VSL Sodba II Cp 1452/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v točki I izreka prisojena odškodnina zniža za 2.563,12 EUR, to je na znesek 3.400 EUR, in se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.563,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 dalje do plačila zavrne;

- v točki III izreka besedilo po spremembi glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 35 % potrebnih pravdnih stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki 65 % potrebnih pravdnih stroškov“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ko se je 10. 6. 2016 poškodoval na delu pri zavarovanki toženke.

2O podlagi zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo s pravnomočno vmesno sodbo P 74/2017 z dne 29. 6. 2020. Toženka je po tej sodbi za škodo, ki je nastala tožniku, odgovorna do 30 %.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o višini odškodnine in toženki naložilo, da tožniku plača 5.963,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti 38 %, tožnik pa toženki 62 % potrebnih stroškov, odmerjenih s sklepom, ki bo izdan po pravnomočnosti sodbe.

4Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Sodišču očita, da je pri odločitvi prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine glede na 100 % temelj zahtevka. Po pravnomočnosti vmesne sodbe ni ponudil trditev, da postavljeni zahtevek zajema delež sokrivde in je postavljen glede na odločitev o podlagi in da znesek 13.000 EUR pomeni 30 %. Sodišče je samoinciativno pomagalo tožniku, da ne bi bil oškodovan zaradi svoje neaktivnosti. Pri tem ne drži, da bi zvišanje zahtevka učinkovalo na končni uspeh. Tožnik bi moral le navesti, da zahteva isti znesek ob upoštevanju pravnomočne vmesne sodbe. Noben odvetnik ne bi zahteval 100 % plačila, če je sokrivda že ugotovljena. V kolikor bi bila odškodnina pravilno odmerjena, bi sodišče glede na postavljen zahtevek tožniku smelo prisoditi za telesne bolečine in nevšečnosti 1.800 EUR (30 % od 6.000 EUR); za strah 600 EUR (30 % od 2.000 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500 EUR (30 % od 5.000 EUR), nato pa bi od skupno priznane odškodnine moralo odbiti še znesek odbitne franšize.

Tudi sicer je zahtevana in odmerjena odškodnina previsoka. Sodbe v tem delu se ne da preizkusiti, saj so odločbe navedene z internimi številkami, čeprav so te javno objavljene z opravilnimi številkami. Toženka zato sodne prakse ni mogla najti in preveriti zaključkov sodišča.

V posledici teh napak je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da sodišče tožbenega zahtevka ni prekoračilo. Tožniku ni bilo treba po prejemu vmesne sodbe zahtevka ne zviševati ne zniževati. Višina prisojene odškodnine je izpodbijana nekonkretizirano.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik zahteval plačilo odškodnine v višini 13.000 EUR¹ ob upoštevanju, da je zavarovanka toženke za škodo, ki je nastala tožniku, v celoti odgovorna. V teku postopka je bilo pravnomočno odločeno, da je njena odgovornost le 30 %. Tožnik zahtevka ni zvišal, prav tako pa ni navedel, da postavljeni zahtevek zajema le odškodnino za tisti del škode, za katerega ob upoštevanju vmesne sodbe odgovarja toženka. Sodišče prve stopnje je ne glede na to odškodnino (5.963,12 EUR) prisodilo ob upoštevanju višjega zneska odškodnine od tistega, na katerega je ob upoštevanju 100 % temelja računal tožnik.

8Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zavrača očitek, da je sodišče s takim ravnanjem prekoračilo tožbeni zahtevek in kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, je namreč praviloma odločilen izrek sodbe. Primerjata se tožbeni predlog in izrek, ne pa razlogi.² Ker je znesek odškodnine, ki je bil tožniku prisojen, v obravnavani zadevi nižji od zneska, ki ga je s tožbo zahteval, o prekoračitvi ni mogoče govoriti. Stališče, da v taki situaciji ne gre za prekoračitev zahtevka, je bilo zavzeto tudi v sodni praksi.³

9Toženka pa utemeljeno opozarja, da je sodišče pri odločanju spregledalo, da tožnik v teku postopka ni postavil trditve, da mu (ob upoštevanju mnenja izvedenca) ob predpostavki 100 % odgovornosti zavarovanke toženke, za posamezne oblike škode pripadajo višji zneski odškodnine (niti koliko višji). Navedel ni niti tega, da v tožbi navedeni zneski (vključno s skupno vtoževanim) predstavljajo le tisti del škode, za katerega je toženka glede na vmesno sodbo odgovorna.⁴ Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je 30 % delež odškodnine izračunalo od zneskov, ki so višji od tistih navedenih v tožbi, odločalo mimo oziroma preko trditvene podlage tožnika.

10S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP) ter poseglo v pravico toženke do izjave. Toženka se namreč o teh višjih zneskih odškodnine (in njihovi utemeljenosti) ni imela možnosti izjaviti. To pa posledično pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pa je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo tako, da je pri presoji pravilnosti odločitve izhajalo iz navedb tožnika, da mu (ob trditvi, da je toženka za škodo v celoti odgovorna) za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pripada 6.000 EUR, za strah 2.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000 EUR, skupaj torej 13.000 EUR.

11Tožnik v pritožbi vztraja, da tudi zneski, ki jih je tožnik uveljavljal v tožbi, ne ustrezajo pojmu pravične denarne odškodnine, saj so previsoki. Meni tudi, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso na način, ki ne omogoča preverjanja. Očitki so iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, neutemeljeni.

12Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe sklicevalo na tri primerljive primere iz sodne prakse in pri tem navedlo njihovo interno oznako (to je VS001501, VS001429 in VS002620). Taka oznaka zadošča za dostop do javno objavljenih odločb tako v spletišču „Sodna praksa“ Vrhovnega sodišča, ki je javno dostopno (in sicer v bazi NEGM) kot v bazah komercialnih ponudnikov kot sta IUS INFO ali TAX-FIN-LEX (prav tako v okviru baze NEGM). Toženka je zato predstavljene primere imela možnost podrobneje pregledati in se v pritožbi do njih opredeliti. A tega ni storila. Opozorila pa ni niti na morebitne druge odškodninske primere, ki potrjujejo njene trditve o previsoko postavljenem zahtevku. Pritožbeno sodišče zato ni imelo nobenega razloga, da primerov, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, ne bi upoštevalo.

13Kakšne poškodbe je ob škodnem dogodku utrpel tožnik, kako intenzivne telesne bolečine je trpel in v kakšnem trajanju, s kakšnimi nevšečnostmi je bilo povezano zdravljenje, kakšen strah in kako dolgo ga je tožnik trpel in do kakšnega obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prišlo in posledično tudi, ali so posledica tega zmanjšanja duševne bolečine, je sodišče prve stopnje ugotovilo v točkah 9 do vključno 24. Ker teh dejanskih ugotovitev pritožnica ne izpodbija, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj sta z njimi obe pravdni stranki seznanjeni.

14Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Tak pristop je potreben zato, ker je oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic oziroma njegovo subjektivno doživljanje že po naravi stvari vedno poudarjeno neugodno, korekcija z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo ugotovljenih škodnih posledic konkretnega oškodovanca s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, pa zagotovi enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

15Po presoji sodišča prve stopnje bi bila pravična denarna odškodnina za vse oblike škode bistveno višja kot je zahteval tožnik. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem bi bil po presoji sodišča prve stopnje upravičen do odškodnine v višini 9.202,34 EUR EUR (7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje⁵), za strah 2.366,32 EUR (1,8 plače) ter za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.516,96 EUR (8 povprečnih mesečnih plač), skupaj 22.085,62 EUR (17 povprečnih mesečnih neto plač).

16Pritožbeno sodišče ob upoštevanju dejanskih ugotovitev in primerljivih primerov v sodni praksi, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bil tožnik, razen v pogledu odškodnine za strah, upravičen celo do višje odškodnine, kot jo jo je zahteval s tožbo. V izpostavljenih primerih je bila namreč oškodovancem s podobnimi poškodbami in primerljivim obsegom škode⁶ prisojena odškodnina med 15 in 21 povprečnimi plačami. Pritožbeno sodišče izpostavlja še primer VS002377, v katerem je oškodovanec utrpel primerljiv obseg škode, priznana pa mu je bila skupna odškodnina v višini 12 povprečnih neto plač. Ker navedeno zadošča za sklep, da je tožnik nedvomno upravičen do celotne vtoževane odškodnine v znesku 13.000 EUR (kar je enako 10 povprečnim neto plačam), se pritožbenemu sodišču do vprašanja, ali bi bil sicer upravičen do tako visoke odškodnine, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje, ni treba opredeljevati.

17Ker je toženka ob upoštevanju pravnomočne vmesne sodbe za škodo odgovorna le do višine 30 %, bi bil tožnik od skupne odškodnine v višini 13.000 EUR upravičen od toženke zahtevati le plačilo 3.900 EUR. Ker pa je treba ta znesek dodatno zmanjšati še za odbitno franšizo v višini 500 EUR (glej razloge v točki 28 izpodbijane sodbe), je toženka dolžna tožniku plačati 3.400 EUR. Do te višine je torej sodišče zahtevku pravilno ugodilo, v preostanku (do zneska 5.963,12 EUR) pa je odločitev v točki I izreka iz zgoraj navedenih razlogov nepravilna. Zahtevek bi moral biti tudi v tem delu zavrnjen.

18Pritožba toženke je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 354. člena ZPP spremenilo tako, da je v točki I izreka sodbe prisojeno odškodnino znižalo za 2.563,12 EUR, to je na znesek 3.400 EUR, in zahtevek za plačilo zneska 2.563,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 dalje do plačila zavrnilo.

19Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v točki III izreka sodbe. Pri tem je ob upoštevanju spremenjene odločitve ugotovilo, da je tožnik glede podlage zahtevka uspel deloma (30 %), po višini pa v celoti (100 %), in je zato njegov skupni uspeh 65 %. Uspeh toženke je 35 %. Toženka bo glede na tak uspeh zato morala tožniku povrniti 65 % njegovih potrebnih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 35 % njenih potrebnih pravdnih stroškov. O sami višini bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

20V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

21O povračilu pritožbenih stroškov je odločilo pritožbeno sodišče. Tožniku je priznalo za sestavo odgovora na pritožbo nagrado v znesku 375 točk (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 274,50 EUR. Toženki pa je priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 375 točk (tar. št. 21/1 OT), pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV in plačano takso za pritožbo v znesku 180 EUR. Ti stroški znašajo skupaj 460 EUR. Ob upoštevanju uspeha v celotnem postopku bi bil tožnik upravičen do povračila 178,43 EUR, toženka pa do povračila 161 EUR. Ker bi po medsebojnem pobotanju prišlo do minimalne razlike, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

¹ Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je zahteval 6.000 EUR, za strah 2.000 EUR in za prestane telesne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000 EUR.
² Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 422.
³ Glej sklep zveznega civilnega in gospodarskega posvetovanja 24. in 25. 10. 1990 („ Sodišče ne prekorači tožbenega zahtevka s prisojo kateregakoli s tožbo zahtevanega zneska pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ugotovljenega z upoštevanjem višjega zneska odškodnine in višje stopnje deljene odgovornosti od zneska oziroma stopnje deljene odgovornosti, s katerima je tožnik računal.“), objava Poročilo VSS 2/9, str.1.
⁴ Iz take navedbe bi namreč smiselno izhajalo, da bi ob 100 % temelju zahteval sorazmerno višjo odškodnino za vsako posamezno obliko škode (namesto zneska 6.000 EUR torej znesek 20.000 EUR, namesto zneska 2.000 EUR znesek 6.667 EUR, namesto zneska 5.000 EUR pa znesek 16.667 EUR).
⁵ Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašala 1.290,97 EUR.
⁶ Večji obseg škode je utrpel le oškodovanec v zadevi VS001501 (II Ips 287/2005).