VSL Sklep II Cp 611/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavrglo.

2Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da Ustava RS brez izjeme vsakemu državljanu RS zagotavlja sodno varstvo v 1. odst. 23. in 4. odst. 15. člena. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je bilo sodno varstvo odvetnikov pri reševanju disciplinskih sporov, ki ni bilo zagotovljeno po 62. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv¹), do leta 2000 zagotovljeno pri Upravnem sodišču RS. Treba je opozoriti, da dokončna odločba ne more biti nikoli izvršljiva. 3. odst. 65. člena ZOdv je treba tolmačiti tako, da so dokončne odločbe izvršljive le v primeru, če ni bilo zahtevano sodno varstvo ali pa je bila v sodnem postopku potrjena odločitev Odvetniške zbornice Slovenije (OZS). Bistvo spora je, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena, pravni temelj za oškodovanje pa predstavlja predlog za izvršbo tožene stranke, ki je bil brez pravnega temelja, ker dokončna odločba v disciplinskem postopku ni bila izvršljiva, ker ni bila pravnomočna. Sodišče bi glede disciplinskega postopka moralo ugotavljati le, ali je bila očitana kršitev storjena pred sprejemom Pravilnika o spletnih objavah z dne 6.4.2014. Gre za premoženjsko pravno razmerje, ker je bila denarna kazen že poravnana, za kar je bila tožnica posledično oškodovana, ker ji ni bilo omogočeno sodno varstvo po končanem disciplinskem postopku. Napačno je tudi stališče sodišča, da sodišče ne more posegati v samostojnost in neodvisnost odvetništva s tem, da bi preverjali disciplinske postopke, kar nima pravne osnove, saj so npr. tudi pravne osebe samostojne in neodvisne, pa sodišča kljub temu obravnavajo spore, ki izhajajo iz disciplinskih postopkov. Tožnica je bila v izrazito neenakopravnem položaju, saj tožena stranka ni reagirala na množico drugih postopkov, ko bi morala ukrepati ali pa je zahteve zavrgla, ker naj ne bile dovoljene. Samostojnost odvetnikov nima nobene zveze s postopki, kjer kot posameznik nastopa proti tričlanski komisiji. Stališča sodišča v zvezi z EKČP so nepreverljiva v odnosu do konkretnega premoženjskega spora, zato jih ni možno šteti za verodostojno utemeljitev izpodbijanega sklepa. Za sodno izvršbo je potrebna izrecna zakonska določba, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova, odločbi disciplinskega organa OZS pa te lastnosti ne daje noben predpis, tako da taka odločba ne more biti podlaga za sodno izvršbo (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 4416/2014).

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Ustava RS v 1. odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da bistvo te ustavne pravice predstavlja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča in pravica do zakonitega (naravnega) sodnika. Prvi element pravice do sodnega varstva pa je, da mora stranka imeti možnost, da glede svojih pravic oziroma obveznosti začne postopek pred sodiščem², česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo.

6ZOdv je v 62. členu predvidel posebno obliko sodnega varstva v disciplinskih zadevah zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni, s tem, ko je predpisal, da o tem odloča disciplinsko sodišče v senatu, ki ga sestavljata dva sodnika Vrhovnega sodišča RS in trije odvetniki. Določil je tudi, da je zoper odločitev disciplinskega sodišča dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče RS v senatu petih sodnikov. S tem je torej ZOdv zagotovil posebno sodno varstvo v primeru kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni. V obravnavani zadevi je bil tožnici z odločbo disciplinske komisije I. stopnje OZS z dne 12.6.2014 in odločbo disciplinske komisije II. stopnje OZS z dne 29.9.2014 izrečen disciplinski ukrep denarne kazni za dve kršitvi njenih dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. Ker sta o teh kršitvah odločali disciplinski komisiji (skladno z 61.č členom ZOdv), v katerih ni sodnikov kot članov, v tem primeru torej zakon posebnega sodnega varstva ni predvidel, ni pa ga tudi izključil. Zato je že neposredno na podlagi Ustave RS tožnici zagotovljena pravica do sodnega varstva, saj je bilo z izrečenim disciplinskim ukrepom poseženo v ustavno pravico tožnice do lastnine. Razlaga ZOdv, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni ustavno skladna, saj dostopa do sodišča na način, kot je to razlagalo sodišče prve stopnje, ne bi bilo dopustno omejiti. Resda upravno sodišče v tovrstnih zadevah (sporih glede izrečenih disciplinskih sankcij odvetnikom) zavrača svojo pristojnost z obrazložitvijo, da ne gre za upravno stvar oziroma ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene skladno z javnim pooblastilom. Tako je ravnalo Upravno sodišče tudi v sporu, ki ga je pred tem sodiščem sprožila tožnica. Pritožbeno sodišče meni, da pritožba utemeljeno navaja, da gre v obravnavani zadevi za spor po 1. členu ZPP, to je spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Tožnici je bila z odločbama disciplinske komisije v plačilo naložena obveznost plačila denarne kazni kot posledica kršitve njenih dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, ki je opredeljena v Statutu OZS. Ker je torej organ tožene stranke tožnici z odločbo naložil v plačilo določeno obveznost (denarno kazen), je bilo s tem vzpostavljeno premoženjsko razmerje med njima, o katerem je pristojno odločati sodišče v pravdnem postopku. Stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za premoženjsko razmerje, ker bistvo spora predstavlja očitek disciplinske kršitve, ni pravilno. Enako se v pravdnem postopku po ustaljeni sodni praksi odloča tudi o sporih, ki se nanašajo na disciplinske kršitve članov društva, sindikata, članov Zdravniške zbornice Slovenije. Poleg tega bi bila pravica do dostopa do sodišča lahko prekršena v primeru, če bi državna sodišča kazala ena na drugo, nobeno pa ne bi želelo obravnavati zadeve vsebinsko. Pritožnica bi se v takem primeru znašla v „sodnem vakuumu“.³

7Odvetništvo ima v pravnem sistemu dvojno vlogo. Po eni strani je to del pravosodja, ki omogoča učinkovito varstvo interesov strank v kontradiktornih sodnih postopkih. Po drugi strani pa je to služba, ki jo kot svoboden poklic opravljajo tisti, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu in podzakonskih predpisih. Za vse državne organe in druge službe, ki tvorijo pravosodje, je pomembno, da imajo vsak zase zagotovljeno samostojnost in neodvisnost, ki sta namenjeni temu, da pravo prek pravosodnega sistema uspešno uresničuje svojo temeljno nalogo, to je reševanje sporov med pravnimi subjekti. Ustava se z odvetništvom ukvarja le kot z delom pravosodja in ne ureja odvetništva kot svobodnega poklica. Samostojnost in neodvisnost sta odvetništvu zagotovljena tudi takrat, ko ga presojamo kot zasebno službo. Kar zadeva samostojnost, se ta na splošni ravni kaže v tem, da odvetništvo ni del državne organizacije ali kakršne koli druge zasebne organizacije, temveč je organizirano v svoje avtonomno združenje, to je OZS. Na ta način je odvetništvu omogočeno, da (v okvirih zakona) v celoti ureja svoj status. Neodvisnost odvetniškega poklica pomeni, da nihče na odvetništvo oziroma odvetnika ne more vplivati na način, da bi ta zanemaril svojo družbeno vlogo in iz nje izhajajoče dolžnosti, ki jih ima do svojih pooblastiteljev. Delo odvetnika mora biti neobremenjeno z zunanjimi interesnimi vplivi, tako s strani odvetniške zbornice, katere član je, kot tudi s strani tretjih subjektov, ne glede na to, ali so ti iz pravosodja ali iz drugih sfer.⁴ Možnost presoje odločitev disciplinske komisije v postopku pred sodiščem ne posega ne v samostojnost ne v neodvisnost odvetništva (137. člen Ustave RS), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč zagotavlja odvetniku pravico do sodnega varstva tako kot je to zagotovljeno drugim subjektom. Nobenega ustavno dopustnega razloga namreč ni za stališče, da odvetniku, ko je ta v sporu z OZS, ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Omejitev pravice do sodnega varstva je dopustna le, če prestane strogi test sorazmernosti, torej mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (Up-107/99)⁵. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je to opravilo test sorazmernosti in presodilo, da je dopustna omejitev sodnega varstva v primerih, ko gre za blažje disciplinske kršitve in da je v takšnih primerih predvidena le možnost pritožbe znotraj tožene stranke same na disciplinsko komisijo druge stopnje. Sodišče prve stopnje je določbam ZOdv z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon ne bi smel določiti (in ga tudi ne določa).

8Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sklicevalo tudi na sodno prakso ESČP⁶, ki naj bi za odločanje o civilnih pravicah posameznika skladno s 6. členom EKČP, v zvezi s katerimi mora biti zagotovljeno sodno varstvo, štelo le primere, ko odvetniku v disciplinskem postopku grozi kazen odvzema licence. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena primera iz sodne prakse ESČP nista primerljiva z obravnavanim, saj je bilo v zadevi 79821/12 zagotovljeno sodno varstvo pred upravnim sodiščem in nato tudi pred ustavnim sodiščem, v zadevi 10059/82 pa je bila zagotovljena zastopanost profesionalnega sodnika že v sestavi disciplinskega sodišča. V obravnavanih zadevah tako pritožnika pred ESČP nista uveljavljala očitka, da jima sploh ni bilo zagotovljeno sodno varstvo.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni smelo samo meritorno odločiti o zadevi, saj sodišče prve stopnje o zadevi meritorno sploh še ni odločalo in bi bila strankama s tem odvzeta pravica do pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami
² Komentar Ustave RS, Dopolnitev A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 338
³ V zvezi s tem vprašanjem glej primera ESČP 21851/03 in 40476/98
⁴ Povzeto po: Komentar Ustave RS, del 2, Državna ureditev, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 319, 320
⁵ Ibidem, str. 213
⁶ Navajalo je primera 79821/12 in 10059/82