UPRS Sklep I U 1667/2021-15

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ, tj. Zavod za gozdove Slovenije, je z odločbo št. 3408-02-2316-K018/21-1 z dne 4. 8. 2021 odločil, da se A. A. (stranki z interesom v tem postopku), ne dovoli krčitev gozda v kmetijske namene na zemljišču parc. št. 1458/2 k.o. ..., in sicer na površini 3,0890 ha (1. točka izreka). Hkrati je odločil še o stroških postopka (2. točka izreka). Navedeno odločitev je prvostopenjski organ sprejel upoštevaje okoliščino, da je sporna površina opredeljena kot varovalni gozd na podlagi Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom, kjer sta posebej poudarjeni hidrološka funkcija in funkcija varovanja gozdnih zemljišč in sestojev na prvi stopnji poudarjenosti. Na ti dve funkciji bi morebitna krčitev gozda lahko bistveno negativno vplivala, saj se sporno zemljišče nahaja na erozijskem območju s strogimi zaščitnimi ukrepi. Hkrati je s strani upravljavca, tj. tožnika, prejel negativno mnenje, ki je med drugim opozoril na to, da je nameravana krčitev gozda v nasprotju z varstvenim režimom iz 8. točke 15. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1). Tako je ocenil, da bi predvidena krčitev gozda v skladu s tretjim odstavkom 21. člena Zakona o gozdovih (ZG) bistveno ogrozila funkcije gozdov.

2Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ pritožbi stranke z interesom ugodil in odpravil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe (1. točka izreka); stranki z interesom pa na spornem zemljišču dovolil krčitev gozda v kmetijske namene (2. točka izreka). Odločil je še, da ostane prvostopenjska odločba v preostalem delu nespremenjena (3. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). Pritožbi je ugodil iz razloga napačne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega organa. Po njegovi oceni je brezpredmetno sklicevanje na Uredbo o varovanih gozdovih, mnenje upravljavca Triglavskega narodnega parka in šesti odstavek 21. člena ZG, pač pa je za izdajo dovoljenja odločilno nesporno dejstvo, da je predmetno zemljišče s prostorskim aktom v celoti po namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko (K2). V skladu s tem bi prvostopenjski organ moral izdati sporno dovoljenje, saj je krčitev gozda (za kmetijske namene) skladna s prostorskim aktom in sploh ne bi smel uporabiti šestega odstavka 21. člena ZG.

3Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je drugostopenjski organ uporabo 21. člena ZG tolmačil preozko. Čeprav je sporno zemljišče v skladu s prostorskim aktom opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, bi bilo potrebno v postopku ugotavljati tudi smernice in mnenja nosilcev urejanja prostora oziroma negativne vplive morebitne krčitve gozda, kot to izhaja že iz prvostopenjske odločbe; tudi drugostopenjski organ bi tako moral upoštevati njegovo mnenje in mnenje prvostopenjskega organa. Opozarja še na okoliščino, da predmetni prostorski načrt ni usklajen z določbami zakonodaje, ki urejajo pripravo in vsebino prostorskih aktov. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter krčitve gozda v kmetijske namene na spornem zemljišču ne dovoli. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podaja tudi zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe.

4Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi podal že drugostopenjski organ. Dodaja, da je sicer že odločila o tožnikovi zahtevi za vstop v upravni postopek, in sicer je njegovo zahtevo s sklepom št. 3406-22/2021 z dne 12. 11. 2021 zavrgla kot prepozno.

5Stranka z interesom v svojem odgovoru smiselno sodišču predlaga, naj tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne, kar podrobneje utemelji. Navede še, naj se v tem postopku razreši kolizija med prostorskimi akti in akti o varovanju.

K I. točki

6Tožba ni dovoljena.

7Predmet tega spora je odločitev toženke, s katero je ta stranki z interesom na njenem spornem zemljišču dovolila krčitev gozda v kmetijske namene.

8Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

9Med drugim sodišče tožbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

10Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu (tista) oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Glede na takšno zakonsko ureditev je torej status stranke, tj. tožnika, v upravnem sporu pogojen z njegovim (predhodnim) položajem v upravnem postopku. To pomeni, da mora oseba, ki v upravnem postopku ne sodeluje oziroma ni sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec, pa ima (oziroma zatrjuje, da ima) materialnopravni interes za izid upravnega postopka, najprej, pred sprožitvijo upravnega spora, pri upravnem organu uveljavljati, da ji ta prizna položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku, in sicer, glede na procesno stanje konkretnega postopka, z zahtevo po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali z zahtevo za vročitev prvostopenjske odločbe in vložitvijo pritožbe v smislu določb 229. člena ZUP; če je upravni postopek že dokončno končan, pa s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če tako doseže, da ji upravni organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko, tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim mu ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta¹. Tako razen v naštetih primerih oseba, ki ni sodelovala v postopku izdaje upravnega akta, upravnega spora ne more sprožiti.²

11Tožnik že sam v tožbi navaja (tako pa izhaja tudi iz upravnega spisa zadeve), da v predmetnem upravnem postopku ni imel statusa stranke oziroma stranskega udeleženca, saj je v njem sodeloval (zgolj) s posredovanjem mnenja, in sicer na zaprosilo prvostopenjskega organa. O izdani izpodbijani (drugostopenjski) odločbi z dne 7. 10. 2021 je bil tako obveščen šele po njeni izdaji 21. 10. 2021, in sicer s strani prvostopenjskega organa. Iz tega razloga je toženki nato tudi posredoval zahtevo za vstop v postopek kot stranski udeleženec z dne 8. 11. 2021 (priloga A4).

12Ker tožnik torej v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca (tega položaja v času trajanja postopka na prvi in drugi stopnji niti ni zahteval), ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1; ob tem pa ne gre niti za situacijo iz tretjega odstavka 17. člena ZUS-1³. Tako tudi tožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje svoj pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati, zaradi česar se sodišče do njih niti ne opredeljuje. Četudi bi te njegove navedbe držale, to ne spremeni dejstva, da ni bil stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka in da posledično v trenutku vložitve tožbe ni izpolnjeval pogoja za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu, ki ga določa ZUS-1. Položaja tožnika v upravnem sporu posamezniku namreč ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnopravnih predpisov, iz katerih izhaja, kdaj ima oseba materialnopravni interes za določen izid posameznega upravnega postopka.

13Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je zahtevo tožnika za vstop v predmetni upravni postopek kot stranski udeleženec zavrgla s sklepom št. 3406-22/2021 z dne 12. 11. 2021, saj naj bi bila zahteva za vstop v postopek z dne 8. 11. 2021 podana prepozno glede na določbo 142. člena ZUP. Tožnik je zoper ta sklep vložil tožbo, ki jo sodišče obravnava pod opr. št. I U 1852/2021. Kolikor bo tožnik s to tožbo uspešen – pri čemer bi bilo treba njegov predlog za vstop v postopek obravnavati kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, saj je bil vložen po izdaji drugostopenjske odločbe – bo nato v upravnem postopku lahko sodeloval kot stranka. V postopku I U 1852/2021 se vprašanje aktivne legitimacije tožnika za tožbo ne bo pojavilo, saj je toženka s tam izpodbijanim sklepom odločila na njegovo zahtevo. Pri tem sodišče dodaja, da se obravnavana zadeva zaradi vložitve zahteve za vstop v postopek po dokončnosti drugostopenjske odločitve, razlikuje od zadeve, ki jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v sklepu I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016. V slednji zadevi se je namreč vprašanje, ali ima tožnik pravico udeleževati se postopka in vlagati pravna sredstva, postavilo že v času trajanja (rednega) upravnega postopka, ko je tožnik zahteval vstop v postopek. Zato sodišče v skupno obravnavanje zadev ni združilo, kot je bil napotek v tej zadevi.

14Ker torej glede na obrazloženo tožnik v tem upravnem sporu ne more biti stranka postopka, je sodišče tožbo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo, kot to izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

15Sodišče je predmetni sklep izdalo po predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki

16Sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

17Ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je, da je zoper akt, za katerega se predlaga začasno zadržanje izvršitve oziroma ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, vložena tožba v upravnem sporu. Ker je sodišče ugotovilo, da procesne predpostavke za obravnavo tožnikove tožbe niso izpolnjene, to pomeni, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in jo je zato sodišče zavrglo. Nujna posledica odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je namreč ta, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe.⁴

K III. točki

18Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Drugi odstavek 17. člena ZUS-1.
² Glej tudi sklep VSRS I Up 111/2017 z dne 6. 7. 2017.
³ Ta določa, da je lahko tožnik tudi zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa ta zakon, in sicer v 18. členu, kjer kot zastopnika javnega interesa opredeljuje državno pravobranilstvo.
⁴ Tako tudi sklep VSRS I Up 166/2019 z dne 9. 10. 2019.