VSM Sklep I Cp 523/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotna udeleženka A. A. zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom UKC, Oddelka za psihiatrijo brez privolitve, v nujnih primerih, za čas šest tednov od dneva izdaje tega sklepa, to je od dne 21. 6. 2022 do 2. 8. 2022.

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je pri nasprotni udeleženki podana diagnoza shizoafektivna motnja - maniformno stanje, da je dne 7. 6. 2022 bila pripeljana z reševalnim vozilom na Oddelek za psihiatrijo UKC, in da je bila ob sprejemu izrazito psihomotorično napeta, žaljiva, nesramna, megalomanska, nanašalna do medicinskega osebja, prisotne pa so bile blodnjave ideacije o heteroagresiji s strani moža. Zaradi izrazite agitiranosti ter nevarnosti heteroagresivnih izbruhov, je bil že v ambulanti uveden PVU, ki je bil potreben do naslednjega dne zjutraj. V postopku je med drugim podala mnenje postavljena izvedenka B. B., dr. med. spec. psih., ki je izpovedala, da nasprotna udeleženka odklanja depo terapijo in je tudi ni prejemala, zato je prišlo do poslabšanja psihičnega stanja, zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku s posebnim nadzorom pa je zaradi duševne motnje strokovno utemeljeno, saj vzrokov in ogrožanja življenja in zdravja ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči. Kljub prejemanju antipsihotične terapije v obliki injekcij, ostaja bolezensko nekritična in odklonilna do določenih predpisanih ji antipsihotičnih zdravil. Po zaslišanju nasprotne udeleženke, nadalje C. C., dr. med., ter še zlasti na podlagi pregleda nasprotne udeleženke s strani izvedenke B. B. dr. med. spec. psih., ki je podala mnenje, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za zdravljenje nasprotne udeleženke nujno potrebno njeno sodelovanje, za kar pa slednja v trenutnem psihičnem stanju še ni sposobna, zato se primerno zdravljenje lahko zagotovi le na oddelku pod posebnim nadzorom.

3Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka po svojem pooblaščencu, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in nasprotno udeleženko izpusti na prostost. Navaja, da v predmetni zadevi nista izpolnjena pogoja iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). V zvezi s pogojem iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr poudarja, da v sodni odločbi niso obrazložene konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj te predpostavke. Okoliščina, da posameznik hudo ogroža (in da bi lahko ogrožal) svoje zdravje ali zdravje drugih, mora biti izkazana z ustrezno stopnjo konkretizacije in specifičnosti, pojasnjeno mora biti, zakaj sodišče šteje, da je pri konkretni osebi takšno stanje podano. Ne zadošča hipotetična ocena in sklepanje na podlagi verjetnosti. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi predlagateljica ogrožala življenje ali zdravje drugih, res je bila žaljiva in nesramna, vendar je pri tem šlo izključno za neprimerno verbalno izražanje, pri čemer fizično nasilna ni bila. Sodišče tudi ne pojasni, kakšne posledice nastajajo ali bodo (zelo verjetno) nastale ob opustitvi zdravljenja.

4Kar se tiče pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr pa nasprotna udeleženka še navaja, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, pomeni hud poseg v človekove pravice (zlasti v pravico do osebne svobode in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja), saj v skladu s tretjim odstavkom 51. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tudi pri duševnih motnjah ni mogoče kar apriori odreči pravice, da se zdravljenje zavrne ali se ne dopusti hospitalizacija in se raje izbere ambulantno zdravljenje. Če je le mogoče, je vselej treba izbrati milejši ukrep oziroma obliko zdravljenja, ki manj posega v pravice posameznika (npr. sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015). V obravnavani zadevi pa ni izkazano, da ustreznega zdravljenja ne bi bilo mogoče izvajati ambulantno.

5Pritožba ni utemeljena.

6Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Vsi našteti pogoji morajo biti podani kumulativno, da se lahko osebo pridrži na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez njene privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom.

7Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je pri nasprotni udeleženki v trenutnem bolezenskem duševnem stanju, zaradi odklanjanja depo terapije, ki je ni prejemala, prišlo do poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja, s čimer le-ta huje ogroža svoje zdravje, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke B. B., dr. med. spec. psih. Po mnenju izvedenke, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje na str. 6 obrazložitve sklepa, je psihiatrično zdravljenje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice nujno potrebno. Iz mnenja izvedenke tudi izhaja, da je bil zaradi nevarnosti heteroagresivnih izbruhov uveden PVU ukrep, saj je zaradi odklanjanja depo terapije, ki je nasprotna udeleženka ni prejemala, prišlo do poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja. S tem nasprotna udeleženka huje ogroža svoje zdravje, le-to pa je posledica že opisane duševne motnje, poslabšane shizoafektivne motnje - maniformnega stanja, v posledici česar ima nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, kar se kaže v njenem neustreznem vedenju v domačem okolju, kakor tudi ob sprejemu v bolnišnico (potreben je bil PVU ukrep). Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči izven prisilne hospitalizacije, saj je za izboljšanje zdravstvenega stanja nujno potrebno njeno sodelovanje, česar pa nasprotna udeleženka v trenutnem psihičnem stanju še ni sposobna.

8Glede na gornjo obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, v katerega strokovnost tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, so neutemeljena pritožbena zatrjevanja o tem, da izpodbijani sklep ni obrazložen in konkretiziran v smislu okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj predpostavk iz 39. člena ZDZdr. Tako ni podana v pritožbi uveljavljana kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 30. členom ZDZdr.

9Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja v delu, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi predlagateljica ogrožala življenje ali zdravje drugih in bila fizično nasilna. Iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr izhaja, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno tudi, če oseba ogroža, ne samo zdravje in življenje drugih, pač pa če ogroža tudi (samo) svoje življenje ali če huje ogroža svoje zdravje. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, da bi tožnica ogrožala zdravje in življenje drugih, pač pa zlasti svoje zdravje s tem, ko je pred sprejemom v psihiatrično bolnišnico prišlo do poslabšanja njene shizoafektivne motnje zaradi opustitve zdravljenja z depo terapijo, ki ji je bila predpisana ob prejšnjem sprejemu v bolnišnico. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da za izrek ukrepa ni potrebno aktivno ravnanje osebe,¹ pač pa je v primeru poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja zaradi lastne opustitve predpisane terapije dovolj, da bi s prenehanjem pridržanja bilo ogroženo njeno zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njej sami.²

10Tudi ne držijo pritožbena zatrjevanja, da iz obrazložitve sklepa ne izhaja, kakšne posledice nastajajo ali bodo zelo verjetno nastale ob opustitvi zdravljenja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pojasnilo, da je pri tovrstnem zdravljenju nujno potrebno sodelovanje bolnice, česar bolnica v trenutnem psihičnem stanju še ni sposobna, saj kljub prejemanju antipsihotične terapije v obliki injekcij, ostaja bolezensko nekritična in odklonilna do določenih predpisanih ji antipsihotičnih zdravil. Ob njenem bolezenskem stanju shizoafektivna motnja - maniformno stanje oziroma poslabšanju le-tega, do katerega je prišlo prav zaradi zavračanja predpisane depo terapije, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, ob tem, ko je bil ob sprejemu v bolnišnico potreben tudi PVU ukrep, in ko tudi sodna praksa opustitev predpisane terapije v primeru diagnosticiranih psihičnih motenj in bolezni šteje za ogrožanje lastnega zdravja,³ je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 39. člen ZDZdr in odločilo, da se nasprotno udeleženko zadrži na Oddelku za psihiatrijo UKC za 6 tednov, kot je predlagala izvedenka.

11Pritožba pa sicer pravilno zatrjuje, da ZDZdr kot temeljno načelo uveljavlja načelo sorazmernosti in načelo izbire milejšega (za zadržano osebo manj omejevalnega) ukrepa, in da je sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve le skrajen ukrep, predviden za primere, ko noben milejši ukrep ne zadošča.⁴ Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb, bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje, zaradi česar mora sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi, ali so okoliščine takšne, da omogočajo sklepanje na realno ogrožanje varovanih dobrin.⁵ V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vzrokov lastnega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotna udeleženka do svojega stanja ni kritična (in se potrebe po zdravljenju trenutno še ne zaveda) in do tedaj predpisano terapijo zavrača, v posledici česar je ob prihodu v bolnišnico bila izrazito psihomotorično napeta, žaljiva, nesramna, megalomanska, nanašalna do medicinskega osebja, prisotne pa so bile tudi blodnjave ideacije o heteroagresiji s strani moža. Zato je v obravnavni zadevi utemeljen poseg v ustavno pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena URS⁶ in v pravico do varstva duševne integritete iz 35. člena URS.⁷

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP in 30. členom ZDZdr, je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP in 30. členom ZDZdr pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Podobno tudi sklep VSLS I Cp 1495/2016 z dne 26. 5. 2016.
² Tako sklep VSRS II Ips 556/2009 z dne 16. 7. 2009.
³ Tako sklepi VSRS II Ips 556/2009 z dne 16. 7. 2009, VSC II Cp 54/2022 z dne 17. 2. 2022, VSC II Cp 62/2022 z dne 22. 2. 2022, VSL I Cp 1495/2016 z dne 26. 5. 2016, VSM I Cp 153/2017 z dne 15. 2. 2017, VSM I Cp 788/2021 z dne 28. 10. 2021 in drugi.
⁴ Tako sklep VSR II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.
⁵ Tako sklepi VSRS II Ips 164/2017 z dne 1. 6. 2017, II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015 in II Ips 430/2011 z dne 12. 1. 2012.
⁶ Prvi in drugi odstavek 19. člena URS določata, da ima vsakdo ima pravico do osebne svobode, in da se nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.
⁷ URS v 35. členu določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.