UPRS Sodba I U 654/2020-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava RS je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožbo tožeče stranke zoper seznam izvršilnih naslovov št. DT 4935-83/2019-3 04-720-29 z dne 9. 1. 2019 zavrgla kot nedovoljeno.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožeča stranka vložila pritožbo zoper omenjeni seznam, ki ga je prejela skupaj s sklepom o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. I 22/2019, in v kateri navaja, da seznam ne vsebuje vseh predpisanih sestavin, ki jih mora vsebovati vsaka odločba ter da iz seznama ni razvidno, na kakšne obveznosti se nanaša. Ob predhodnem preizkusu vloge davčni organ ugotavlja, da pritožba ni dovoljena, ker Finančna uprava ni izdala upravnega akta, zoper katerega je možna pritožba, in da je zato treba pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

3Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno ter obenem tudi ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. V svojih razlogih navaja, da je organ prve stopnje 2. 2. 2015 uvedel postopek za zavarovanje davčnega dolga na nepremičninah tožnice kot dedinje po pokojnem B. B., in da je Okrajno sodišče Šmarje pri Jelšah s sklepom Z 6/2015 dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah tožnice, ugovor tožnice zoper sklep pa zavrnilo. Dne 21. 1. 2019 je davčni organ prve stopnje podal predlog za davčno izvršbo na nepremičnine tožnice, Okrajno sodišče Šmarje pri Jelšah pa dovolilo predlagano izvršbo s sklepom I 22/2019 na podlagi seznama izvršilnih naslovov DT 4935-83/2019-3 04-720-19 z dne 9. 1. 2019, ki ga je tožnica prejela skupaj s sklepom o dovolitvi izvršbe. Tožnica je zoper navedeni seznam vložila pritožbo, le-to pa je organ prve stopnje po presoji pritožbenega organa z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgel kot nedovoljeno, in sicer iz razloga, ker prvostopenjski davčni organ ni izdal nobenega upravnega akta, zoper katerega je možna pritožba. Pri tem ugotavlja, da tožnica nima prav, ko zatrjuje, da je bila s seznamom izvršilnih naslovov ugotovljena višina njenega davčnega dolga kot zavezanke za davek in hkrati drug davčni dolžnik, kot je bil naveden v posameznih izvršilnih naslovih iz seznama. V takšnem primeru bi bilo po stališču, ki je izraženo v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016, na katerega se sklicuje tožnica, s seznamom prvič odločeno o obveznosti tožnice in o davčnem dolgu, ki je bil pred tem po posameznih izvršilnih naslovih dolg drugega zavezanca, pokojnega B. B. Vendar pa je situacija v obravnavanem primeru drugačna, saj se posamezni izvršilni naslovi glasijo na dediča, v seznamu pa je prav tako naveden zapustnik in ne tožnica kot njegov dedič. To pa pomeni, da se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na omenjeno sodbo, po kateri je seznam izvršilnih naslovov, v katerem je prvič opredeljen drug davčni dolžnik kot v posameznih izvršilnih naslovih, vsebovanih v seznamu, upravna odločba.

4Poleg tega pritožbeni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izdan noben upravni akt v davčnem postopku pred davčnim organom, na podlagi katerega bi zapustnikov dolg prešel na njegovega dediča in je zato organ prve stopnje ravnal pravilno in v skladu z zakonom, ko je pritožbo kot nedovoljeno zavrgel. Iz spisov pa tudi sledi, da organ prve stopnje zoper tožnico ni vodil nobenih postopkov davčne izvršbe, ker tožnica nima odprtega računa in ima stalno prebivališče v Republiki Srbiji. Vodil tudi ni zoper tožnico nobenih davčnih postopkov, v katerih bi ji bil izdan in vročen upravni akt po določbah 85. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Seznanjena pa je bila tožnica z dolgom zapustnika že takrat, ko je Okrajno sodišče izdalo sklep, s katerim je dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini tožnice. Ker se je postopek za tožnico končal neugodno, pa organ druge stopnje na podlagi določb 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 tudi ni ugodil zahtevi tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi kršitve pravil postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

6Potem ko opiše potek postopka in vsebino vlog ter izdanih aktov, tožnica v tožbi navaja, da je omenjeni seznam izvršilnih naslovov prejela šele skupaj s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I 22/2019 z dne 25. 1. 2019. Z navedenim izvršilnim naslovom so ji bile odmerjene davčne obveznosti v skupni višini 34.153,10 EUR, pri čemer gre za obveznosti, ki izhajajo tudi iz odločb, ki so bile izdane v letu 2012 in torej po smrti zavezanca B. B., ki ni mogel biti več stranka v postopku izdaje akta, to pa je lahko bila kot dedinja tožnica, ki bi morala imeti možnost, da ugovarja odločbam. Odločb ni prejela, prejel pa jih ni niti zapustnik, ki je bil tedaj in vse od 21. 1. 2012 že pokojni. Te obveznosti se sedaj na podlagi seznama izvršilnih naslovov nalagajo v plačilo tožnici, ki seznamu, tako kot zapustnik, saj je bil izdan skoraj 7 let po njegovi smrti, ni mogla oporekati. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 135/2016 navaja, da se seznam izvršilnih naslovov, s katerim je ugotovljena višina davčnega dolga in drug davčni dolžnik, kot je naveden v posameznih izvršilnih naslovih, šteje za upravno odločbo, za katero veljajo vsa pravila iz ZDavP-2, tudi tista, ki se nanašajo na pravna sredstva, vključno s pravico zavezanca do pritožbe. Zato je tožnica upravičeno vložila pritožbo zoper seznam in je davčna organa ne bi smela zavreči, temveč bi morala o njeni utemeljenosti odločiti. Ponovno poudarja, da seznam ni bil vročen ne zapustniku in ne tožnici in da jima tudi niso bile vročene odločbe iz seznama. Poleg tega seznam, ki ga je skladno s sodno prakso šteti za upravni akt oziroma upravno odločbo, ne vsebuje predpisanih sestavin odločbe in ne ustreznega pravnega pouka. Tožnica zato ne more učinkovito nasprotovati vsebini odločbe, saj iz seznama ni mogoče razbrati, za kakšne obveznosti gre, na katero nepremičnino se nanašajo in kako je določena obveznost, ki se nalaga v plačilo. Seznam vsebuje le nekakšen popis obveznosti in se pri tem sklicuje na posamezne odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) od leta 2005 do 2012, kar pomeni, da nima sestavnih delov odločbe in ga je treba odpraviti že iz tega razloga. Tožnica je sicer, kot izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišče v Šmarju pri Jelšah D 345/2013 z dne 27. 12. 2013, res pravna naslednica pokojnega B. B., ki je bil lastnik nepremičnin v k.o. ... in k.o. ... (...), in je po omenjenem sklepu o dedovanju postala njihova solastnica do deleža 9/30 oziroma 8/30 celote.

7Nadalje ponavlja ugovore, ki jih vsebuje pritožba in ki se tičejo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti seznama izvršilnih naslovov in posameznih izvršilnih naslovov kot takih, tj. odločb o odmeri NUSZ, ki so po navedbah v tožbi nepravilne in nezakonite. Seznam kot odločba tudi ni ustrezno obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, tožnici pa je s tem odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva, kar je nadaljnji razlog za odpravo odločbe. Tožnica posebej opozarja še na načelo materialne resnice v davčnih zadevah iz 5. člena ZDavP-2, za katero meni, da v konkretnem primeru ni bilo spoštovano. Poudarja, da ji kot zavezanki sploh ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, niti ji ni bila vročena odločba. Organ prve stopnje ji tudi ni poslal posameznih odločb iz seznama niti je ni seznanil z njihovo vsebino in se zato tožnica o njihovi vsebini ni mogla izjaviti, saj zanje sploh ni vedela. Sama odločba z dne 9. 1. 2019, ki jo izpodbija z odločbo, pa je glede nepremičnin, za katere se odmerja nadomestilo, nekonkretizirana in s tem nepreverljiva ter zato nepravilna in nezakonita. Zato je tožnica povsem upravičeno, in sicer v zakonskem roku 15 dni od prejema, vložila pritožbo zoper seznam izvršilnih naslovov, ki se šteje za upravni akt oziroma za upravno odločbo in zato organ prve stopnje pritožbe ne bi smel zavreči, temveč bi jo moral obravnavati in o njeni utemeljenosti odločiti.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Tožba ni utemeljena.

10V konkretnem primeru gre za davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju. V skladu z drugim odstavkom 208. člena ZDavP-2 davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Po tretjem odstavku istega člena davčni organ pošlje predlog za izvršbo državnemu odvetništvu.

11V zadevi ni spora o tem, da se je v času izdaje izpodbijanega sklepa, zaradi davčne izvršbe na nepremičnine, na predlog tožene stranke vodil izvršilni postopek pri pristojnem Okrajnem sodišču. Spora tudi ni o tem, da je bil tožnici izdan in vročen sklep sodišča o dovolitvi izvršbe, ki mu je bila v skladu z določbami 45. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) priložena kopija predloga za izvršbo, skupaj z izvršilnim naslovom, ki je v konkretnem primeru, prav tako nesporno, seznam izvršilnih naslovov.

12Sporna je dopustnost pritožbe zoper omenjeni seznam izvršilnih naslovov, ki jo je vložila tožeča stranka pri davčnem organu in ki jo je davčni organ z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgel. Tožeča stranka temu v tožbi nasprotuje. V tožbi, enako kot pred tem v pritožbi uveljavlja, da je seznam izvršilnih naslovov upravna odločba ter da je zato upravičeno vložila pritožbo, ki je organ ne bi smel zavreči, temveč obravnavati in o njeni utemeljenosti odločiti.

13Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da tožnica nima prav in da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pri tem pritrjuje tako odločitvi kot razlogom, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopenjska davčna odločba. Tudi po presoji sodišča namreč seznam izvršilnih naslovov v konkretnem primeru nima atributov odločbe niti ni bil tožeči stranki izdan v upravnem postopku.

14Po določbah ZDavP-2 je seznam izvršilnih naslovov kot tak izvršilni naslov, nima pa pravne narave odločbe. Takšne pravne narave pa tudi ni mogoče pripisati zadevnemu seznamu na podlagi stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 135/2016, na katero se tožeča stranka sklicuje v tožbi. Situacija v konkretnem primeru je namreč različna od tiste, ki je podlaga za stališče sodišča, po katerem je seznam izvršilnih naslovov odločba. Zadevni seznam kot izvršilni naslov namreč ne glasi na tožnico, glasijo pa se nanjo posamezni izvršilni naslovi, medtem ko se v sodbi obravnava seznam, ki glasi na (in torej zavezuje) drugega dolžnika, kot je tisti, na katerega glasijo posamezni izvršilni naslovi iz seznama.

15Poleg tega, kot že rečeno, sporni seznam ni bil tožeči stranki izdan in vročen v upravnem postopku, temveč ga je prejela skupaj s sklepom o dovolitvi izvršbe in torej kot stranka v sodnem postopku. To pa pomeni, da tudi v tem pogledu niso izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe, saj v skladu z 229. členom ZUP pritožbo lahko vloži le stranka tega - upravnega postopka in to v predpisanem roku, ki se šteje od vročitve odločbe. Da bi tožnica zahtevala položaj stranke v postopku izdaje seznama kot (sporne) odločbe in zahtevala njegovo vročitev, pa iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov ni razvidno niti tožnica tega ne zatrjuje. Ker torej tožnica za vložitev pritožbe kot rednega pravnega sredstva v upravnem postopku ni izkazala pogojev, je davčni organ pritožbo zoper seznam tudi iz tega razloga utemeljeno zavrgel.

16Kar pa še ne pomeni, da je tožnica v pogledu seznama ostala brez pravnega varstva. Sklep o izvršbi in s tem tudi podatke, ki jih vsebuje seznam, lahko na podlagi določb ZIZ izpodbija z ugovorom pri sodišču, ki je sklep o izvršbi izdalo. Po ZUP oziroma po ZDavP-2 pa se ji ta možnost odpira na način vložitve izrednega pravnega sredstva.

17Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je dejansko stanje v tistem, kar je bistveno za odločitev, med strankama nesporno.