UPRS Sodba in sklep I U 1831/2021-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A., roj. 1997 v kraju Baghlan, državljan Islamske republike Afganistan, pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodni zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Uredba Dublin III (1. točka izreka); obenem je toženka tudi odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce in sicer od 6. 12. 2021 od 14.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 6. 12. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnika 18. 11. 2021 obravnavala Policijska postaja Koper. Iz policijske depeše in Uradnega zaznamka z dne 18. 11. 2021 pa izhaja, da je tožnik 18. 11. 2021 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Državno mejo je z ostalimi tujci prestopil na območju Rakitovca po železniških tirih. matično državo, Islamsko republiko Afganistan je tožnik zapustil pred 23 leti in odšel v Iran. Pred tremi leti je prišel v Turčijo in tu bival 2 meseca ter nato odšel v Grčijo, kjer je ostal 2 leti. Nato je tožnik odšel v Albanijo in mejo prečkal ilegalno. Iz Albanije je odšel v Črno Goro ter nato v Bosno on Hercegovino in 1 mesec bival v Sarajevu ter 6 mesecev v Veliki Kladuši. Nato je tožnik odšel v Republiko Hrvaško. Ko ga je prijela hrvaška policija je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Azilni dom v Zagrebu je zapustil 17. 11. 2021 in pot nadaljeval v Republiko Slovenijo. Ko ga je prijela slovenska policija, je 6. 12. 2021 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožnikova ciljna država je bila Zvezna republika Nemčija. Po podani prošnji so mu bili odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo EURODAC. Tožniku je bil ustno za zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z določbami Uredbe Dublin III, ki med drugim v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna.

3Glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III in glede na podatke iz baze EURODAC je toženka pristojnim hrvaškim organom 6. 12. 2021 posredovala prošnjo za osnovni sprejem tožnika. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je toženka zaprosila za nujen odgovor.

4Tožena stranka ocenila, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za omejitev gibanja tožnika po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ob ugotovitvi, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega glede na to, da je na svojem potovanju prečkal več držav članic EU še preden je 18. 11. 2021 ilegalno vstopil v Slovenijo ter že pred tem v Grčiji podal prošnjo za mednarodno zaščito in nato tudi v Republiki Hrvaški. Tam ni počakal na odločitev o njegovi prošnji, ker naj bi hrvaški organi z njim grdo ravnali. Želel je priti v Nemčijo, kjer živijo tožnikova sestra, teta in babica. Navedene objektivne okoliščine kažejo na tožnikovo nepripravljenost za sodelovanje v postopku, s čimer so izpolnjene okoliščine iz 5. alineje 84.a člena ZMZ-1. S tem, ko je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU in jo nato zapustil, pa so podane okoliščine iz 3. alineje 84.a člena ZMZ-1. V Sloveniji je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko ga je prijela slovenska policija. Čeprav je tožnik navedel, da Slovenije ne bo zapustil, mu toženka ni verjela, saj njegova pretekla dejanja in dejstvo, da je njegova ciljna država Nemčija, kažejo na to, da je tožniku nujno potrebno omejiti gibanje. Od osebe, ki potrebuje pomoč, je po stališču tožene stranke moč pričakovati, da bo pomoč poiskala v prvi zanjo varni državi, ne pa izbirala sebi ljubšo ciljno državo, kot je v primeru tožnika po njegovih lastnih navedbah bila Nemčija.

5Toženka meni, da je glede na tožnikova dejanja in izjave v konkretnem primeru podana utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije samovoljno zapustil še pred zaključkom postopka njegove predaje odgovorni državi članici, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje. Čeprav je zatrdil, da ozemlja Slovenije ne bo zapustil in odšel v Nemčijo, pa tožena stranka glede na njegova pretekla dejanja tega ne sprejema za verjetno. Zato je po njeni oceni za nadaljevanju postopka nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1. Toženka ocenjuje, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo gibanja tožniku na območje azilnega doma, kjer gre za nastanitev odprtega tipa, ki ne zagotavlja zadostnega nadzora nad gibanjem tožnika. Pri tem pojasnjuje, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je tovrsten ukrep ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tožene stranke izkazal kot neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb, in sicer več kot 80 %, samovoljno zapustila azilni dom. Ob upoštevanju navedenih dejstev, da je tožnik prečkal več držav članic EU ter v Grčiji in v Republiki Hrvaški tudi že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je Republiko Hrvaško zapustil še pred izdano odločitvijo in nato ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo ter za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju s strani slovenske policije, je po ugotovitvi tožene stranke podan objektivni kriterij iz 3. alineje 84.a člena ZMZ-1 (nevarnost pobega). Toženka meni, da so v zadevi podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na območje in prostore Centra za tujce na podlagi 2. in 3. točke 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 84. člena ZMZ-1, kakor tudi v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1.

6Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka je tožnika neupravičeno pridržala na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Izpodbijano odločitev je toženka utemeljila na drugemu in tretjemu odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi s četrtim odstavkom istega člena zakona. V nadaljevanju tožnik navaja vsebino drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. V konkretnem primeru pa po mnenju tožnika ni podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka te svoje domneve ni obrazložila in ni dokazala, da bi tožnik navajal lažne podatke ali ne bi sodeloval v postopku ali da bi zavrnil odvzem biometričnih podatkov, kot to določa 5. alineja 84.a člena ZMZ-1. Tožnik je v postopku ves čas sodeloval. Glede presoje objektivnega kriterija po 3. alineji 84.a člena ZMZ-1, da je tožnik že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi, ki jo je pozneje zapustil, pa tožnik meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kjer postopek še ni končan in Republike Slovenije ni zapustil. Prošnjo je vložil tudi v Grčiji in to državo zapustil, ko je bil postopek že končan. Da bi lahko tožniku omejili gibanje, bi toženka morala pridobiti podatke, da je postopek v Republiki Hrvaški končan in podatek o tem, kdaj je bil končan, česar pa toženka ni storila. Sklicuje se na določbo 13. člena Uredbe Dublin III ter nadaljevanju navaja sodbo SEU v zadevi C-528/15, kar pojasni.

7Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je tožnik odvisen od pomoči sestre, tete in babice, ki živijo v Nemčiji, kot to določa 16. člen Uredbe Dublin III, iz česar bi kazalo, da je za tožnika odgovorna Nemčija. Poleg navedenega izrečen ukrep ni sorazmeren, kot to določa drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Sklicuje se tudi na sodbo SEU v zadevi C-18/16, kar pojasni. Toženka bi morala imeti že odobreno zahtevo za ponovni sprejem v drugi državi, ne pa da je negotova glede odgovora druge države. Časovno lahko predvideva le, kdaj bo dobila odgovor. Na podlagi prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Po mnenju tožnika v obravnavanem primeru razlog iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podan. Izpodbijani sklep je nezakonit, podane so kršitve določb postopka, dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Pomanjkljiva je tudi navedba razlogov v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zaradi katerih ni možno zoper tožnika uporabiti manj prisilnih ukrepov kot je namestitev v Center za tujce. S tem ukrepom toženka omejuje tožnikovo svobodo gibanja. Naveden ukrep pomeni odvzem osebne svobode, s tem pa tudi poseg v osnovno človekovo pravico. Toženka bi morala natančno navesti razloge zakaj je v konkretnem primeru ta ukrep nujen, česar pa ni storila in je zato izpodbijani sklep nezakonit.

8Tožnik predlaga sodišču tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1. Sodišču predlaga, da naj do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu te tožbe prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je v tožbi navedel razloge zaradi katerih meni, da niso podani pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Izvršitev tega ukrepa bo tožniku prizadela nepopravljivo škodo, saj mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že sama po sebi. Ustavno sodišče RS pa je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 tudi navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljivo škodo. Osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, pa mora Republika Slovenija zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

9Sodišču tožnik predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

10Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila upravni spis ter odgovorila na tožbo. Toženka poudarja, da je tožniku izrekla izpodbijani ukrep omejitve gibanja na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, katere vsebino navaja. Nadalje pojasnjuje, da je na podlagi podatkov iz baze EURODAC nemudoma po ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku, še istega dne, hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter zaprosila za nujni odgovor, kar izhaja tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot tudi iz listin upravnega spisa. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

K točki I izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija uvodoma navedeni sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je torej pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi 5 alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj za tožnika toženka domneva, da je begosumna oseba in ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi izpolnjena objektivna kriterija iz 3. alineje in 5. alineje 84.a člena ZMZ-1. Tožnik pa tem ugotovitvam nasprotuje.

13Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - prenovitev (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Pri tem je treba upoštevati, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena. Zato morajo tudi nacionalna sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, in sicer zato, da bi direktiva lahko dosegla želeni cilj, kar pomeni, da je treba nacionalne predpise razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave RS.

14Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 5. alinejo prvega odstavka 84. člena v povezavi s 3. in 5. alinejo 84.a člena ZMZ-1 ter na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz predloženega upravnega spisa.

15V obravnavanem primeru je sporen obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Z določili 84.a člena ZMZ-1 so podrobneje opredeljene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, in sicer se na podlagi 3. alineje 84.a člena ZMZ-1 šteje, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.

17Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kar je med drugim že večkrat navedlo tudi Vrhovno sodišče RS, na primer tudi v sodbi in sklepu I Up 26/2016, vendar je obenem izrazilo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

18Ob upoštevanju določil drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, kakor tudi da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.

19Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je šele naknadno z določili noveliranega ZMZ-1 posebej uredil objektivne kriterije za opredelitev nevarnosti pobega z določili 84.a člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

20Sodišče po tem, ko je na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise in tožnika tudi zaslišalo, lahko sledi argumentaciji in stališčem tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanja tožniku podan razlog po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila objektivno merilo iz 3. in 5. alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, glede na to, da je po odhodu iz svoje matične države, Islamske republike Afganistan, na svoji poti prečkal več držav članic EU, preden je 18. 11. 2021 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo ter že pred tem v Grčiji podal prošnje za mednarodno zaščito, ki so bile zavrnjene. Glede prošnje za mednarodno zaščito je tožnik na naroku 16. 12. 2021 dajal kontradiktorne izjave in sicer najprej, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, kasneje pa, da je zaprosil, vendar zato, ker je bil k temu prisiljen. V Republiki Hrvaški je prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, iz katere izhaja datum izdaje 12. 11. 2021, kar tožnik ni zanikal, vendar v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, marveč je to državo samovoljno zapustil. Ne skladajo se tudi tožnikove izjave glede ciljne države, dane v postopku in na naroku 16. 12. 2021. V postopku je tožnik navajal, da je njegova ciljna država Nemčija, kjer biva njegova sestra, teta in babica, na naroku pa je navedel, da je njegova ciljna država Slovenija, za katero se je odločil že, ko je bival v Bosni in Hercegovini. Zaradi predhodno navedenih neskladnosti tožnikovih izjav sodišče tožnikovemu zatrjevanju, da ne bo zapuščal Republike Slovenije, ni poklonilo vere. Tožnikova izpoved na naroku 16. 12. 2021 in tožnikova predhodno navedena dejanja sodišča niso prepričala, da bo ostal v Republiki Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Po povedanem so tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru podane okoliščine iz 3. in 5. alineje 84.a člena ZMZ-1.

21Kot je sodišče navedlo že zgoraj, po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanja na območje in prostore Centra za tujce v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, torej milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi v izpodbijanem sklepu, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

22Ker je po presoji sodišča omejitev gibanja tožniku iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena in nujna, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

23Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

24Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino neposredno grozeče škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, sedemdnevni rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva argumentirano utemeljiti oziroma kot verjetno izkazati in ob vložitvi zahteve tudi ponuditi ali predlagati dokaze, ki jih sodišče tako lahko tudi takoj presodi.

25Ker skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu nima suspenzivnega učinka, predstavlja torej začasna odredba nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Zato odločanje o začasni odredbi zahteva tudi restriktiven pristop, tako da mora stranka, ki zahtevo za izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo in jih vsaj kot verjetno tudi izkazati.

26Glede na (sedaj) veljavno določilo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, (ponovno spet) dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče RS. Skladno z določilom četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 Vrhovno sodišče RS o pritožbi odloči v 30 dneh od njenega prejema. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar obenem tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe in sklepa še ne bo pravnomočno odločilo o konkretni sporni zadevi. S tem pa je izkazan tudi pravni interes tožnika za odločanje o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču namreč tožnik predlaga, naj zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

27Ob upoštevanju določil drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III je potrebno v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Vendar v obravnavani zadevi, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe in sklepa, ne gre za tak primer, saj spornega ukrepa pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce sodišče ni spoznalo za nezakonit ukrep, pač pa je tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno po ugotovitvi, da je omejitev gibanja tožniku iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena, pa tudi sorazmerna in nujna.

28Sodišče glede na povedano sodi, da je tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe potrebno zavrniti ob upoštevanju ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v primerljivih zadevah, npr. I Up 681/2011 z dne 30. 11. 2011 (10. točka obrazložitve) in I Up72/2020 z dne 19. 6. 2020 (12. točka obrazložitve).

29Ker tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazal niti zatrjeval, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi, kljub morebitnemu uspehu s tožbo, ne bi bil dosežen namen upravnega spora, je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.