UPRS Sodba I U 102/2022-6

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 650/2021 z dne 27. 12. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 24. 12. 2021 vložila prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Krškem II Kr 59310/2018 z dne 7. 12. 2021 (v nadaljevanju sklep z dne 7. 12. 2021), s katerim je sodišče ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenega A. A., ki se je začel na predlog tožnice kot pooblaščenke oškodovanke. Tožena stranka se sklicuje na objektivni kriterij za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v skladu s katerim se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki opredeljuje pojem očitne nerazumnosti zadeve. Na tej podlagi tožena stranka ocenjuje, da je zadeva, v zvezi s katero tožnica vlaga prošnjo za dodelitev BPP, očitno nerazumna. Pojasnjuje, da tožnica kot pooblaščenka oškodovanke po določbah 367. člena in 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) nima pravice do pritožbe zoper sklep z dne 7. 12. 2021. Pravica oškodovanca do pritožbe je namreč omejena samo na primere, naštete v četrtem odstavku 367. člena ZKP, med katerimi pa ni sodb oziroma sklepov, izdanih v postopku za preklic pogojne obsodbe. Sodišče bi posledično skladno s 390. členom ZKP tožničino pritožbo zoper sklep z dne 7. 12. 2021 zavrglo kot nedovoljeno, zato je njeno pričakovanje, da bo s pritožbo zoper navedeni sklep uspela, nerazumno.

2Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je novela ZKP-N razširila pravico oškodovanca do pritožbe in mu v četrtem odstavku 367. člena ZKP priznala pravico, kdaj sme izpodbijati sodbo. Oškodovanec pa nima pravice do pritožbe le v primeru izdane sodbe, ampak tudi v drugih primerih. Sklicuje se na določbo 506. člena ZKP, ki ureja postopek preklica pogojne obsodbe. Ena od možnosti, ki jo ima sodišče pri odločanju v tem postopku, je tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. V takšnem primeru pravica oškodovanca do pritožbe ni bila vprašljiva niti pred novelo ZKP-N. Sklep z dne 7. 12. 2021 se ne izpodbija po 367. členu ZKP, ampak po 399. členu ZKP. Ta določa, da se smejo zoper sklepe sodišč, izdane na prvi stopnji, stranke in osebe, katerih pravice so kršene, pritožiti vselej, kadar ni v zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. Za primer pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi, pa ni nikjer v ZKP določeno, da ni pritožbe. Ne glede na navedeno, je pravica oškodovanke do pritožbe izkazana tudi, če bi se upošteval 367. člen ZKP, saj je bil postopek za preklic pogojne obsodbe ustavljen. Tako v ZKP ni zakonske podlage, da bi bila pritožba oškodovanke zoper sklep z dne 7. 12. 2021 zavržena. Navaja še, da sklep z dne 7. 12. 2021 ni pravilen in sprejemljiv ter s tem v zvezi pojasnjuje razloge. Tožena stranka je zavzela napačno stališče glede pravice do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka preklica pogojne obsodbe, saj ni uporabila ustreznih določb ZKP, ki se nanašajo na pritožbe zoper sklepe. Zato je zaključek tožene stranke, da je tožničina prošnja očitno nerazumna, neutemeljen. Dodaja še, da tožena stranka tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni nikoli pozvala, naj se izjasni glede okoliščin, ki so toženo stranko vodile k izdaji izpodbijane odločbe, da bi tožnica lahko pojasnila, zakaj je upravičena podati pritožbo zoper sklep z dne 7. 12. 2021 in na podlagi katerega določila ZKP ima to pravico. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporno tožničino izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 7. 12. 2021, ki je odvisno od presoje med strankama spornega pravnega vprašanja, ali ima tožnica kot pooblaščenka oškodovanke v kazenskem postopku pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Sporna je torej izključno uporaba materialnega prava.

6Skladno z določbo 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Navedena zakonska ureditev toženi stranki nalaga, da v primerih, ko je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Skladno z obširno in ustaljeno upravno-sodno prakso gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. nedovoljenost pravnega sredstva).

7Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bila zaradi nedovoljenosti pravnega sredstva podana formalna ovira za nadaljevanje postopka, kar bi toženi stranki narekovalo zavrnitev prošnje za dodelitev BPP kot očitno nerazumne. Drži sicer navedba tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da določba 506. člena ZKP oškodovancu (ki je sicer lahko eden od predlagateljev za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe) v zvezi s pritožbo zoper sodbo ne daje več pravic, kot jih ima po določbi 367. člena ZKP, ter, da je oškodovančeva pravica do pritožbe zoper sodbo omejena na primere iz četrtega odstavka 367. člena ZKP. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica kot oškodovankina pooblaščenka ne vlaga pritožbe zoper sodbo, pač pa zoper sklep, s katerim je sodišče postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo. Krog upravičencev do pritožbe zoper sklep je po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP širši, saj lahko pritožbo zoper sklep vloži stranka in oseba, katere pravica je bila prekršena. V okviru odločanja o pritožbi zoper sklep, ki jo vloži oškodovanec, sodišče presoja, ali je bila pravica pritožnika z izdajo sklepa prekršena. Šele če sodišče po opravljeni vsebinski presoji pritožbe spozna, da pritožba ni utemeljena, ker pritožnikova pravica ni bila prekršena, pritožbo kot nedovoljeno zavrže.¹ Oškodovanec torej ima pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe, odločitev o njeni (ne)utemeljenosti pa je stvar vsebinske presoje pritožbe s strani sodišča.

8Po povedanem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predmetni zadevi napačno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi stališča, da tožnica kot pooblaščenka oškodovanke v kazenskem postopku po določbah ZKP nima pravice do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe, tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot očitno nerazumno. Posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponovni postopek. Pri ponovnem odločanju je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Nov upravni akt mora tožena stranka izdati v 30 dneh od dneva vročitve sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

9Sodišče je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

10Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožeča stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se poviša še za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, kar pomeni, da tožeči stranki skupaj pripadajo stroški v višini 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 36208/2010 z dne 23. 1. 2014, sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 41105/2015 z dne 12. 7. 2017 in IV Kp 41330/2012 z dne 21. 3. 2018 ter sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 25645/2013 z dne 8. 5. 2018.