VSL Sodba I Cp 2126/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (IV. točka izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka poleg že dosojenih zneskov odškodnine in mesečne rente v II. in III. točki izreka v 15 dneh tožeči stranki plačati še:

- 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2020 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2019 do plačila,

- 17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2019 do plačila,

- od 1. 1. 2021 do dopolnjenega 26. leta tožnika mesečno rento v znesku 17 EUR, do vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pri čemer mora vse mesečne obroke rente, ki bodo zapadli do pravnomočnosti sodbe, plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila,

in v V. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.250,06 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh povrniti 460,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje za dne 9. 7. 2020 plačano glavnico 17.000 EUR postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati še 762 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2020 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 17.000 EUR za čas od 26. 1. 2020 do 9. 7. 2020 ter zneske: 87 EUR mesečno za obdobje od novembra 2018 do januarja 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu do plačila, 91 EUR mesečno za obdobje od februarja 2019 oktobra 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu do plačila, 168 EUR mesečno za obdobje od novembra 2019 do januarja 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu do plačila, 164 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2020 do plačila in 162 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2020 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki od 1. 3. 2020 do 31. 12. 2020 plačevati mesečno rento v znesku 162 EUR, od 1. 1. 2021 do 30. 9. 2022 mesečno rento v znesku 166 EUR in od 1. 10. 2022 do dopolnjenega 26. leta tožene stranke mesečno rento v znesku 72 EUR, vse zneske do vsakega prvega v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pri čemer mora vse mesečne obroke, ki bodo zapadli do pravnomočnosti sodbe, plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških vložila pravočasno pritožbo. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da mu dosodi celotno zahtevano odškodnino in višjo rento brez časovne omejitve in toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa da vrne zadevo sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo škode, ki mu je nastala zaradi izgube osebe, ki mu je bil veliko več kot samo oče. V nadaljevanju pritožbe tožnik opisuje, kako zelo ga je očetova smrt prizadela in kakšne hude posledice je pustila na njem. Šlo je za nenadno, nepričakovano smrt zdravega očeta, ki se po normalnem teku stvari ne pričakuje. Tožnik je potreboval pomoč športne psihologinje. Izpovedal je o posebnem odnosu z očetom, ki je bil tudi njegov najboljši prijatelj in svetovalec glede športa, šole in privatnega življenja. Oče je bil tudi njegov prvi trener, ves čas je bil z njim, na treningih ipd. Zaradi smrti očeta ni bil več zbran na treningih, bil je utrujen, prišlo je do poškodb in vse je padlo v vodo, tudi olimpijskih iger v Tokiu leta 2021 se ni udeležil. Tožnik se sicer še vedno trudi, redno trenira in hodi na tekmovanja, vendar mu pri gimnastiki oče še vedno manjka. Oče mu je svetoval tudi glede študija, tožnik mu je povedal, kaj se je naučil, oče pa je to v svojem podjetju koristno uporabil. Tožnik pogreša tudi čas, ki so ga preživeli kot družina. Sodišče v ničemer ni upoštevalo stopnje medsebojne povezanosti in naklonjenosti in je prisodilo le znesek 18.000 EUR oziroma 14,3 povprečne neto plače, kar je bistveno prenizka odškodnina. Sodišča so v zadevah, kjer je bilo manj posebnih okoliščin, prisojala višje odškodnine (VSL II Cp 3115/2011, II Ips 450/2007, II Ips 294/2000, II Ips 133/2000).

Sodišče plačevanja rente ne bi smelo omejiti, 173. člen OZ tega ne predvideva. Gre za odškodninsko rento in analogija z ZZZDR ni mogoča. Glede na povezanost tožnika z očetom ni nobenega razloga, da mu oče ne bi pomagal tudi po 26. letu starosti. Tožnik bo nadaljeval z gimnastiko, zato mu bodo treningi onemogočali polno zaposlitev. Od tožnika je nerazumno pričakovati, da bo pri 26 letih kar prenehal s športom. Tudi višina rente je prenizka. Sodišče je štelo, da je za tožnika polovico stroškov prispeval oče, polovico pa mama, namesto da bi upoštevalo izpoved tožnika in njegove matere, da je oče kril stroške, povezane z gimnastiko, ostale stroške pa sta si delila. Stroški za obleko so znašali 100 EUR mesečno in ne 60 EUR, kot je priznalo sodišče. Sodišče ni upoštevalo stroškov pripomočkov za trening in stroškov za prehranske dodatke za obdobje od januarja 2021 do septembra 2022. Nadalje je zmotno upoštevalo le stroške ene tekme letno, čeprav je jasno, da jih bo tožnik potreboval več, če bo želel napredovati.

Sodišče 350 EUR pokojnine, ki jo tožnik prejema po očetu, ne bi smelo odšteti od rente oziroma zneska, ki bi ga kril tožnikov oče, ampak od skupnih stroškov tožnika in nato tako znižani znesek deliti z dve (polovico mama, polovico oče) in tožniku dosoditi rento, kolikor bi odpadlo na očeta. Enako velja za dohodek, ki ga tožnik dobi za sojenje na tekmah.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da je imel tožnik stroške tudi s predpravdnim odškodninskim zahtevkom in da je plačal sodno takso v znesku 1.227 EUR.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnikov oče je umrl v prometni nesreči, ki jo je dne ... 9. 2018 povzročil zavarovanec toženke. Tožnik je od toženke zahteval 30.000 EUR odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (179. člen v zvezi s prvim odstavkom 180. člena Obligacijskega zakonika – OZ) in 350 EUR mesečno zaradi izgube preživljanja (173. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in tožniku priznalo poleg že plačanih 17.000 EUR odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega z upoštevanjem revalorizacije še 762 EUR (skupaj 18.000 EUR), odškodnino zaradi izgube preživljanja za čas od 1. 11. 2018 do vložitve tožbe¹, od takrat naprej pa mesečno rento v znesku 162 EUR oziroma 166 EUR, in sicer do dopolnjenega 26. leta tožnika.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega

6Tožnikov pritožbeni očitek o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti očeta (prvi odstavek 180. člena OZ)² je delno utemeljen.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo (8. in 9. točka obrazložitve), da je bil tožnik (ob smrti očeta star 21 let) na očeta zelo navezan. Od tožnikovega otroštva naprej sta več ur dnevno preživljala skupaj na treningih gimnastike³, v obdobju pred smrtjo pa ob vikendih, ko je tožnik prihajal iz ... domov v ... Oče ga je seznanjal z delom v njegovem podjetju, saj je bilo predvideno, da bo tožnik podjetje prevzel. V očetu je imel oporo, prijatelja in svetovalca v trenutkih, ko ni vedel, kako ravnati. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da ga je očetova smrt hudo prizadela in mu vzela eno najpomembnejših, če ne kar najpomembnejšo osebo v življenju. Tožnik se je za pomoč pri blažitvi stiske obrnil na športno psihologinjo, s katero je že prej sodeloval. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je glede na veliko medsebojno povezanost tožnika in očeta primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega 18.000 EUR.

8Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri individualizaciji višine odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo veliko medsebojno povezanost tožnika z očetom, višine prisojene odškodnine (v času izdaje sodbe 14,3 povprečne neto plače (PNP)) pa ni umestilo v okvir primerljivih primerov v sodni praksi. Prej omenjenima načeloma torej ni v celoti zadostilo. Pomen denarne odškodnine je v zadoščenju, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi izgube bližnjega. Ker niti človekovo trpljenje niti človekovo življenje, katerega izguba je vzrok trpljenju njegovih bližnjih, nimata cene, je pri določitvi višine denarnega zadoščenja treba predvsem upoštevati odškodnine, prisojene v podobnih primerih, odstop od teh pa lahko utemeljujejo nekatere posebne okoliščine pri posameznih oškodovancih.⁴

9Tožnik izpostavlja nekatere judikate, v katerih so bile v primerljivih okoliščinah prisojene višje odškodnine za smrt starša (20 PNP)⁵ oziroma tudi v primerih, ko ni bilo takšne povezanosti v družini kot v obravnavanem primeru (16,2 PNP)⁶. Iz sodne prakse je razvidno, da se povprečni primeri odškodnin zaradi smrti očeta gibljejo med 9 in 25 PNP⁷. Pri tem je treba upoštevati, da so se odškodnine v primerjavi z najstarejšo sodno prakso nekoliko povišale. Glede na navedeno in upoštevaje okoliščine primera⁸ po presoji pritožbenega sodišča pravična odškodnina v obravnavanem primeru znaša 21.000 EUR (kar je v času izdaje sodbe junija 2021 pomenilo 16,7 PNP).

Glede omejitve obdobja plačevanja rente

10Pritožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mu mora toženka plačevati mesečno rento le do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sámo navedlo, da pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja ne gre za analogijo z določanjem preživnine po ZZZDR (12. točka obrazložitve), vendar je treba upoštevati, da je pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, obligacijskopravni institut, v katerem se prepletata tako odškodninska kot preživninska narava.⁹ To se odraža zlasti v primerih, ko je aktivno legitimiran preživninski upravičenec, ki ga je umrli tudi dejansko podpiral, in se izkaže, da je bilo dejansko preživljanje nižje od tistega, ki bi šlo oškodovancu kot upravičencu po predpisih rodbinskega prava. Takrat se škoda, ugotavlja po načelih, ki veljajo za določanje preživnine po rodbinskem pravu.¹⁰ Preživninska narava obravnavanega instituta se kaže tudi v tem, da se je v teh pravdah težko izogniti ugotavljanju potreb oškodovanca, ki je tudi preživninski upravičenec, kar dokazuje tudi konkretna pravda.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi oče tožnika preživljal tudi po polnoletnosti, ker je kot posebno okoliščino upoštevalo, da gre za perspektivnega športnika¹¹, vendar je mesečno rento dosodilo le do 26. leta starosti. Glede na prej opredeljeno mešano naravo terjatve iz naslova izgube preživljanja so neutemeljene pritožbene navedbe, da je analogija z družinsko pravno zakonodajo izključena. Tudi prvi odstavek 173. člena OZ ločuje osebe, ki jih je umrli preživljal, od tistih, ki jih je redno podpiral. Tožnik je utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka tako v tožbi¹² kot v nadaljnji vlogi¹³ gradil na trditvah o obveznosti preživljanja in ni trdil, da bi ga oče podpiral še po 26. letu starosti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava¹⁴ plačilo rente omejilo do tožnikovega 26. leta, je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilna in skladna z naravo rente, kjer je treba izhajati iz normalnega teka stvari. Glede na določbo 123. člena ZZZDR oziroma 183. člena DZ je očitno tudi zakonodajalec ocenil, da je po normalnem teku stvari pričakovati, da se je otrok sposoben sam preživljati po dopolnjenem 26. letu starosti.

Glede višine rente

12Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožnikovih potreb ni upoštevalo stroškov, povezanih s posebnimi oblačili in pripomočki za trening (bandaže, paščki za kroge in drog, magnezij). Nasprotno izrecno izhaja iz 16. točke obrazložitve, pa tudi iz 20. točke, kjer je navedeno, da stroški oblačil na mesečni ravni znašajo 110 EUR (60 EUR za običajno obleko in obutev ter 50 EUR za športna oblačila), stroški športnih pripomočkov pa 42 EUR (na letni ravni 500 EUR). Odločitev, da je realen mesečni strošek 21 letnega študenta za obleko in obutev 60 EUR, ki po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dokazal, da je v času, ko je oče še živel, nosil le obutev in oblačila višjega cenovnega razreda oziroma priznanih znamk, je prepričljivo obrazložena in je pritožbene navedbe ne morejo omajati.

13Pritožnik zmotno meni, da sodišče ni upoštevalo stroškov za prehranske dodatke za obdobje od januarja 2021 do septembra 2022. V 21. točki obrazložitve je natančno in jasno navedeno, katere stroške je sodišče upoštevalo od marca 2020 do septembra 2022, med njimi tudi 60 EUR mesečno za prehranske dodatke. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje (22. točka¹⁵) so ti stroški priznani tudi za čas od oktobra 2022 naprej, ne pa tudi stroški s plačilom šolnine. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bo imel od oktobra 2022 naprej še stroške s šolanjem. Glede na izpovedbo tožnika, da se je v preteklosti udeleževal tudi ene dodatne tekme v tujini, za katero stroškov udeležbe Gimnastična zveza ni pokrila, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je za obdobje od leta 2021 naprej upoštevalo stroške le ene tekme. Pritožbene navedbe o tem, da bo tožnik potreboval več tekem v tujini, če bo želel napredovati, so ostale na ravni presplošnega predvidevanja.

14Pritožba graja tudi pristop sodišča prve stopnje, ki je najprej ugotovilo, kakšni so bili stroški preživljanja tožnika po posameznih obdobjih¹⁶, nato izračunalo, v kolikšnem delu bi odpadli na očeta oziroma koliko bi oče prispeval, nazadnje pa od tako dobljenega zneska odštelo 350 EUR pokojnine, ki jo tožnik dobiva po očetu ter tožnikov lastni dohodek, ki ga občasno ustvari s sojenjem na tekmah, in sicer v višini 17 EUR mesečno za obdobja, ko so tekme sploh bile. Po presoji pritožbenega sodišča je metodologija izračuna pravilna glede upoštevanja družinske pokojnine, ne pa tudi glede tožnikovih lastnih prihodkov. Od ugotovljenih zneskov, ki bi jih po posameznih obdobjih prispeval oče, je treba po načelu compensatio lucri cum damno odšteti družinsko pokojnino, ki jo tožnik prav tako dobiva zaradi smrti očeta.¹⁷ Ni pa razloga, da bi se od zneska, ki bi ga tožnikov oče namenil za preživljanje, odšteval tožnikov lastni dohodek iz naslova sojenja na tekmah.

15Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ugodilo še zahtevku za plačilo 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2020 do plačila in za plačilo 17 EUR mesečne rente za leto 2019 in od leta 2021 naprej s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je po spremembi sodbe glede odškodnine uspel s 70 % zahtevka, glede rente pa s približno 50 %¹⁸, kar pomeni, da je v pravdi uspel s 60 % zahtevka. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške obeh pravdnih strank.

17Tožniku je priznalo 700 točk po OT za predpravdni odškodninski zahtevek, 700 točk za tožbo, 20 točk za vlogo z dne 25. 5. 2020, 6 x 20 točk za obvestila o nakazilih sodne takse, 700 točk za prvo pripravljalno vlogo, 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo, za trajanje naroka 200 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, za kilometrino 29,60 EUR in 42, 2 točke za materialne stroške (od 3.220 točk 2 % od skupne vrednosti do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk po 11. členu OT). Tožniku niso bili priznani stroški za pritožbo v taksnem postopku¹⁹, s katero ni uspel, in za pripravljalni narok. V skladu s sodno prakso se posebna nagrada za pripravljalni narok, ki se nadaljuje v prvi narok za glavno obravnavo, ne priznava. Tožnikovi skupni stroški skupaj z DDV (437,12 EUR) in stroški sodne takse (1.227 EUR) znašajo 3.651,04 EUR, glede na 60 % uspeh v pravdi pa je upravičen do 2.190,62 EUR. Toženki je priznalo 700 točk za odgovor na tožbo, 700 točk za prvo pripravljalno vlogo, 525 za drugo pripravljalno vlogo, 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo, kilometrino za pristop v znesku 137,64 EUR, 200 točk za urnino, 12o točk za odsotnost iz pisarne, 39,45 točk po 11. členu OT (od 2.945 točk 2 % od skupne vrednosti do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), kar skupaj z 22 % DDV znaša 2.352,54 EUR. Toženki niso bili priznani stroški za posvet s stranko in pregled dokumentacije, ker ne gre za samostojno opravilo. Toženka je glede na 40 % uspeh v pravdi upravičena do 940,02 EUR. Po pobotu mora toženka tožniku povrniti 1.250,60 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

18Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu mora toženka povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP). V pritožbi je bila sporna še odškodnina v višini 12.000 EUR in renta (za posamezna obdobja) v višini 183,5 EUR. Glede odškodnine je tožnik uspel v 25 %, glede rente pa (za posamezna obdobja) v 9,26 %, zato je uspeh s pritožbo približno 35 %. Pritožbeno sodišče je pri odmeri pritožbenih stroškov izhajalo iz vrednosti spornega predmeta 38.300 točk²⁰ in tožniku priznalo 750 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za končno poročilo stranki, 15,4 točk za 2 % materialne stroške, 22 % DDV (103,67 EUR), kar skupaj s stroški sodne takse v višini 741 EUR znaša 1.315,91 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je tožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 460,57 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

¹ V mesečnih zneskih, ki so razvidni iz II. točke izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.
² Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.
³ Oče je bil od tožnikovega 5. leta njegov trener in je to vlogo opravljal vse do smrti.
⁴ VSL II Cp 1245/2018 z dne 14. 6. 2018.
⁵ Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 450/2007 z dne 7. 6. 2007 in II Ips 294/2000 z dne 10. 1. 2001.
⁶ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3115/2011 z dne 22. 2. 2012.
⁷ Primeri 4, 7, 9, 11, 12, 13, 19, 23, 26, 29, 37, 38, 41, 42, 45, 49, 56, 57, 58, 59 v Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 1249-1276.
⁸ Kot posebno okoliščino je tudi pritožbeno sodišče upoštevalo (in jo ovrednotilo nekoliko višje kot sodišče prve stopnje) dejstvo, da je bil oče tožnikov trener in ga ves čas spremljal na športni poti (treningi, tekme) in da sta bila še dodatno povezana preko skupnega interesa na področju multimedijev. Tožnik je sledil očetovi poklicni poti in bil predviden za prevzem očetovega podjetja ...
⁹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 108/2005 z dne 5. 5. 2005
¹⁰ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 557/2003 z dne 25. 11. 2004.
¹¹ Ki se je v letu ... uvrstil celo v finale svetovnega pokala v gimnastiki.
¹² List. št. 4: „Tožnik je bil v času očetove smrti študent, ki ga je oče vseskozi preživljal …"
¹³ Vloga z dne 19. 10. 2020 (list. št. 36): „Nedvomno se v predmetni zadevi ugotavljajo pogoji kot bi se za plačilo preživnine … Tožnik vtožuje znesek, ki ustreza znesku, ki ga je zanj za preživljanje dal oče, pri čemer je takšna obveznost očeta obstajala na podlagi določil ZZZDR oz. sedanjega DZ in tudi še obstaja, ker se tožnik še šola.“
¹⁴ Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo na strani toženke trditveno in dokazno breme glede časovne omejitve plačevanja rente.
¹⁵ „Od oktobra 2022 dalje tožnik ni izkazal, da bo imel stroške s plačilom šolnine, zato je od tedaj dalje do 26. leta starosti sodišče priznalo le stroške, kot izhajajo iz prejšnje točke brez stroškov šolnine.“
¹⁶ V odvisnosti od tega, kje je tožnik živel, če so nastali stroški s šolnino, če so bile tekme ipd.
¹⁷ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 108/2005 z dne 5. 5. 2005 ter sodbi VSM I Cp 1050/2015 z dne 15. 3. 2016 in I Cp 354/2019 z dne 15. 5. 2019.
¹⁸ Pritožbeno sodišče je ugotovilo uspeh z rentnim delom zahtevka tako, da je najprej izračunalo približen uspeh po posameznih obdobjih. Tožnik za obdobje od 1. 11. 2018 do 1. 10. 2019 od zahtevanih 350 EUR mesečne rente pripada cca 107 EUR (30,57 %), za obdobje od 1. 11. 2019 do 1. 3. 2020 cca 173 EUR (49,42 %), za obdobje od 1. 3. 2020 do 30. 9. 2020 162 EUR (46,28 %) in za obdobje od 1. 10. 2022 do dopolnjenega 26. leta 183 EUR (52,28 %). Glede na dolžino posameznih obdobij je štelo, da je tožnik uspel s polovico rentnega zahtevka.
¹⁹ Po mnenju pritožbenega sodišča za stroške pritožbe v postopku oprostitve plačila sodne taks ne velja načelo končnega uspeha v pravdi.
²⁰ Odškodnina 20.000 točk in renta 18.300 (183,5 x 60) točk.