VSL Sodba V Cpg 298/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1. Uvodna pojasnila

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operater - tožena stranka v letu 2015 ni plačevala nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, je tožeča stranka januarja 2020 vložila tožbo, v kateri je od tožene stranke vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za obdobje januar - december 2015.

Izpodbijana sodba

3Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila v višini 1.370,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.246,23 EUR od dne 29. 1. 2017 in od zneska 124,62 EUR od dne 29. 1. 2020 (II. točka izreka). V preostalem delu¹ je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 253,79 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

4Proti izpodbijani odločbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).² Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da toženi zahtevek v celoti zavrne. Podredno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano odločbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

6Pritožba ni utemeljena.

O pravni podlagi zahtevka

7Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka (kolektivna organizacija) skladno z dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) z dne 12. 3. 1998 in določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih televizijskih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso³ upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela.

8Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

9Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del (uporabe tuje stvari, 198. člen OZ). Obenem predstavlja tudi prikrajšanje tožeče stranke, ker za uporabo pravic, ki jih varuje, ni prejela plačila, do katerega je upravičena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uveljavljala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. členu OZ, uporaba tuje stvari v svojo korist). Takšen zaključek je skladen z že večkrat sprejetim stališčem v sodni praksi,⁴ da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi.

O zastaranju zahtevka

10Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ).

11Vtoževana terjatev, kot je bilo že pojasnjeno nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da pravdni stranki za sporno obdobje nista imeli sklenjene nobene pogodbe, ki bi določala obveznost tožene stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih.

12Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisjie glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta⁵ ali sporazuma. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

13Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Ker je tožena stranka vsak dan kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, je vsak dan uporabljala pravice brez pravne podlage. Z uporabo pravic je bila tako vsak dan obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Vsak dan posebej je tako prišlo do prehoda koristi. Dejstvo, da je višina nadomestila določena na mesečna časovna obdobja, samo po sebi ne predstavlja okoliščine zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožeča stranka uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.⁶ To lastnost bi pridobilo šele, če bi kakšen pravni akt ali sporazum, ki bi zavezoval pravdni stranki, to določal.

14Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2015 ni zastaral.

O zatrjevanem nezakonitem in neutemeljenem odstopu od ustaljene sodne prakse VSRS

15Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je sodišče prve stopnje kot temelj svoje materialnopravne odločitve vzelo ustaljeno sodno prakso VSRS. Pravni temelj za določitev primernega nadomestila s strani sodišča je v prvem odstavku 81. člena ZASP, ki je uporabljiv tudi za določitev višine neupravičene obogatitve. Sodišče je zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.⁷ Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje ima sodišče pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP⁸ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,⁹ lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

16Ne glede na pravico sodišča da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.¹⁰

17V slovenskem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih, vrhovnih sodišč izven obsega konkretnega primera. Po Zakonu o sodiščih so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”

18Upoštevajoč pojasnjeno je zmotno pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče dolžno „slepo“ slediti ustaljeni sodni praksi in „navodilom“ VSRS. Sodišče lahko zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in „navodil“ VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni. V tem primeru je sodišče prve stopnje razloge za odstop od ustaljene sodne prakse VSRS obširno pojasnilo. Razlogi so jasni, prepričljivi in življenjsko logični. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

19Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo drugačen pristop kot VSRS. Uporabilo je enak pristop - enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot VSRS. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum)¹¹ dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo VSRS. Nadalje je pri izračunu primernega nadomestilo uporabilo isto „formulo“ kot jo je uporabilo VSRS pri čemer je upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot VSRS ter enak delež filmske glasbe kot ga je pri izračunu upoštevalo VSRS. Edina razlika med izračunom VSRS in izračunom sodišča prve stopnje je v tem, da je sodišče prve stopnje, ker se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2015 kot osnovo vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic za leto 2015 in ne tistega za leto 2012, kot je to storilo VSRS, ko je odločalo o zahtevkih za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012.

20Takšen pristop v ničemer ne posega v enako obravnavanje strank, konkurenčnost med njimi in niti v predvidljivost, kar vse je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo, da je VSRS za izračun pomembne parametre, ki temeljijo na ocenah (predvsem razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli) in bi lahko v posameznih postopkih upoštevajoč zelo različne trditvene podlage strank povzročilo neutemeljene razlike v višini nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, predvidljivosti ter konkurenčnosti kabelskih operaterjev „fiksiralo.“ Prav v tem vidi pritožbeno sodišče bistvo „navodila“ VSRS - da se tiste postavke izračuna, ki temeljijo na ocenah, pri čemer so ocene med seboj že po naravi stvari (odvisno od tega kaj in kako se upošteva za njihovo določitev) lahko bistveno drugačne (razlika je lahko tudi več deset odstotkov), zaradi preprečevanja neutemeljenih razlik v višini nadomestil, „fiksira.“

21Sodišče prve stopnje je v točkah 28 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je v tem primeru kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma. Razlogi sodišča prve stopnje so skladni z že večkrat zavzetim stališčem VSRS.¹² Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi. Tožena stranka le s pavšalnimi trditvami, da uporaba navedenega sporazuma za določitev primernega nadomestila v obravnavanem primeru ni primerna, ker gre za sporazum zasebnega prava, pri čemer spregleda, da je tudi Zavod AIPA, tako kot SAZAS, kolektivna organizacija, ne more uspeti.

22Zmotno je prepričanje tožene stranke, da lahko nadomestilo do katerega je upravičena tožeča stranka skladno z veljavnimi predpisi določi le Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP). SAP lahko skladno z veljavnimi predpisi nadomestilo določi le, če se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne uspejo dogovoriti o tarifi za uporabo pravic s skupnim sporazumom, če ni pogojev za samostojno določitev tarife s strani kolektivne organizacija in če je za to s strani kolektivne organizacije ali reprezentativnega združenja uporabnikov zaprošen. Če se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov (to je v tem primeru ZKOS) uspejo dogovoriti o tarifi v skupnem sporazumu, pa ta tarifa velja tudi za preostale uporabnike avtorskih pravic in predstavlja običajno plačilo za uporabo avtorskih pravic.

23Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo povišanje za 31 odstotkov posledica revalorizacije, kot to skuša v pritožbi prikazati tožena stranka. Revalorizacijo v tem primeru predstavlja le povišanje osnove iz 0,54 EUR na 0,56 EUR na naročnika mesečno - torej povišanje za 0,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje nedvoumno pojasnilo v 34. točki obrazložitve. Preostalo povišanje je posledica spremembe višine osnove, ki jo je VSRS vzelo kot podlago za izračun primernega nadomestila za leto 2012. Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki o neutemeljeni revalorizaciji v višini 31 odstotkov ne more uspeti.

24Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno, prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj je upoštevajoč metodologijo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, ki jo je določilo VSRS in jo je v tem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, treba upoštevati spremembo višine osnove za izračun. Pojasnilo je, da gre za dve različni obdobji, da se odločbe VSRS nanašajo le na obdobje 2012, da gre za občutno povišanje osnove, ki ni zanemarljivo, da povišana osnova predstavlja običajno plačilo za uporabo avtorskih pravic v letu 2015 (nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del) ter da bi bile v nasprotnem primeru kršene ustavne pravice avtorjev. Pritožbeno sodišče pravilnim in logičnim razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi. Tožena stranka le z nekonkretiziranimi očitki o neutemeljenem in nezakonitem odstopu od ustaljene sodne prakse VSRS zaradi nespoštovanja „navodil“ VSRS glede višine primernega nadomestila ter ponavljanju očitkov, da različno obdobje ne more biti razlog za različno višino nadomestila, ne more uspeti. Že zato ne, ker je sodišče prve stopnje navedlo in obrazložilo več razlogov za odstop od prakse VSRS, katere tožena stranka s pritožbo ni (konkretno) izpodbijala.

25Zmotno je pritožbeno stališče, da je VSRS v odločbah v katerih je odločalo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih odločilo po cenah ob izdaji sodne odločbe in bi bilo zato treba prisojeno nadomestilo „valorizirati.“ VSRS je višino nadomestila za leto 2012 določilo ob upoštevanju cen za primerljiva nadomestila v letu 2012. Torej je višino nadomestila določilo ob upoštevanju okoliščin, ki so bile v letu 2012. Ker gre za čisto denarno terjatev, ki je nastala že v letu 2012, oziroma v tem konkretnem primeru v letu 2015 ne pride v poštev (re)valorizacija (tako kot ne bi prišla v poštev revalorizacija za plačilo računa, ki je bil izdan v letu 2012, a do sedaj še ni bil plačan). V primeru neplačila je upnik, ko gre za čiste denarne terjatve, upravičen do zamudnih obresti od nastanka oziroma zapadlosti terjatve dalje.¹³ V takih primeru že po logiki stvari same ni mogoče uporabiti pravila o odmeri nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe. Zadeve, ki jih navaja tožena stranka z obravnavano zadevo niso primerljive, saj se nanašajo na popolnoma drugačno dejansko stanje (nemožnost vračila stvari v primeru ničnosti pogodbe, posebne vrste odškodnine). Revalorizacija je primerna in uporabljiva le takrat, ko je treba varovati oškodovančev položaj v tem smislu, da ne bi bil oškodovanec zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan,¹⁴ kar pa ni primer v tej zadevi.

26Sodišče prve stopnje je pri določitvi primernega nadomestila upoštevalo, da tožena stranka v svojem kabelskem omrežju retransmisira manj kot 100 programov (glej 46. do 48. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je pri izračunu primernega nadomestila kot osnovo pravilno upoštevalo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno višino nadomestila za do 100 TV programov v znesku 0,54 EUR mesečno za leto, revalorizirano, skladno z določilom VI. člena Skupnega sporazuma, pa v znesku 0,56 EUR mesečno.

Sklepno

27Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,¹⁵ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹⁶

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

29Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora skladno z določilom prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP sama nositi svoje pritožbene stroške.

30Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)¹⁷ ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 2.290,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (7,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 279,99 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Za znesek 919,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od zapadlosti posamezne terjatve do 28. 1. 2017.
² Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
³ Primerjaj:VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
⁴ Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
⁵ ZASP določa le obveznost plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe ne določa pa v kakšnih časovnih obdobjih je kabelski operater nadomestilo dolžan plačati.
⁶ Primerjaj: VSRS sklep II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012 (točke 8, 9 in 10 obrazložitve) ter VSL sodba in sklep II Cp 196/2019 z dne 6. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve).
⁷ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
⁸ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
⁹ Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
¹⁰ Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
¹¹ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
¹² Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
¹³ Primerjaj: VSRS II Ips 638/2004 z dne 29. 6. 2006.
¹⁴ Tako stališče je zastopano v pravni teoriji (primerjaj: dr. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, str. 721-729; dr. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1996, str. 172), pa tudi v sodni praksi (primerjaj VSRS II Ips 638/2004 z dne 29. 6. 2006.
¹⁵ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
¹⁶ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
¹⁷ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.