UPRS Sklep I U 1291/2021-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnikov za povračilo stroškov, ki so jo podali kot stranski udeleženci v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje: ... športni park, investitorja A. d.o.o.. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka – po tem, ko je že zavrnila zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za sporni objekt z vplivi na okolje – ugotovila, da navedbe tožnikov (takrat stranskih udeležencev) v predmetnem upravnem postopku niso pripomogle k njeni odločitvi. Iz tega razloga meni, da tožniki niso uspeli s svojim zahtevkom, kljub temu, da je bila izdana odločba, s katero je bila zahteva za izdajo spornega gradbenega dovoljenja v integralnem postopku zavrnjena. Do končne odločitve je prišla namreč na podlagi ugotovitve, da predmetna gradnja ni skladna s predpisi s področja varstva kulturne dediščine; to vprašanje pa ne sodi med pravice in pravne koristi, ki so jih bili tožniki (takrat stranski udeleženci) upravičeni varovati v predmetnem upravnem postopku. Tako udeležba tožnikov kot stranskih udeležencev na odločitev toženke ni imela nikakršnega vpliva; ker je bilo predmetno gradbeno dovoljenje zavrnjeno iz že pojasnjenih razlogov, po vsebini ni obravnavala niti njihovih vlog.

2Tožniki se z odločitvijo toženke ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je slednja napačno interpretirala 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj so sami kot udeleženci v predmetnem upravnem postopku v celoti uspeli. Izpodbijani sklep je v tem delu tudi v nasprotju s samim seboj in nezmožen preizkusa. Pojasnjujejo, da iz citiranega člena ZUP niti ne izhaja, da bi se toženka pri utemeljevanju svoje odločitve lahko oprla na „nepotrebnost“ stroškov, prav tako pa so v svojih vlogah opozarjali tudi na neskladnost projekta s predpisi s področja varstva kulturne dediščine (in to celo v času pozitivnega mnenja ZVKD z dne 27. 1. 2020). V ta namen so predložili celo strokovno mnenje. Sodišču predlagajo, naj odpravi izpodbijani sklep in samo odloči o stvari, podredno pa, da vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov tega postopka.

3Toženka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na razloge, ki jih je navedla že v izpodbijanem sklepu. Navaja tudi, da predmetna tožba ni bila vložena v zakonitem roku. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot prepozno oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

4Tožba je prepozna.

5Predmet tega upravnega spora je odločitev toženke, s katero je zavrnila zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov, ki so jih ti imeli kot stranski udeleženci v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za sporni objekt z vplivi na okolje.

6Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov za zavrženje tožbe iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

7V 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je med drugim določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno. V skladu z določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za vložitev tožbe je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati; to pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe.

8Kot navajajo tožniki že v tožbi, jim je bil izpodbijani sklep, s katerim je bil postopek v zvezi z odločanjem o stroških postopka končan, po pooblaščencu vročen 2. 7. 2021 (navedeno izhaja tudi iz upravnega spisa). Z naslednjim dnem, tj. s 3. 7. 2021, je tako začel teči tudi 30 dnevni rok za vložitev tožbe.

9Rok za vložitev tožbe se je tako v skladu z navedenim rokom iztekel 2. 8. 2021¹, tožniki pa so tožbo po pošti priporočeno oddali šele 27. 8. 2021 (kar v tožbi zatrjujejo sami, tako pa izhaja tudi iz podatkov v sodnem spisu). Glede na prekluzivni 30 dnevni rok je bila torej predmetna tožba vložena prepozno.

10Tožniki kasneje vloženo tožbo opravičujejo z okoliščino, da so v vmesnem času potekale sodne počitnice.

11Sodišča v času poletnega poslovanja, tj. od 15. julija do 15. avgusta, resda poslujejo v omejenem obsegu. Vendar v tem času sodišča vseeno razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah; v slednjih tudi tečejo procesni roki (prvi in drugi odstavek 83. člena Zakona o sodiščih; ZS). Med nujne zadeve, poleg v tretjem odstavku 83. člena ZS izrecno določenih zadev, spadajo tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon (9. točka tretjega odstavka 83. člena ZS).

12Da gre v konkretni zadevi za nujno zadevo, izhaja iz takrat veljavnega 100.h člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP), po katerem se je za vse sodne postopke, ki bi tekli na podlagi uveljavljanja pravic do pravnega varstva v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja po tem zakonu, štelo, da gre za nujne in prednostne zadeve.

13Postopki izdaje gradbenega dovoljenja po tem zakonu (ZIUZEOP) niso bili vsi postopki izdaje gradbenega dovoljenja, ampak le integralni postopki, tj. postopki izdaje gradbenega dovoljenja za objekte z vplivi na okolje, kot to smiselno izhaja iz celotnega 23.A poglavja ZIUZEOP, naslovljenega Gradnja objektov.

14Da gre v konkretnem primeru za spor v zvezi z odločitvijo o stroških, nastalih v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje, med strankama – upoštevaje njune navedbe in izpodbijani sklep – ni sporno. Po presoji sodišča pa se za nujno zadevo v skladu s 100.h členom ZIUZEOP šteje tudi sodni postopek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, nastalih v integralnem postopku, saj gre tudi v tem primeru za sodni postopek, ki bi tekel na podlagi uveljavljanja pravic do pravnega varstva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po ZIUZEOP. Tudi (konkretna) odločitev o stroških je bila namreč sprejeta v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja in je akcesoren del odločitve o glavni stvari. Široko in jasno zastavljena dikcija citiranega člena ZIUZEOP tako ne omogoča drugačnega stališča, ki bi prebilo njeno jezikovno razlago. Prav tako pa bi drugačno stališče v neenakopraven položaj postavilo udeležence drugih integralnih postopkov, kjer bi organ o stroških odločil skupaj s samo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje.

15Glede na navedeno je sodišče v predmetni zadevi tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo kot prepozno.

16Sodišče je v zadevi odločilo po predsedniku senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

17Izrek o stroških temeljih na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Upoštevaje četrti odstavek 111. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in dejstvo, da je bila 1. 8. 2021 nedelja.