49. člen ZOFVI

Tožnik ni bil razrešen kot ravnatelj, ampak mu je funkcija oziroma mandat prenehal po samem zakonu, ker je prenehal obstajati zavod, v katerem je opravljal funkcijo poslovodnega organa. Ker tožnik ni bil razrešen, tožena stranka ni bila dolžna postopati po določbi 59. člena ZOFVI, ki ureja postopek za razrešitev ravnatelja. Prenehanje mandata zaradi razrešitve pa tudi ni edini primer, ko delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To lahko stori tudi v primeru, kot je konkretni, ko je tožniku mandat prenehal po samem zakonu. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni imela druge možnosti kot to, da tožnika napoti na čakanje na delo doma v času teka odpovednega roka, saj zaradi prenehanja mandata ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela ravnatelja. Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1.

Šola je pravna oseba in ravnatelj je del njenega personalnega substrata. Kdo so organi šole, določa ZOFVI v 2. oddelku IX. poglavja. Med njimi je, poleg sveta šole, direktorja in kolegija, tudi ravnatelj šole. Pravna oseba lahko nastopa navzven le preko svojih organov. Ravnanje organa zato velja za ravnanje same pravne osebe, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kadar organ pravne osebe pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij povzroči škodo tretji osebi, mora po prvem odstavku 148. člena OZ škodo povrniti pravna oseba. Za obravnavano škodo, ki naj bi nastala tožniku, torej ni neposredno odgovoren toženec, ampak zanjo odgovarja šola. Pri tem ni bistveno, da naj bi toženec sporna dejanja na škodo tožnika storil namenoma. Za toženca namreč ne velja določilo drugega odstavka 147. člena OZ, po katerem ima oškodovanec v takem primeru pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca. Kot že navedeno, je ravnatelj organ šole in ne njen delavec. Toženca bi zato lahko, ob izpolnjenjih pogojih iz drugega odstavka 148. člena OZ, doletela kvečjemu regresna obveznost do šole. Pritožbeno stališče, da naj bi toženec nastopal v dveh vlogah,

Razlog za prenehanje mandata ravnatelja je prenehanje zavoda zaradi statusno pravne pripojitve k drugi osnovni šoli. Drugi tožnik s položaja ravnatelja ni bil razrešen, temveč mu je mandat prenehal po zakonu z dnem izbrisa zavoda iz sodnega registra. Pravica biti ravnatelj ni absolutna in lahko predčasno preneha tudi zaradi prenehanja javnega zavoda.

Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti. Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka. Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno. Pavšalno prerekanje je bilo povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje tožen

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 ker je tožnik v nasprotju s predpisi dne 30. 8. 2019 z delavko A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja z dne 29. 8. 2019 za določen čas od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019. Za sklenitev zaposlitve za določen čas ni bilo zakonsko določenih razlogov, saj je šlo za trajno potrebo po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Nato pa je dne 16. 9. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu sam s seboj, čeprav je pogodbo na strani tožene stranke podpisala pomočnica ravnatelja, ki pa za to ni imela pisnega pooblastila tožnika kot ravnatelja, ker je sklepanje delovnih razmerij v izključni pristojnosti ravnatelja. Tako je z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi načrtno in izključno z namenom, da bi lahko na delovnem mestu učitelj podaljšanega bivanja z 18. 9. 2019 zaposlil sebe, kar je tudi storil. S tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

O pripojitvi odloča ustanovitelj na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZ, ki določa, da ustanovitelj lahko odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu. Na podlagi tega pooblastila je toženka (lokalna skupnost) kot ustanoviteljica OŠ Bičevje in OŠ Kolezija, torej javnih osnovnih šol (prvi odstavek 41. člena ZOFVI), ki sta pravni osebi (drugi odstavek 4. člena ZZ), v izvrševanju diskrecijske pravice sprejela odločitev o obravnavani statusni spremembi. Ta sprememba pa neposredno vpliva le na pravni položaj obeh šol, v konkretnem upravnem sporu prve tožnice OŠ Bičevje (ki pritožbe ni vložila). To pomeni, da niti sporni Sklep o pripojitvi v delu, ki se nanaša na akt pripojitve in prenehanje OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe, ni odločitev o pritožnikovi (ravnateljevi) pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tako v Sklepu o pripojitvi kot v Odloku odločeno tudi o predčasnem zaključku njegovega mandata ravnatelja in s tem poseženo v njegovo pravico biti ravnatelj do izteka mandata. Ta del Sklepa o pripojitvi je sodišče prve stopnje pri

Odgovornost toženke ima drugačno materialnopravno podlago kot odgovornost pogodbenega partnerja. Navedeno pomeni, da se toženka s prelaganjem odgovornosti na pogodbenega partnerja ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti. Bistvena je ugotovitev, da so bili zneski iz naslova blagajne vzajemne pomoči in potni stroški na škodo tožeče stranke, neupravičeno in po krivdi toženke izplačani njej in ostalim zaposlenim na njihove transakcijske račune. Zato pooblastilo in kršitev obveznosti iz pogodbe o opravljanju računovodskih storitev v škodo tožeče stranke niso v zvezi z razlogi odškodninske odgovornosti toženke in posledično za odločitev niso pomembni.

Glede na to, da tožnik ni huje kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da je torej v smislu določbe 112. člena ZDR-1 ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, sindikalna organizacija pa pred podajo izredne odpovedi ni podala soglasja, da se tožniku pogodba o zaposlitvi odpove, so podani pogoji za reintegracijo tožnika k toženi stranki. Le če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal nezakonito, odpoved pa bi bila nezakonita zaradi t.i. "postopkovnih napak", ko bi sicer bil podan odpovedni razlog razlog iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa bi bila odpoved nezakonita zaradi tega, ker bi bila npr. izdana prepozno, po poteku objektivnega oziroma subjektivnega roka iz 109. člena ZDR-1, brez zagovora oziroma iz drugih "postopkovnih napak", bi bilo v takem primeru utemeljeno stališče, da je treba tehtati interese obeh pogodbenih strank ter presoditi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja v smislu določbe 118. člena ZDR-1 (še) mogoče. V nasprotnem primeru, ko pa sindikalni zaupnik ni kršil pogodbenih obveznosti, bi sodna razveza pogodbe o zaposlitvi pomenila obid zakona.

Za presojo pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistvena določba 20. člena ZDR-1, ki opredeljuje delodajalca (pravno osebo) kot stranko pogodbe o zaposlitvi, in v prvem odstavku določa, da v imenu delodajalca (pravne osebe) nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za podajo izredne odpovedi tožnici pristojna ravnateljica, na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena ZOFVI. V skladu z 20. členom ZDR-1 rok za podajo odpovedi prične teči z dnem, ko je za kršitev izvedela ravnateljica tožene stranke. Tožena stranka je tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela utemeljeno izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno. Tožnica (defektologinja) je določenega d

Tožnik (ravnatelj šole) je kršil določbe 38. člena ZZ s tem, da je s svojo soprogo sklenil pet pogodb o zaposlitvi. V zvezi s prvo pogodbo je Inšpektorat Republike Slovenije za delo ugotovil, da tožena stranka ni objavila delovnega mesta knjižničar, delovnega mesta korepetitor baleta pa ni objavila v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZDR. V skladu z določbo 1. odstavka 23. člena ZDR mora delodajalec, ki zaposluje nove delavce, prosto delovno mesto oziroma vrsto dela javno objaviti. Zato je bil tožnik pravilno in zakonito razrešen z delovnega mesta ravnatelja tožene stranke, posledično pa mu je bila tudi zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V skladu s 1. odstavkom 38. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) mora uradna oseba, ki ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima, pa komisijo, razen če z drugim zakonom ni določeno drugače. Ob tem mora takoj prenehati z delom v zadevi, v kateri je prišlo do nasprotja interesov, razen če bi bilo nevarno odlašati. Zaposlovanje so

Tožniku (ravnatelju) je tožena stranka vročila sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 188. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi z določbami ZPIZ. Rok iz ZUJF ni prekluzivni rok, da bi lahko delodajalec izgubil pravico podati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Pogodbeno razmerje med toženo stranko in družbo F. d. o. o. je samostojno in ločeno civilnopravno razmerje in ne posega v obveznosti in odgovornosti tožnice iz delovnega razmerja s toženo stranko. Določba 49. člena ZOFVI določa, da je ravnatelj poslovodni organ šole in kot tak odgovoren za zakonitost in namenskost razpolaganja s sredstvi šole. Odgovornost tožnice ima torej drugačno materialnopravno podlago kot odgovornost pogodbenega partnerja.

Tožnik (ravnatelj osnovne šole) bi moral potem, ko je bil s strani sodelavk obveščen o neprimernem obnašanju učitelja do učenke, podati prijavo pristojnim organom kazenskega pregona v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca - učitelja. Takšna dolžnost izrecno izhaja iz določbe 28. člena Pravilnika o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki v 1. odstavku določa, da so ravnatelj oziroma pooblaščeni delavci, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost učenca, dolžni v skladu z zakonom o socialnem varstvu o tem obvestiti center za socialno delo na svojem področju. Drugi odstavek tega člena pa določa, da je šola dolžna zaščititi učenčeve koristi in v ta namen pristojne organe kazenskega pregona (policija oziroma državno tožilstvo) obveščati o primerih, ko strokovni delavci zvedo za primere telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja, izkoriščanja ali spolnih zlorab. Splošna dolžnost za naznanitev kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, za državne organe in organizacije z javnimi pooblastili pa izhaja tudi iz določbe 145. člena ZKP. Tožnikovo nezakonit

Zakonitost aktov, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, se presoja po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1. Tak akt je tudi odlok občinskega sveta o ustanovitvi javnega zavoda. Za izpodbijanje takih aktov mora tožnik izkazati pravni interes. Ravnateljica ukinjenega javnega zavoda ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odloka o ustanovitvi novega javnega zavoda, s katerim se ukinja odlok o ustanovitvi javnega zavoda, katerega ravnateljica je bila, saj s tem, ko je bila ravnateljica, ni pridobila pravic ustanovitelja javnega zavoda; nov odlok v njene pravice ne posega, saj biti ravnateljica ni absolutna pravica, preneha tudi predčasno, med drugim tudi z ukinitvijo javnega zavoda, vendar je to odločitev ustanovitelja. Odlok tudi ne posega v njene pravice do in iz delovnega razmerja, saj daje pravno podlago za to, da se ji ponudi drugo, njeni strokovni izobrazbi ustrezno delovno mesto v novem javnem zavodu, o čemer bodo izdani posamični akti oziroma sklenjene ustrezne pogodbe, sodno varstvo pa bo imela v skladu z delovnopravno zakonodajo. Kot nekdanja ravnateljica tudi ni zastopnica javnega interesa, saj je lahko le državni oziroma občinski pravobranilec, brez

Ravnatelj osnovne šole ima lahko lastnost uradne osebe, saj je poslovodna opravila mogoče šteti za opravljanje uradne dolžnosti, če se nanašajo na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi osnovnošolskemu izobraževanju.

Toženec, ki je opravljal delo ravnatelja šole, za določeno šolsko leto z delavko ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta, zato se je njena pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenila pred tem, štela za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas. Nastop te zakonske domneve je delavka uveljavljala v sodnem sporu zoper tožečo stranko, v katerem se je tožeča stranka z delavko poravnala in so ji nastali določeni stroški, torej škoda, katere povračilo je utemeljeno zahtevala od toženca kot odgovorne osebe. Toženec je dolžan plačati odškodnino le v višini stroškov, ki so bili potrebni za sodni spor, in ne v višini vseh stroškov, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z zastopanjem njenega pooblaščenca in pooblaščenca te delavke.

Ker je tožena stranka (šola) javni zavod, skladno z 2. odstavkom 4. člena ZJU pravice in dolžnosti delodajalca izvaja poslovodni organ, ki za izvrševanje posameznih pravic lahko pisno pooblasti javnega uslužbenca z najmanj visoko strokovno izobrazbo ter petimi leti delovnih izkušenj. Navedena določba tako oži možnost prenosa pooblastila kot to ureja 1. odstavek 18. člena ZDR. Zato je v tem primeru potrebno uporabiti specialno ureditev in ne splošno in odločiti po pravilih ZJU in ZOFVI. Skladno z 49. členom ZOFVI je poslovodni organ v šoli ravnatelj, ki skladno z 2. odstavkom 49. člena ZJU za opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti lahko pisno pooblasti delavca šole. Ker odvetnik ni delavec tožene stranke, odpoved PZ, ki jo je tožnici po pooblastilu ravnateljice podal odvetnik, ni zakonita.

Pri odločanju o denarni terjatvi delavca do delodajalca, ki ima podlago v dokončni odločbi delodajalca, sodišče ne more posegati v vsebino take dokončne odločbe in je nanjo vezano. Ker je delodajalec po ugovoru delavca sam spremenil odločbo o prvi razporeditvi tako, da je delavcu namesto količnika 3,78 priznal 5,00, plačo pa je kljub temu izplačal po količniku 3,78, je delavki dolžan povrniti razliko v plači. Stranska intervencija je pravica in ne dolžnost (pravne ali fizične) osebe, da se v pravdi, ki že teče med drugimi, pridruži stranki, za katero želi, da zmaga v sporu. Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo in šport izjave o vstopu v pravdo ni dala niti na naroku, niti s pisno vlogo. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje s svojo odločbo (sklepom) pravilno odločilo, ko je predlog tožene stranke (Srednje šole) za vključitev stranskega intervenienta zavrnilo.