VSL Sklep I Cp 420/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe z 29. 11. 2021.

2Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženec in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP vidi v tem, da je sodišče prve stopnje ob odločanju upoštevalo tudi njegove pritožbene navedbe zoper sklep o nepristojnosti. Toženec je nedvomno izkazal obstoj terjatve in oba zahtevana pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik z izdano začasno odredbo ne bi pretrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožencu. Predlagana začasna odredba ne more povzročiti tožniku več kot neznatne škode, medtem ko grozi tožencu, da bo tožnik odtujil vse premoženje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Besedilo ZIZ ne dopušča razlage, ki naj bi se uveljavila v novejši sodni praksi in jo sprejema tudi sodišča prve stopnje. Predpostavke iz 2. odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasno odredbe so določene alternativno, kar pomeni, da zadošča, če upnik izkaže eno izmed teh predpostavk. Tudi jezikovna razlaga in besedni pomen pravnega pravila, narekujeta takšno odločitev. Sodišče prve stopnje je vsebini iz 2. odstavka 272. člena ZIZ pripisalo pomen, ki presega jezikovni okvir. Razlaga, da pogoj iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ ne zadošča za izdajo regulatorne začasne odredbe, je samovoljna in arbitrarna v odnosu do odločbe Ustavnega sodišča RS Up-305/15 s 27. 10. 2016 in pomeni očitno kršitev pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave RS. Če bi tudi pritožbeno sodišče zavzelo razlago, da je regulatorno začasno odredbe mogoče izdati le, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, toženec izpostavlja, da je tudi ta pogoj izkazan. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard. Njegovo izpolnjenost presoja sodišče na podlagi navedb strank. Čeprav toženec izrecno ni navedel, da mu bo zaradi tožnikovih ravnanj nastala težko popravljiva škoda, pa je jasno navedel, da bo predmet pogodbe postal nemogoč, saj bo prenehal obstajati, kar zanj nedvomno pomeni vsaj težko popravljivo ali nepopravljivo škodo. Ni nevarnost zgolj v tem, da bo uveljavitev toženčeve terjatve onemogočena, ampak bo zaradi tožnikovih ravnanj sodni postopek postal brezpredmeten, saj pogodbe ne bo več mogoče izpolniti. Ne drži stališče, da je ogrožena zgolj uveljavitev toženčeve terjatve in je zato mogoče izdati le zavarovalno začasno odredbo. Brez izdane regulativne začasne odredbe bo sodno varstvo, ki se ga zasleduje z ugotovitveno tožbo, izvotljeno, saj se bo presojala veljavnost pogodbe, ki je ni več mogoče izpolniti. Podana je tudi reverzibilnost. V predlogu toženec res ni navedel, da je ta pogoj izpolnjen, vendar gre za presojo materialnega prava, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti. Iz navedb toženca pa jasno izhaja, da je pogoj izpolnjen. Bistveno je, da vsebina predlagane začasne odredbe ne predstavlja vnaprejšnje izpolnitve toženčeve terjatve, temveč zgolj prepoved tožniku začasno razpolagati s premoženjem, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glavni namen regulatornih začasnih odredb je ravno v zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je odločilo izrazito formalistično. Do toženčevih navedb se ni opredelilo vsebinsko. Toženec je podal zadostno trditveno in dokazno podlago. Sodišče prve stopnje ni presojalo glavnega vprašanja, ali bo sodno varstvo, ki se zasleduje v glavnem postopku, v katerem se presoja neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, izvotljeno, če zaradi tožnikovih ravnanj pogodbe ne bo več moč izpolniti. Ker toženec ne more vložiti dajatvene tožbe, zavarovalna začasna odredba v konkretnem primeru ne pride v poštev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnik v tej pravdi zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo jo sklenil s tožencem kot preživljalcem. Toženec je po vložitvi odgovora na tožbo predlagal izdajo začasne odredbe, da se tožniku prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine in premičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

5V teoriji in sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da toženec ne more doseči sredstva zavarovanja v postopku, ki se vodi proti njemu.¹ Kot izjema se navaja pravdni postopek, začet na podlagi negativne ugotovitvene tožbe, ki pomeni litispendenco za morebitno toženčevo pozitivno ugotovitveno tožbo, zaradi česar bi bilo tožencu onemogočeno tudi začasno varstvo njegovih pravic. Prav za takšno situacijo gre po trditvah toženca v konkretnem primeru. Navaja, da bi lahko (za varstvo svojih interesov) vložil le tožbo za ugotovitev veljavnosti pogodbe, ki pa bi bila (ker gre za izključujoči in zato litispendentni zahtevek) zavržena. Izjemoma je bila zato potrebna vsebinska presoja (četudi toženčevega) vloženega predloga za izdajo začasne odredbe.

6Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa, da se predlog toženca za izdajo začasne odredbe z 29. 11. 2021 zavrne, vendar pa je bilo potrebno toženčev predlog zavrniti iz drugačnih materialnopravnih razlogov.

7Prvi pogoj, ki ga zakon zahteva za izdajo zavarovalnih začasnih odredb, tako za denarne kot nedenarne zahtevke, je obstoj ali bodoči nastanek terjatve zoper dolžnika. Enako velja za izdajo ureditvenih (regulacijskih) začasnih odredb. Pri regulacijskih začasnih odredbah pridejo zaradi ureditvenega namena v poštev tudi ugotovitveni in oblikovalni zahtevki, ki sicer ne morejo biti predmet izvršbe. Regulacijska začasna odredba se tako lahko izda za zavarovanje kondemnatorne, deklaratorne ali konstitutivne terjatve, če je to potrebno, da se za čas do pravnomočne odločitve o glavnem zahtevku uredi sporno pravno razmerje.

8Vendar pa je začasna odredba v obeh primerih namenjena varovanju terjatve, ki se vtožuje, zato mora imeti vsebinsko podlago v pravdnem postopku. Vezanost na pravdni postopek pomeni, da gre za obojestrankso vsebinsko skladnost, na podlagi česar lahko začasno varstvo zahteva le upnik iz materialnopravnega razmerja, ki mu je podlaga. Pri regulacijskih začasnih odredbah pa gre najpogosteje celo za vsebinsko prekrivanje med zahtevkom v pravdi in predlogom začasne odredbe na način, da se začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje. S tem se varuje obstoječe stanje in prepreči nastanek nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode v primerih, ko kasnejše sodno varstvo ne bi moglo doseči svojega namena. Vsaka začasna odredba mora biti zato predlagana v povezavi z uveljavljano ali napovedano² terjatvijo.

9V konkretnem primeru toženec vlaga predlog za izdajo začasne odredbe v povezavi z domnevnim litispendentnim ugotovitvenim zahtevkom v tem pravdnem postopku (po vsebini ravno nasprotnem tistemu, kar tožnik zahteva s tožbo), da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju veljavna. Z začasno odredbo želi svoj zahtevek zavarovati oziroma za čas pravde urediti sporno pravno razmerje na način, da se tožniku prepove odtujiti in obremeniti stvari, ki so predmet pogodbe. Sodišče prve stopnje bi najprej moralo presojati, ali je toženčev predlog za izdajo začasne odredbe sploh vsebinsko povezan z domnevno uveljavljanim ugotovitvenim zahtevkom, da je pogodba veljavna.

10Preživljanec se lahko v korist preživljalca odpove razpolaganju s premoženjem, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju (559. člen Obligacijskega zakonika; OZ), tako dogovorjeno prepoved pa se lahko vpiše v zemljiško knjigo ali drug register, s čimer se razširi učinke prepovedi razpolaganja tudi na tretje osebe. Za pritožnika ni sporno, da se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju nista dogovorili za takšno prepoved razpolaganja v korist preživljalca. Čeprav je tudi brez izrecno dogovorjene prepovedi razpolaganja, prepoved razpolaganja vsebovana že v sami izjavi o prenosu premoženja ob smrti preživljanca, pa gre v tem primeru za obligacijskopravno omejitev lastninske pravice, ki učinkuje le med strankama. Če preživljanec vseeno razpolaga s svojim premoženjem, je dolžan preživljalcu povrniti škodo, ki mu je zaradi tega nastala.³

11Toženec (kot preživljalec) s predlagano začasno odredbo tako zahteva nekaj, kar nima podlage v tem pravdnem postopku, niti v toženčevem zatrjevanem litispendentnem zahtevku za ugotovitev veljavnosti pogodbe. Z morebitnim zahtevkom za ugotovitev veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, prepovedi odsvojitve ali obremenitve premoženja, ki je predmet pogodbe, toženec ne more doseči. Toženčev domnevni zahtevek je namreč ugotovitveni zahtevek (veljavnost pravnega posla) in ne tudi morebiti denarni zahtevek na povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe. Odločitev o toženčevem tožbenem zahtevku tako nevarnosti odsvojitve ali obremenitve premoženja, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne bi odpravila. Predlagana začasna odredba zato ni v povezavi z domnevno vtoževano terjatvijo.

12Predlagana začasna odredba prav tako ne ureja začasno spornega pravnega razmerja, ki bi bilo predmet te pravde. Prepovedi razpolaganja s premoženjem, kot jo zahteva toženec, domnevni zahtevek za ugotovitev veljavnosti pogodbe, ne vsebuje. Do končne odločitve v sodnem sporu se zato ne more urediti pravno razmerje na način, kot predlaga toženec v začasni odredbi. Z izdajo začasne odredbe bi tožencu priznali pravice, ki jih nima niti na podlagi domnevnega ugotovitvenega zahtevka.

13V konkretnem primeru tako ni izpolnjen že osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, da je začasna odredba namenjena varovanju terjatve, ki se vtožuje in ima vsebinsko podlago v pravdnem postopku. S predlagano začasno odredbo se namreč ne bi zavarovala vtoževana ugotovitvena terjatev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju veljavna⁴, niti začasno uredilo sporno pravno razmerje. Zaradi neobstoja že osnovnega pogoja, ki se zahteva za izdajo obeh vrst začasnih odredb, je bila nadaljnja presoja izpolnjenosti pogojev za izdajo regulacijske ali zavarovalne začasne odredbe, brezpredmetna.

14Zaradi drugačne odločitve pritožbenega sodišča so se navedbe toženca v pritožbi izkazale kot nebistvene za odločitev o zadevi, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (1. odstavek 260. člena ZIZ).

15Pritožbeno sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa je pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obsegu potrebnem za odločitev v zadevi že pravilno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je (na podlagi istih dejanskih zaključkov) opravilo zgolj drugačno materialno pravno presojo (ne)izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe. Ker je bilo vprašanje izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe v dejanskem in pravnem pogledu vsebinsko že presojano na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče samo odpravilo kršitev.

16Postopek zavarovanja v okviru pravde nima svojega samostojnega (ločenega) namena, ampak ima v razmerju do tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim je tekel (teče) postopek, zgolj akcesorno naravo. Stroški, nastali ob odločanju v zvezi z začasno odredbo, zato predstavljajo del pravdnih stroškov, o katerih bo odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi glede na končni uspeh strank.

¹ Prim. Pogorelčnik Vogrinc, N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 167: Začasna odredba je namenjena varovanju terjatve, ki se vtožuje, zato mora imeti kritje v pravdnem postopku, pri čemer ne more iti za postopek, v katerem bi bil začasno zavarovani subjekt dolžnik. Vezanost zavarovalnega na pravdni postopek pomeni, da gre vsebina obeh v isto smer, zaradi česar lahko začasno varstvo zahteva le upnik iz materialnopravnega razmerja, ki mu je podlaga. Med tem postopkom lahko do začasnega varstva pride tudi toženec, vendar na podlagi drugega (tudi še ne začetega) pravdnega postopka, v katerem bo sam upnik.
² Prim. 267. člen ZIZ.
³ Prim. B. Podgoršek, komentar k 559. členu OZ v; N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 552.
⁴ Toženec ne uveljavlja (ali napoveduje) denarne terjatvijo zaradi nastanka škode, ampak ugotovitveno terjatev.