1. člen ZVEtL-1

Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Z dodatno ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da sta sporni parceli pomožna nepremičnina glavne nepremičnine (parcele, na kateri stoji nevpisana stavba z naslovom A.), ni v ničemer vsebinsko poseženo v bistvo odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo že v sklepu z dne 27. 10. 2022: bistven je zaključek, da sta navedeni parceli potrebni in namenjeni za redno rabo predlagateljičine nepremičnine in da sta zato njena last. Upoštevaje uvodoma pojasnjeni širši in smiselni kontekst uporabe določb ZPP v nepravdnih postopkih ter posebno naravo postopkov po ZVEtL-1, v katerih se varuje tudi javni interes, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim popravnim sklepom ni bilo vsebinsko poseženo v odločitev iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 10. 2022, temveč je bila popravljena oziroma spremenjena zgolj nomotehnična označitev pravice, katere vsebina je ostala ves čas enaka.

Ker ZVEtL-1 kot specialni zakon ne izključuje možnosti za ugotovitev pripadajočega zemljišča v pravdnem postopku, predmet presoje pa bo sporno razmerje v zvezi z lastništvom parcele kot predhodno vprašanje v postopku delitve solastne nepremičnine, je odločitev sodišča o napotitvi udeležencev na pravdo po določilu 155. člena ZNP-1 pravilna.

Vprašanje pretekle redne rabe ni strokovno vprašanje. Gre za ugotovitve o dejstvih, ki jih je moralo sprejeti sodišče prve stopnje. To je (očitno) glede na spoznavne možnosti v postopku, kot je obravnavani, naredilo na podlagi lastnih zaznav ob ogledih in na podlagi pojasnil stanovalcev sporne ter sosednjih (v tem smislu torej po interesih celo konkurirajočih si) stavb. Posplošene pritožbene navedbe občine, da sodišče ni zaslišalo prič in se oprlo na druge dokaze so (še posebej ob pomanjkanju njenih trditev o drugačni uporabi spornih parcel in dokaznih predlogov o tem) neutemeljene.

Evidentiranje stavbe in njenih posameznih delov v prostorske evidence je, kot to določa člen 1 ZVEtL-1, pod pogoji iz citiranega člena in nadaljnjih, namenjeno uskladitvi nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin, pri čemer je namen ZKN3 (med drugim) v zagotovitvi pravilnih in popolnih podatkov o nepremičninah, ki izkazujejo dejansko stanje v prostoru. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopno sodišče odločitev o vpisljivosti izdanega elaborata kot strokovne podlage temeljilo na dejanskem stanju, kot ga je v izdanem elaboratu ugotovil strokovnjak geodetske stroke, ki mu je sodišče v celoti sledilo, glede na zaključek v sklepu, da elaborat povzema dejansko stanje nepremičnine v naravi.

Zavrnitev tožničinega zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna iz razloga neodpravljive nesklepčnosti. Tožnica namreč zahteva, da se iz zemljiške knjige kot lastnina toženke izbriše del (sporni prostor v izmeri 41 m²), ki bo evidentiran kot posamezni del stavbe na podlagi elaborata za vpis sprememb v kataster, ki ga bo v tem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke. Tožnica torej želi, da se na stavbi vzpostavi etažna lastnina, česar pa v tem pravdnem postopku ne more doseči. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je poseben nepravdni postopek, v katerem sodelujejo vsi (so)lastniki oz. etažni lastniki in ga ni mogoče omejiti zgolj na en posamezni del stavbe. Za vzpostavitev etažne lastnine tožnica tudi nima podlage v sami pogodbi, saj ta predvideva parcelacijo in ne etažiranje. Parcelacije stavbe na nepremičnini ni mogoča po načelu povezanosti objekta in zemljišča (superficies solo cedit, 8. člen SPZ). Vzpostavitev etažne lastnine pa ureja ZVEtL-1.

Če pridobitelj posameznega dela stavbe na zahtevo sodišča ne more predložiti izvršilnega pravnega naslova, ker se je ta izgubil ali je bil uničen, lahko v roku, ki mu ga določi sodišče, predlaga vzpostavitev pravnega naslova.

ZVEtL-1 v skladu z namenom, da osebam, ki s pravnim poslom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, olajšuje dokazovanje lastninske pravice na podlagi dokaznih pravil in domnev, predpisanih v tem zakonu, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa

Darilna pogodba, ki vsebuje fizično delitev in dogovor o izključni lastninski pravici obdarjencev na točno določenem delu nepremičnine, materialnopravno predstavlja pogodbo o delitvi nepremičnine na posamezne dele in o prenosu lastninske pravice na obdarjenca na podarjenem delu nepremičnine. Gre za originaren (izviren) način pridobitve lastninske pravice, ki se ugotovi s sodbo in je ta podlaga za vknjižbo, t.i. zemljiškoknjižna listina je podlaga za vknjižbo le pri pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice.

Bistvo vsakega civilnega sodnega postopka je zagotoviti strankam varstvo pravic in koristi, ki ga zahtevajo, če so za to izpolnjeni pogoji po materialnem pravu. To bistvo pa bo v konkretnem primeru lažje, hitreje in ceneje uresničeno, če se bo o obeh zahtevkih tožnice odločalo v en(otn)em pravdnem postopku.

Tožeča stranka ni dokazala uporabe sporne nepremičnine, ki je bila nekoč v družbeni lastnini, na podlagi pravice po kakšnem tranzicijskem predpisu ali na podlagi pravice iz pogodbe. Lastnine na avtopralnici in skladišču ni mogoče razlagati tako široko, da bi uporabo 43. člena ZVEtL-1 raztegnili tudi na možnost krožnih poti po industrijskem objektu in parkiranja tovornjakov.

Ustrezno materialnopravno podlago za presojo spornega razmerja med strankama predstavlja SPZ, saj ureja etažno lastnino kot splošni institut, ki se uporablja za vse oblike nastanka etažne lastnine in posebej ne ureja specifičnega namena stavbe, ki je v etažni lastnini. Vztrajanje tožeče stranke pri uporabi drugačnega ključa delitve je, za uspešen preizkus višine tožbenega zahtevka v tem delu, tako od nje terjalo tudi ustrezna pojasnila o veljavno sklenjenem sporazumu glede takšnega načina obračunavanja. Ker teh trditev tožeča stranka kljub ugovoru tožene stranke v nadaljevanju postopka ni podala, sta stališče sodišča prve stopnje, da utemeljenost iztoževanih zneskov po zatrjevani pogodbeni podlagi ni preverljiva, in posledična odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, pravilna.

V postopku za delitve solastnine na stavbi, ki je bila zgrajena pred 1. 1. 2003, lahko udeleženec postopka ugovarja, da je sprožil postopek po ZVEtL in da gre za navidezno solastnino oziroma že nastalo dejansko etažno lastnino. Ker je že sprožen postopek, nepravdno sodišče pa je neutemeljeno menilo, da ta postopek ne more biti uspešen, ker je sedaj SPZ, gre za relativno bistveno kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 13. členom ZPP.