VSL Sodba II Cp 1000/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi (točki III izreka) spremeni tako, da se glasi:

„III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala, da sta solastnika vsak do 1/6 nepremičnine z ID znakom 004/5-0 in sta jima dolžna toženca izročiti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo mogoč prenos solastniškega deleža do 1/6 nepremičnine ID znak 004/5-0 na vsakega tožnika (točka I izreka sodbe). V točki II izreka je ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 nepremičnine z ID znakom 004/14. Tožnikoma je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 3.053,18 EUR.

2Pritožujeta se tožnika, uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlagata, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi primarnemu zahtevku in spremeni odločitev o stroških postopka, podredno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova dogovora o skupni gradnji navajata, da je sodišče pravilno ugotovilo, da sta jima A. A. in B. B. podarila solastni del nepremičnine, ki v naravi obsega južni del stanovanjske hiše, zato da bosta obnovila in dogradila staro hišo in potem v tem delu živela, ter da sta začela pridobivati dokumentacijo za gradbeno dovoljenje za adaptacijo južnega dela stanovanjske hiše. Ne drži pa, da nista podala trditev o obstoju dogovora o prenosu solastninske pravice na temelju gradnje. Zatrjevala sta namreč, da je bilo dogovorjeno, da bo v njuno korist naknadno urejeno tudi zemljiškoknjižno stanje na parceli 004/5 in je bil dogovor realiziran z vložitvijo skupne vloge za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi z neovirano gradnjo in dolgoletno uporabo prizidka, ki stoji na parceli št. 004/5. Gradbeno dovoljenje dovoljuje gradnjo tako na parceli 004/2 kot na parceli 004/5. Vsebina dogovora je bila, da jima bo pripadla lastninska pravica na južnem delu objekta, od nosilne stene, ki po površini znaša 1/3 celotne gradbene parcele. Podana je kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS (URS). Ker med odločilna dejstva ni štelo obstoja dogovora o spremembi lastninskega stanja, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter posledično napačno uporabilo 33. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR). Dejstvo, da „osnove zakoličbe“ upoštevajo površino obeh parcel, dokazuje obstoj dogovora o združitvi obeh parcel v eno gradbeno parcelo ter spremembo solastninskih deležev. Obstoj dogovora je potrdil tožnik, ko je bil zaslišan, smiselno pa je to izpovedala tudi B. B., ko je povedala, da se ni uprla gradnji, ker je tožnik gradil na svojem. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo o priposestvovanju. Opravičljiva zmota priposestovalca, ki je pogoj za njegovo dobrovernost, ni nujno oprta na usklajeno zemljiškoknjižno stanje, priposestovalec lahko dobro vero gradi na drugih okoliščinah. Sodišče se ni opredelilo do vsebine (ustnega) dogovora o spremembi solastniških deležev na parceli 004/5, zlasti se ni opredelilo do tega, da je bil (ustni) dogovor realiziran. Bila sta dobroverna glede zavezovalnega pravnega posla.

Glede zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine izpodbijana sodba nima nobene obrazložitve. Podana je kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi pri določitvi pripadajočega zemljišča, ker ni izhajalo iz petega odstavka 30. člena ZVEtL, ki kot primarni kriterij določa obstoj prostorskega oziroma upravnega akta, na podlagi katerega je stavba zgrajena, šele subsidiarno omogoča uporabo kriterijev iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. Obseg pripadajočega zemljišča sta definirala odločba o pridobitvi gradbenega dovoljenja in lokacijska dokumentacija, katere sestavni del je tudi dokument „osnove zakoličbe“. Določitev pripadajočega zemljišča v gradbenem dovoljenju je treba šteti kot res iudicata, gre za pravnomočno odločbo o določitvi gradbene parcele po petem odstavku 30. člena ZVEtL. Iz listine „osnove zakoličbe“ in načrta gradbenih parcel izhaja, da je velikost funkcionalnega zemljišča ocenjena na 116 m2, od tega 70 m2 na parceli 004/2 in 46 m2 na parceli 004/5. Ugotovitev sodišča o funkcionalnem zemljišču v izmeri 14,37 m2 je v nasprotju s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Grafična določitev funkcionalnega zemljišča se v vidi v listini „osnove zakoličbe“ in načrtu gradbene parcele. Ni res, da je prišlo do preorientacije objekta. Južni del je zgrajen v celoti v skladu z gradbenim dovoljenjem, vključno z vhodom. Kljub graji nepravilnih in nestrokovnih stališč izvedenca, mu je sodišče v celoti sledilo. Izvedenec pri določitvi obsega zemljišča ni izhajal iz meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so obstajali v času gradnje, pač pa iz današnjega stanja ter svojih predpostavk, za katere v spisu ni dejanske podlage. Predpostavka, da je bil dostop in vhod v južni del stavbe z južne strani, je protispisna, saj stranki nista tega nikdar trdili. Gradbeno dovoljenje je predvidevalo vstop na parcelo z vzhodne strani. Zgolj dejstvo, da sta si toženca funkcionalno zemljišče uzurpirala, ne more predstavljati osnove za določitev funkcionalnega zemljišča, ki ne predstavlja le tistega pasu, ki je potreben, da se zgradba obhodi. Zemljišče v izmeri 14,37 m2 ne ustreza pojmu dostopne poti za potrebe intervencije, parkiranja, vzdrževanja objekta s strojem, postavitve gradbenega odra ipd. Določitev funkcionalnega zemljišča v takšni izmeri nasprotuje takrat veljavnim prostorskim predpisom ter na njihovi podlagi izdanemu pravnomočnemu gradbenemu dovoljenju. Sodišče se niti v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do pripomb glede ugotovitev izvedenca gradbene stroke.

Pravilnosti priznanih stroškov postopka sploh ni mogoče preveriti, ker jih sodišče ni povzelo v obrazložitvi. Pravdo je izgubila tožena stranka, saj sta s podrednim zahtevkom v celoti uspela, in bi sodišče moralo povračilo stroškov naložiti tožencema.

3Toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo zavračata trditve pritožbe ter predlagata, naj jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, utemeljena pa je v stroškovnem delu.

5Za presojo glede pridobitve (so)lastninske pravice tožnikov relevantna dejstva niso (več) sporna:

- A. A. in B. B. sta z darilno pogodbo z dne 15. 10. 19004 tožnikoma podarila vsakemu 1/6 nepremičnine parc. št. 004/2, k. o. ... ¹, ki v naravi predstavlja južno stran stanovanjske hiše na (takratnem) naslovu ..., in sicer z namenom, da si bosta tožnika v tem delu hiše ustvarila svoj dom;

- tožnika sta pridobila gradbeno dokumentacijo, ob pridobivanju se je ugotovilo, da stanovanjska hiša leži tudi na parceli 004/5;

- tožnika sta v letih 1985 in 1986 z lastnimi sredstvi obnovila in dogradila južni del hiše, darovalca sta se z gradnjo strinjala;

- z obnovo južnega dela hiše in prizidkom v treh etažah je nastala samostojna stanovanjska enota, ki jo tožnika že ves čas nemoteno uporabljata.

6Glede na čas sklenitve darilne pogodbe in obnove ter dozidave, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno izhajalo iz določb ZTLR. Presodilo je, da sta tožnika ustvarila novo stvar, zato sta skladno z določbami ZTLR o gradnji na tujem (24. do 26. člen) pridobila lastninsko pravico na novo nastali stanovanjski enoti in lastninsko pravico na zemljišču, na katerem objekt stoji ter na zemljišču, ki je potreben za redno rabo objekta. Nesporno sta tožnika pridobila lastninsko pravico na tistem delu zemljišča parc. št. 004/5, na katerem stoji njun del hiše, saj se toženca nista pritožila. Enako velja za pridobitev lastninske pravice na t.i. funkcionalnem zemljišču. Sporen pa je obseg funkcionalnega zemljišča, ki bi bil (po kvadraturi) večji, če bi bila tožnika solastnika na parceli 004/5 vsak do 1/6, kot je obseg novonastale parcele 004/14, na kateri je tožnikoma priznana lastninska pravica z izpodbijano sodbo. Odločitev prvostopenjskega sodišča je, glede na povzeto ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno pravilna. Tožnikoma namreč v resnici ni bil podarjen solastni del nepremičnine.

7Solastnina je pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, del vsakega izmed solastnikov je določen v sorazmerju s celoto (idealni del; prvi odstavek 13. člena ZTLR, enako prvi odstavek 65. člena Stvarnopravnega zakonika). Solastniki imajo delež na nerazdeljeni nepremičnini kot celoti, torej na vsakem njenem delu. Iz tožbenih trditev, ki sta jih tožnika tudi dokazala, pa izhaja, da sta z darilno pogodbo pridobila točno določen del nepremičnine in ga v soglasju z darovalcema preuredila tako, da je postal samostojna stanovanjska enota, ki jo že vse od izgradnje nemoteno uporabljata. Gre za t.i. navidezno solastnino: nepremičnina je v naravi razdeljena, v zemljiški knjigi pa so vpisani solastniški idealni deleži. Darilna pogodba, ki vsebuje fizično delitev in dogovor o izključni lastninski pravici obdarjencev na točno določenem delu nepremičnine, materialnopravno predstavlja pogodbo o delitvi nepremičnine na posamezne dele in o prenosu lastninske pravice na obdarjenca na podarjenem delu nepremičnine. Primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnika uveljavljata pridobitev solastninske pravice do 1/6 tudi na parc. št. 004/5, je nesklepčen. Za presojo zato ni pomembno, na kateri pravni podlagi (pogodbi, priposestvovanju, dogovoru in gradnji na tujem) sta tožnika pridobila lastninsko pravico. V nobenem primeru namreč nista mogla pridobiti solastninske pravice, to je idealnih deležev na nerazdeljeni stvari, ampak sta lahko pridobila le lastninsko pravico (v njunem razmerju vsak do 1/2) na določenem delu razdeljene nepremičnine. Na pritožbene navedbe, s katerimi tožnika izpodbijata ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da nista priposestovala solastninskega deleža do 1/6 parc. št. 004/5 in da nista dokazala dogovora o prenosu solastninske pravice na temelju gradnje, višje sodišče zaradi nerelevantnosti za odločitev ne bo podrobneje odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za izločitev zemljiškoknjižne listine, ne drži. V točki 47 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre za originaren (izviren) način pridobitve lastninske pravice, ki se ugotovi s sodbo in je ta podlaga za vknjižbo, t.i. zemljiškoknjižna listina je podlaga za vknjižbo le pri pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice.

8Odločitev o obsegu pripadajočega zemljišča je pravilna, čeprav je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz določb 7. in 30. člena ZVEtL (Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi). Dne 19. 7. 2017 je stopil v veljavo Zakon o vzpostaviti etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki je v prehodnih in končnih določbah določil, da se pri vseh postopkih, ki tečejo po tem datumu, uporabi ZVEtL-1. Kriterije za določitev obsega pripadajočega zemljišča za stavbe, ki so bile zgrajene pred 1. 1. 2003 (2. točka 1. člena ZVEtL-1) predpisuje v 43. členu. Opredeljuje jih enakovredno, v zakonu so določena le temeljna napotila in merila, sodišču pa je prepuščeno, da v vsakem konkretnem primeru, ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca ugotovi obseg pripadajočega zemljišča.²

9Skladno s prvim odstavkom 43. člena ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišča pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča; 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Šele, če se z uporabo teh meril ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe (drugi odstavek 43. člena ZVEtL-1).

10Izvedenec je pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upošteval prostorske akte in izdana upravna dovoljenja ter rabo zemljišča. Tožnika niti ne zatrjujeta, da sta kdaj uporabljala sporni del parcele 004/5 za dostop, parkiranje, smetnjake, vrt ali podobno. Izrecno navajata, da imata dostop že ves čas z južne strani. Tak dostop je upošteval izvedenec v mnenju. Tožnikoma pripada lastninska pravica na tistem delu zemljišča, ki je bilo ob izgradnji potrebno za redno rabo njunega dela nepremičnine. Da bi ob izgradnji za redno rabo potrebovala del parcele 004/5, ki ga sedaj uporabljata toženca za vrt, tožnika nista ne zatrjevala ne dokazala. Izvedenec je mnenje strokovno in jasno obrazložil, na pripombe tožnikov je odgovoril najprej pisno in nato še na ustnem zaslišanju. Obrazloženo je zavrnil pripombe, tako da tožnika nista vzbudila utemeljenega dvoma v pravilnost mnenja, zato ni podlage za postavitev novega izvedenca (254. člen ZPP). Vse to je sodišče prve stopnje obsežno obrazložilo v točkah 38 do 44 izpodbijane sodbe. Pripombe tožnikov na izvedensko mnenje je zavrnilo v točki 42, tako da pritožbeni očitek o neobrazloženosti tega dela sodbe ni utemeljen.

11Po obrazloženem je materialnopravno pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 novonastale parcele, ki obsega zemljišče pod delom hiše kjer živita, in zemljišče, ki je glede na ugotovitve izvedenca potrebno za redno rabo njunega dela hiše. Tudi nobene uveljavljane ali uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) procesne kršitve pri odločitvi o glavni stvari ni. Višje sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožnikov glede glavne stvari (353. člen ZPP).

12Utemeljena pa je pritožba v stroškovnem delu. Ker sta tožnika uspela s podrednim tožbenim zahtevkom, sta dejansko zmagala v pravdi. Vendar pa sta podredni tožbeni zahtevek postavila šele na naroku 2. 4. 2019, to je po več letih obravnavanja primarnega tožbenega zahtevka (tožba je bila vložena februarja 2016). Tako je pravdnima strankama velik del stroškov nastal v zvezi z obravnavanjem primarnega tožbenega zahtevka, s katerim tožnika nista uspela, z zmago s podrednim zahtevkom pa sta pridobila manjši obseg zemljišča, kot sta vtoževala s primarnim zahtevkom. Glede na to je višje sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške dosedanjega postopka.

13Enako je sodišče druge stopnje odločilo tudi glede stroškov pritožbenega postopka. Tožnika sta uspela s pritožbo v stroškovnem delu, propadla pa glede odločitve o glavni stvari, toženca pa z odgovorom na pritožbo nista bila uspešna glede stroškovne odločitve, uspešna pa sta bila glede odločitve o glavni stvari. Višje sodišče ocenjuje, da je uspeh strank v pritožbenem postopku približno polovičen in na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Vse parcele, o katerih bo govora, so v k. o. ..., zato tega sodišče tekom obrazložitve ne bo več pisalo.
² Gl. Predlog Zakona o vzpostavitvi etažna lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), Poročevalec DZ, 25. 4. 2017, stran 14-16.