VSL Sklep II Cp 159/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen 28. 12. 2018, nadaljuje z dne 19. 12. 2019. Iz spisa je izločilo zahtevek zoper Banko Slovenije.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. V uvodu navaja, da se primarno pritožuje zoper drugi del, saj želi, da se zadeva v celoti odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru. Podredno pa predlaga razveljavitev sklepa v I. izreka, ki se nanaša na prvo in tretje toženo stranko in da ostane postopek prekinjen tudi prvo in tretje toženo stranko. Sodišče je narobe odločilo, da se izloči zahtevek zoper Banko Slovenije, saj bi se postopek moral nadaljevati pred enim sodiščem. 9. in 45. člen ZPSVIKOB zapoveduje izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, zato bi bilo treba vse odstopiti v Maribor. Opozarja na zmotno uporabo 9. in 45. člena citiranega zakona. Opozarja na možno sporno ureditev po ZPSVIKOB in celo predlaga prekinitev postopka, da bi sodišče sprožilo postopek pred Ustavnim sodiščem. Postopek se tudi zoper druge stranke ne bi smel nadaljevati, saj gre za predhodno vprašanje po ZPSVIKOB. Ko sodišče razdruži enotni postopek, teče pred dvema različnima sodiščema in s tem nastanejo stroški, kar posega v tožničino pravico do zasebne lastnine. Sodišče razdružuje pravde, namesto, da bi jih združevalo. Meni, da je lahko ogroženo tudi načelo varstva pravic in pravne države, če bi prišlo do različnih odločitev.

3Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Sodišče je le odločilo, da okrajno sodišče ni pristojno za odločanje zoper Banko Slovenije, kar je v skladu s procesnimi predpisi in posebej v skladu s pravili ZPSVIKOB. Prvotožena opozarja, da zoper to banko ne morejo biti uporabljena procesna pravila ZPSVIKOB in sicer že na podlagi 3. člena. Zato je odločitev sodišča pravilna. Nobenih ovir ni, da bi bilo treba prekinjati postopek zoper prvotoženo stranko. Ne obstajajo okoliščine, da bi moralo biti odločeno skupaj. Sodna praksa, ki jo navaja, ni primerljiva.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma je treba pojasniti, da tožniki vtožujejo posamična plačila. Prvotožeča 1.260,00 EUR, drugo tožnica 945,00 EUR, tretje tožnik 370,80 EUR, četrta tožnica 4.994,00 EUR in peto tožnica 14.994,00 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 12. 2018 prekinilo postopek z dne 16. 12. 2008, ker je bil postopek prekinjen z ustavno odločbo U-I-295/13, ki je odločila, da se do odprave protiustavnosti postopki na podlagi prvega odstavka 350a. člena ZBAN-1 prekinejo do sprejema ustrezne zakonodaje. Nato je bil sprejet Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, ki je pričel veljati 9. 12. 2019. Sodišče prve stopnje je zato s prvim odstavkom izreka izpodbijanega sklepa sklenilo, da se postopek nadaljuje z dne 19. 12. 2019.

6Nato pa je v drugem odstavku izreka izločilo zahtevek zoper Banko Slovenije in se opredelilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Pri tem je v pravnem pouku pravilno opozorilo, da je dovoljena pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka. V drugem odstavku pa je sklenilo, da se izloči tožbeni zahtevek zoper Banke Slovenije in se pri tem sklicevalo na 300. člen ZPP.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče lahko odloči, da bo ločeno obravnavalo posamezni zahtevek iz iste tožbe. Kot se vidi iz spisa, je sodišče tožbo zoper Banko Slovenije vpisalo pod št. III P 000/2020 (list. št. 30). Banka Slovenije se ni pritožila proti temu sklepu. Pritožbeno sodišče lahko sicer sklepa, da bo v nadaljevanju sodišče v zadevi III P 000/2020 izdalo sklep o svoji nepristojnosti in sledilo določbi 45. člena ZPSVIKOB. Ta zakon je vstopil v veljavo 19. 11. 2019, tožba pa je bila vložena v predmetni zadevi 2016. Vendar je za odločanje o pritožbi v tem trenutku treba ugotoviti, da gre za sklep po tretjem odstavku 300. člena in za sklep, ki se nanaša na vodstvo pravde in da zoper ta sklep ni posebne pritožbe (298. člen ZPP). Zato je tudi pravni pouk v izpodbijanem sklepu pravilen. Zato se pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo s to problematiko.

8Pač pa primarno želi pritožba, da se zadeva v celoti odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru. Ker tega sklepa še ni, na to zahtevo ni mogoče odgovoriti. Pritožba pa želi, da se prvi odstavek razveljavi, saj želi, da je prekinjen zoper Banko A. in Republiko Slovenijo. Vendar je treba ugotoviti, da za prekinitev tega postopka ni podlage. Res je po izdaji izpodbijanega sklepa Ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20 (Ur. l. RS, št. 72/19) sprožilo predhodno vprašanje pred sodiščem Evropske Unije. Zato je v izreku odločbe U-I-4/20 zapisano, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje ZPSVIKOB in se prekinejo pravdni postopki iz 25. in 45. člena tega zakona. V obrazložitvi pod točko 77 je tudi zapisalo, da so s tem prekinjeni prihodnji in že začetni odškodninski zahtevki v odškodninskih pravdah nekdanjih imetnikov proti Banki Slovenije.

9To pomeni tudi v času odločanja pritožbenega sodišča, ko je že sprejeta odločba Ustavnega sodišča U-I-4/20 (Ustavno sodišče je odločalo 14. 1. 2021), niso prekinili postopki proti Banki A. d. d. in Republiki Sloveniji.

10Pritožba se v nadaljevanju sklicuje smiselno na načelo ekonomičnosti in pravico dostopa do sodišča in smiselno želi, da se ti postopki obravnavajo skupaj. Pri tem sicer zmotno citira odločbo I Cpg 000/2013 o atrakciji pristojnosti v stečajnih postopkih. Te konektnosti ni mogoče ugotoviti v tej pravdi, saj gre za drugačno zadevo.

11ZPSVIKOB celo v 3. členu med drugim navaja, da se ta zakon ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavljajo odškodninski zahtevki po 350a. členu ZBAN-1. Še bolj jasna je določba 25. člena in 45. člena. Gre za lex specialis. Tožniki tudi ne zahtevajo plačila odškodnin od toženih strank solidarno. Tožeča stranka uveljavlja primarno odškodninsko podlago zoper tri tožene stranke posebej za vsako, kot podredno podlago pa je navedla neupravičeno obogatitev.

12Tako bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločalo o tožbenih zahtevkih zoper Banko A. in Republiko Slovenijo. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.