VSL Sodba II Cp 1364/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženec plačati 5.000,00 EUR odškodnine z obrestmi od tožbe dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 975,87 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da so v njegovem primeru izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Toženčeva dejanja so bila naklepna in protipravna, saj je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano z zakonom. Povrnitev škode se lahko zahteva tudi od delavca, če je škodo povzročil namenoma. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) določa status ravnatelja, ki ga loči na pedagoškega vodjo in poslovodni organ javnega zavoda. Ravnatelj tako nastopa v dveh vlogah, torej tudi kot delavec, zaposlen pri delodajalcu. Obe funkciji ravnatelja je mogoče ločiti, kar potrjuje sodna praksa. Sporna toženčeva dejanja niso nastala v zvezi z delom, temveč ob priliki dela. Toženec je namreč zaposlitev izrabil kot sredstvo za povzročitev škode. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do celote toženčevih dejanj. Tožnik še danes čuti posledice trpičenja. Tožbeni zahtevek tudi še ni zastaral. Sicer pa tožba proti delodajalcu na istih dejanskih trditvah ni mogoča, ker ne gre za solidarno odgovornost.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Sodna praksa pritrjuje tezi, da za tovrstno škodo odgovarja organ in ne njen neposredni povzročitelj. Za povrh se tožnik doslej ni skliceval na dvojnost toženčeve funkcije.

4Tožnik v repliki na toženčev odgovor ponavlja svoje pritožbene trditve. Meni, da se toženec ne more skrivati za zavodom kot delodajalcem, ampak tožniku neposredno odgovarja za povzročeno škodo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano plačilo, ker je presodilo, da je tožnik tožil napačno osebo. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je takšna presoja materialnopravno pravilna in v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložena. Odločilna dejstva, od katerih je odvisna toženčeva pasivna legitimacija, med pravdnima strankam sicer niso sporna - tožnik je bil, po lastnih trditvah, žrtev trpinčenja na delovnem mestu, trpinčil pa naj bi ga toženec kot tedanji ravnatelj šole.

7Šola je pravna oseba in ravnatelj je del njenega personalnega substrata. Kdo so organi šole, določa ZOFVI v 2. oddelku IX. poglavja. Med njimi je, poleg sveta šole, direktorja in kolegija, tudi ravnatelj šole. Pravna oseba lahko nastopa navzven le preko svojih organov. Ravnanje organa zato velja za ravnanje same pravne osebe, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kadar organ pravne osebe pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij povzroči škodo tretji osebi, mora po prvem odstavku 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) škodo povrniti pravna oseba.

8Za obravnavano škodo, ki naj bi nastala tožniku, torej ni neposredno odgovoren toženec, ampak zanjo odgovarja šola. Pri tem ni bistveno, da naj bi toženec sporna dejanja na škodo tožnika storil namenoma. Za toženca namreč ne velja določilo drugega odstavka 147. člena OZ, po katerem ima oškodovanec v takem primeru pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca. Kot že navedeno, je ravnatelj organ šole in ne njen delavec. Toženca bi zato lahko, ob izpolnjenjih pogojih iz drugega odstavka 148. člena OZ, doletela kvečjemu regresna obveznost do šole.

9Pritožbeno stališče, da naj bi toženec nastopal v dveh vlogah, torej tudi kot delavec, zaposlen pri delodajalcu, je zgrešena. Res je ravnatelj po prvem odstavku 49. člen ZOFVI hkrati pedagoški vodja in poslovodni organ šole, vendar ni mogoče spregledati, da obe navedeni funkciji opravlja v vodstveni vlogi kot organ šole. Potemtakem niti ni pomembno, ali je ravnateljevo poslovodstvo in njegovo vodenje pedagoškega procesa mogoče ločiti ali ne. Bistveno je, da naj bi toženec obravnavano škodo povzročil pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije, kar ni sporno. Sam tožnik namreč poudarja, da je toženec sporna dejanja izvršil "ob priliki dela", pri tem pa naj bi svojo zaposlitev celo izrabil za povzročitev škode. Toženec niti v tem primeru ne bi bil neposredno odškodninsko odgovoren tožniku. Jasno je namreč, da je prav funkcija tožencu omogočila izvršitev zatrjevanih škodnih dejanj. Kadar organ pravne osebe nastopa v svoji funkciji, za škodo vedno odgovarja pravna oseba, čeprav sama takšnega ravnanja ni dovolila.

10Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso ni utemeljeno. Stališča judikatov, ki jih izpostavlja pritožba, za to pravdo bodisi niso relevantna (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 159/2007 z dne 2. 4. 2009) bodisi pritrjujejo izpodbijani sodbi (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1711/2012 z dne 6. 2. 2013 in sodba istega sodišča II Cp 2331/2012 z dne 8. 5. 2013). Vprašanje, ali ima ravnatelj lastnost uradne osebe in ali je kot tak lahko odgovoren za zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, za presojo njegovo odškodninske odgovornosti ni pomembno. Neposredne odgovornosti delavca za škodo, ki jo povzroči pri delu ali v zvezi z delom, ni mogoče naložiti tudi organu pravne osebe, saj za to ni zakonske podlage. Končno tožnik ne trdi, da mu je tožnik povzročil zatrjevano škodo neodvisno od svoje funkcije ravnatelja, nasprotno, v pritožbi vztraja, da naj bi ga toženec oškodoval celo z zlorabo svoje funkcije.

11Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zgrešene pasivne legitimacije, zato se o preostalih tožnikovih trditvah (glede obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti in zastaranja) ni bilo dolžno obrazloženo opredeliti.

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in prvo sodbo potrdilo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

13Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, mora pa tožencu povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec jih je priglasil v skladu z odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 279,99 EUR. Če bo tožnik z njihovim plačilom zamujal, bo moral tožencu po poteku izpolnitvenega roka plačati še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).