VSL Sodba I Cp 1593/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče na Vrhniki (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi so tožniki od toženca uveljavljali plačilo 6.694,02 EUR (prvi tožnik), 6.518,89 EUR (drugi tožnik) in 2.978,40 EUR (tretji tožnik), vsi s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožnikom je naložilo, da tožencu nerazdelno povrnejo 3.278,81 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (2. točka izreka).

2Toženci odločitve sodišča ne sprejemajo in zoper celotno sodbo vlagajo pravočasno pritožbo, v kateri uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencu naloži v plačilo vse stroške, ki so jih imeli pred sodiščem prve stopnje. Podredno predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

Pritožniki oporekajo ugotovitvi sodišča o odsotnosti toženčevega namena povzročitve škode ter odsotnosti vzročne zveze med toženčevimi nezakonitimi ravnanji in povzročeno škodo. Velja pravna presumpcija, da je toženec, ki je bil direktor Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), strokovnjak na področju, ki ga je zasedal. Natančno bi moral poznati Ustavo RS; še zlasti v delu, kjer je določeno, da pravna država deluje le na podlagi vnaprej sprejetih zakonov in podzakonskih predpisov. Spregledana je bila izpoved A. A., ki je toženca opozoril, da njegovo ravnanje ni pravilno in zakonito. Tudi priča B. B. je toženca opozorila, da splošnega akta, ki je podlaga za izračun pokritosti, ne more spreminjati, ker za to ni zakonske podlage. Toženec je kot strokovnjak vedel, da izračuna pokritosti ne sme izdati mimo obstoječega splošnega akta ter da izračun z dne 20. 11. 2015 ni pravilen in zakonit. Ta izračun je pripravil namenoma. S pojasnilom, da ne gre za dokument po 58. členu Zakona o medijih², je toženec priznal, da je to dejanje naredil namenoma. Sodišče je celo presodilo, da je toženec ravnal nepravilno in nezakonito. Glede na to, da je število frekvenc omejeno in da je toženec izdal nezakonit akt po 58. členu ZMed, je jasno, da ga je izdal namenoma, ker ni želel, da bi tožniki deleže v njihovih družbah prodali družbi B., d. d. Hkrati pa je želel, da B., d. d. teh deležev ne pridobi. Toženec je smiselno povedal, da so bili pri njem drugi mediji in da je družbi B., d. d. želel preprečiti nakup deležev tožnikov. Sodišče teh dejstev v razlogih sodbe niti ne omeni, kar predstavlja kršitev določil ZPP iz 15. točke 339. člena ZPP. Toženec je s tem, ko je zavestno želel preprečiti sklenitev prodajne pogodbe, pristal na škodo, ki bi tožnikom nastala. Spori med C. C., tedanjim zakonitim zastopnikom in večinskim lastnikom družbe B., d. d. in tožencem še dodatno utemeljujejo naklep po škodovanju družbi B., d. d. in hkratnem pristanku na škodo tožnikov.

Odločitev o neobstoju vzročne zveze je nepravilna. V skladu s procesno zakonodajo mora državni organ izdati odločbo v roku dveh mesecev. V drugih postopkih je Ministrstvo za kulturo izdalo soglasje znotraj tega roka, kar pomeni, da običajno ravna zakonito. Če toženec 20. 10. 2015 ne bi poslal novega izračuna pokritosti, bi se pristojno ministrstvo tudi v tem primeru držalo zakonsko določenega roka.

Dopis družbe C., d. o. o. v zvezi z znižanjem pokritosti ni zavlekel postopka. Gre le za malenkostno spremembo odstotka pokritosti, ki po ZMed ni imela nikakršnega vpliva na konkurenco, zato vzročna zveza ni bila pretrgana. Zmotna je tudi trditev sodišča, da je Ministrstvo za kulturo s tem, ko je napravilo nov izračun pokritosti, prekinilo vzročno zvezo med toženčevimi ravnanji in nastalo škodo. Ministrstvo za izračun pokritosti nima ustreznega znanja. Ravnalo je le pragmatično in ni zahtevalo novega ciklusa usklajevanj, ker je bilo jasno, da v danem primeru ne gre za omejevanje konkurence.

Če toženec 20. 10. 2015 ne bi posredoval novega izračuna, bi Svet za radiodifuzijo (v nadaljevanju: SRDF) pozitivno mnenje izdal že 24. 11. 2015 in ne bi opravil sej še 15. 12. 2015 in 26. 1. 2016.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker se ni ukvarjalo z direktnim in eventualnim namenom nastanka škode. Izjave zakonitih zastopnikov je presojalo le v prizmi direktnega namena, ne pa tudi eventualnega. Namen toženca je bilo škodovanje družbi B., d. d. pa tudi tožnikom.

3Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča. Opozarja na neizkazano vzročno zvezo in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- toženec je bil v času zatrjevanih škodnih dogodkov zaposlen kot direktor AKOS-a;

- družba B., d. d. je 7. 9. 2015 na Ministrstvo za kulturo podala vlogo za izdajo soglasja za pridobitev kvalificiranega, več kot 20 % poslovnega deleža v družbi D., d. o. o. (sedaj Radio E.), 18. 9. 2015 pa v družbi Radio F., d. o. o.;

- Ministrstvo za kulturo je 8. 9. 2015 AKOS-u posredovalo zaprosilo za podatke o deležu pokritosti prebivalstva po 58. členu ZMed, enako zaprosilo je podalo 22. 9. 2015 za pridobitev kvalificiranega poslovnega deleža v Radiu F., d. o. o.;

- AKOS je 16. 9. 2015 oz. 25. 9. 2015 na zaprosilo ministrstva odgovoril in mu podal izračun deleža pokritosti prebivalstva z radijskimi postajami družbe B., d. d.;

- AKOS je 20. 10. 2015 Ministrstvu za kulturo posredoval dopis, v katerem je navedel, da metodologija po splošnem aktu ni skladna z določili 58. člena ZMed ter da znaša pokritost skladno z drugo alinejo tretjega odstavka 58. člena ZMed v zvezi z D., d. o. o. 67,27 % celotne pokritosti prebivalstva RS z vsemi radijskimi programi, v zvezi z F., d. o. o. pa 67,40 %;

- SRDF je 15. 12. 2015 podal pozitivno predhodno mnenje v zvezi z vlogo družbe B., d. d. za pridobitev 100 % lastninskega ali upravljalskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega programa Radio G. gospodarski družbi D., d. o. o. oz. v premoženju izdajatelja radijskega programa Radia H. gospodarski družbi Radio F., d. o. o.;

- družba B., d. d. je 18. 11. 2015 ministrstvo obvestila, da ni več udeležena v lastniški strukturi gospodarske družbe C., d. o. o., kar posledično pomeni znižanje pokritosti prebivalstva z radijskimi programi, lastniško povezanimi s prej navedeno družbo;

- Ministrstvo za kulturo je odločbo o soglasju v zvezi s pridobitvijo lastninskega deleža družbe B., d. d. v Radiu F. o. izdalo 14. 1. 2016, za pridobitev deleža v D., d. o. o. pa 21. 1. 2016.

6Na podlagi predstavljenih ugotovitev je sodišče zaključilo, da niso izpolnjene vse predpostavke splošnega civilnega delikta - izostala je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Poleg tega tožniki niti niso podali trditev, da bi bil toženčev namen usmerjen k temu, da jim s svojim ravnanjem povzroči škodo. Sodišče je pravilno izhajalo iz izhodišč, ki jih predstavljata določbi 131. člena Obligacijskega zakonika ³ in drugega odstavka 147. člena istega zakona. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča, da zakonska dejanska stana iz prej citiranih določb nista izpolnjena, zato je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov.

7Pritožbeno razlogovanje, da je bil toženec strokovnjak za delovno področje AKOS-a in da bi moral poznati Ustavo RS, ki zavezuje vse deležnike k delovanju na podlagi sprejetih zakonov in podzakonskih predpisov, ni relevantno. Enako velja glede sklicevanj na izpovedbi prič A. A. in B. B., ki naj bi toženca opozorila, da splošnega akta, ki je podlaga za izračun pokritosti, brez zakonske podlage ne more spreminjati. Sodišče je namreč ugotovilo – in na to ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano, saj se s pritožbo niti ne izpodbija – da je bilo delovanje toženca nedopustno in protipravno⁴. Vendar pa je moč pritrditi prepričljivi in jasni ugotovitvi sodišča, da vzročna zveza (kavzalni neksus) ni podana. Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti⁵ se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru o takšnem vzroku ni moč govoriti. V skladu z določbo 58. člena ZMed si mora Ministrstvo za kulturo pred izdajo soglasja za pridobitev več kot 20 % lastninskega ali upravljalskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega/televizijskega programa priskrbeti podatke o pokritosti prebivalstva z radijskimi/televizijskimi programi od AKOS-a. Ministrstvo je takšno zaprosilo AKOS-u posredovalo 8. 9. 2015 in 22. 9. 2015. AKOS je na zaprosili ministrstva odgovoril 16. 9. 2015 in 25. 9. 2015. V odgovorih je podal izračun deleža pokritosti prebivalstva z radijskimi postajami družbe B., d. d. ob upoštevanju nameravanega nakupa Radia G. (15,07 %) in Radia F. (15,73 %). Oba izračuna sta bila napravljena v skladu z metodologijo iz splošnega akta. V dopisu z dne 20. 10. 2015 (priloga A3) pa je AKOS podal nov izračun, ki izkazuje višje deleže pokritosti prebivalstva RS z vsemi radijskimi programi. V dopisu je jasno izpostavljeno, da v tem primeru ni bila uporabljena metodologija iz splošnega akta, ker ta ni skladna z določili 58. člena ZMed. Hkrati je bilo opozorjeno, da so bili v prejšnjih dopisih posredovani podatki napravljeni v skladu z upoštevanjem splošnega akta. Bistveno je – kot pravilno izpostavi sodišče – da je bilo za odločanje o izdaji soglasja pristojno Ministrstvo za kulturo. AKOS je promptno sledil njegovemu pozivu in mu priskrbel ustrezne podatke o pokritosti prebivalstva z radijskimi in televizijskimi programi, pri čemer je pojasnil, kakšno metodologijo je uporabil. Odločitev o tem, kateremu izračunu bo sledilo, je bila izključno na Ministrstvu za kulturo. Že 25. 9. 2015 je ministrstvo razpolagalo z izračuni, ki so bili narejeni v skladu z metodologijo iz splošnega akta. AKOS je svojo zakonsko obveznost izpolnil že v nekaj dneh po prejemu zaprosila, odgovornosti za nadaljnje postopanje odločevalcev pa ni mogoče naložiti njemu oz. tožencu kot direktorju. Dopis družbe B., d. d. z dne 18. 11. 2015, v katerem obvešča, da ni več udeležena v lastniški strukturi gospodarske družbe C., d. o. o., je narekoval nov izračun pokritosti prebivalstva z radijskimi in televizijskimi programi. Tega je napravilo ministrstvo samo. Predmetni dopis je tako smiselno mogoče opredeliti kot dopolnitev vloge za izdajo soglasja; dejstvo, da je izračun napravilo ministrstvo samo, pa še dodatno podkrepljuje ugotovitev o neobstoju vzročne zveze med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo, ki naj bi bila posledica zamude pri izdaji odločb o soglasjih. Glede na takšne ugotovitve se sodišču ni bilo treba podrobneje izjasnjevati, zakaj je SRDF podal pozitivno predhodno mnenje, ki predstavlja Ministrstvu za kulturo podlago za izdajo soglasja, šele 15. 12. 2015.

8Sodišče ni zagrešilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljuje s tem, da sodišče določenih dejstev v razlogih sodbe ne omeni in da zato sodba nasprotuje izvedenim dokazom in listinam v spisu. Pritožba na več mestih opozarja na napačno dokazno presojo. Protispisnost pa pomeni napako pri tehničnem prenosu izpovedb oz. vsebine zapisnikov o njihovih izpovedbah. Če nasprotje ne nastane pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pri katerem se sodišče še ni vrednostno opredelilo, temveč je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene⁶.

9Trditvena podlaga tožnikov je glede škodnega namena usmerjena predvsem k družbi B., d. d. oz. njenemu takratnemu zakonitemu zastopniku C. C. Pomanjkljiva trditvena podlaga in neizkazanost kakršnega koli namena, izhajajočega iz izpovedb tožnikov oz. njihovih zastopnikov, prepričljivo potrjuje pravilnost pravnega sklepa o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato je zavzemanje pritožbe za presojo toženčevega ravnanja v prizmi eventualnega naklepa neutemeljeno. Ker vzročna zveza ni podana, pa tudi ne namen toženca, da tožnikom povzroči škodo, je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov pravilna.

10Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti – zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča (353. člen ZPP).

11Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Toženec pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26-1210/1999 - s spremembami in dopolnitvami.
² Uradni list RS, št. 35/2001 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZMed.
³ Uradni list RS, št. 83/2001 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.
⁴ Toženec je A. A. naročil pripravo novega izračuna pokritosti prebivalstva z radijskimi programi, v katerem se ne upošteva splošni akt.
⁵ Primerjaj dr. Strohsack, Boris: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, obligacijska razmerja II, Uradni list RS, stran 34.
⁶ Primerjaj VSRS sodba II Ips 10/2019 z dne 7. 11. 2019.