UPRS Sodba in sklep I U 2374/2018-33

I. Ugotovi se, da je sklep Ministrstva za pravosodje, Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, številka 110-132/2018/66 z dne 23. 10. 2018, nezakonit.

II. Tožnico se napoti, da zahtevek za povrnitev škode v znesku 3.131,04 EUR uveljavlja v pravdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da tožnica ni bila izbrana v izbirnem postopku za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta.

2Iz obrazložitve je razvidno, da je bil na podlagi 58. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) in tretjega odstavka 7. člena Zakona o urejanju trga dela na spletni strani Ministrstva za javno upravo in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje dne 27. 6. 2018 objavljen javni natečaj za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta pravosodni policist v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig.

3Iz nadaljnjih razlogov je razvidno, da je natečajna komisija v 1. fazo izbirnega postopka uvrstila kandidatke, ki so izpolnjevale formalne pogoje za zasedbo delovnega mesta. V 2. fazo (psihološko preverjanje) pa so se uvrstile kandidatke, ki so po vsebinskih sklopih delovne izkušnje, znanja in stališča ter osebne sposobnosti in veščine, zbrale najmanj 20 točk. Po navedenih vsebinskih sklopih je kandidatka lahko prejela 9, 10 oziroma 15 točk. Najvišje možno število zbranih točk pa je bilo 49.

4Tožena stranka je ugotovila, da je bila tožnica pravilno vabljena na razgovor, vendar se vabilu ni odzvala in ni opravičila svoje odsotnosti, zaradi česar se ni uvrstila v 2. fazo postopka.

Tožničine trditve

5Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je 8. 8. 2018 poslala opravičilo, da se ne more udeležiti za dne 21. 8. 2018 določenega razgovora, kar naj bi bilo razvidno iz potrdila o oddaji priporočenega pisma. Trdi, da je tožena stranka navedeno opravičilo prejela 9. 8. 2018, vendar (tožnici) ni poslala nobenega obvestila glede novega termina razgovora, ampak je izdala izpodbijani sklep.

6Na podlagi petega odstavka 65. člena ZJU tožnica uveljavlja odškodnino v obliki treh najnižjih mesečnih bruto plač, kar znaša 3.131,04 EUR. Trdi, da ji je bila zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke odvzeta pravica do sodelovanja v izbirnem postopku, saj ni dobila nove možnosti za razgovor. Navaja, da ji je bila zato onemogočena udeležba v drugem krogu izbirnega postopka in posledično dostop do navedenega delovnega mesta. Tožnica sodišču predlaga, da ugodi tožbi in ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit ter da toženi stranki naloži plačilo odškodnine v navedenem znesku. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

7V pripravljalnih vlogah je tožnica navedla, da ni prejela elektronske pošte o novem terminu za razgovor. Trdi, da odgovoru na tožbo priloženi izhodni dokument lahko dokazuje le, da je tožena stranka poslala sporočilo o novem terminu, ne more pa potrjevati, da je tožnica prejela navedeno sporočilo. Izpostavlja, da je v obravnavani zadevi tudi svoje opravičilo poskušala najprej poslati po elektronski pošti na dva različna naslova in da je vsakokrat prejela obvestilo o neuspešni dostavi. Zato se je odločila za posredovanje opravičila po pošti s priporočeno pošiljko.

8Iz tožničinih navedb je še razvidno, da je v vlogi za zaposlitev res navedla uradni naslov elektronske pošte pravne osebe, v kateri je zaposlena, vendar pa do njega lahko dostopata samo tožnica in njen mož. Poudarja, da le ona odpira elektronsko pošto in da ni prejela sporočila tožene stranke. Meni, da tega ne more dokazati, saj gre za negativno dejstvo. Navaja, da se elektronsko sporočilo šteje za poslano, če pošiljatelj od prejemnika sporočila prejme potrditev prejema sporočila ali če je na potrditev o prejemu elektronskega sporočila možno sklepati iz kakršnekoli samodejne ali druge potrditve prejemnika oziroma kakršnegakoli ravnanja prejemnika, ki zadostuje, da pošiljatelj izve, ali bi bil lahko izvedel, da je bilo elektronsko sporočilo prejeto.

9Tožnica poudarja, da elektronska povratnica ni edini način za potrditev prejema. Pojasnjuje, da bi tožena stranka lahko zahtevala kratek odgovor na elektronsko sporočilo, lahko pa bi uporabila tudi navadno pošto s priporočeno pošiljko, kot pri določitvi prvega termina za razgovor. Navaja še, da je bil njen razlog za preložitev termina za razgovor opravičljiv, saj je letni dopust načrtovala več mesecev vnaprej, in poudarja, da je tožena stranka očitno sprejela opravičilo.

Trditve tožene stranke

10V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je tožnico pravilno povabila na razgovor. Vendar pa je tožnica zaradi koriščenja letnega dopusta prosila za nov termin. Zato ji je tožena stranka na naslov elektronske pošte v vlogi za zaposlitev poslala vabilo z določitvijo novega termina za razgovor. Tožnica se novega termina ni udeležila in ni opravičila odsotnosti, zaradi česar se ni uvrstila v 2. fazo postopka.

11V nadaljnjih pripravljalnih vlogah je tožena stranka navedla, da po tem, ko je tožnici po elektronski pošti poslala obvestilo o novem terminu razgovora, ni prejela poročila o neuspeli dostavi elektronske pošte. To po mnenju tožene stranke pomeni, da je bilo obvestilo dostavljeno na tožničin naslov elektronske pošte. Pojasnjuje, da se je tožnica pri poskusu pošiljanja elektronske pošte v obeh primerih zmotila v navedbi naslova. Poudarja, da tožnici ni bila dolžna omogočiti dodatnega termina za razgovor, saj odsotnost zaradi koriščenja letnega dopusta ni opravičljiv razlog. Navaja še, da uporablja poštni sistem Lotus Notes, ki pri pošiljanju pošte sicer omogoča nastavitev potrdila o prejetju elektronske pošte, vendar je pošiljanje povratnic stvar ciljnega poštnega sistema, saj si prejemnik sam izbere, ali njegov poštni sistem pošlje povratnico.

K I. točki izreka:

12Tožba je utemeljena.

13Postopek za novo zaposlitev uradnika se izvaja kot javni natečaj (sedmi odstavek 57. člena ZJU), ki se za organe državne uprave objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za upravo, lahko pa tudi v Uradnem listu Republike Slovenije ali v dnevnem časopisju (prvi odstavek 58. člena ZJU). V izbirnem postopku se presoja usposobljenost kandidata za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu, opravi pa se lahko v več fazah, tako da se kandidati postopno izločajo, in sicer v obliki presojanja strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo predložijo kandidati, pisnega preizkusa usposobljenosti, ustnega razgovora ali v drugi obliki (61. člen ZJU). Izbere se kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto (prvi odstavek 62. člena ZJU). O izbiri oziroma neizbiri uradnika se vsakemu kandidatu, ki je sodeloval v izbirnem postopku, izda in vroči sklep (prvi odstavek 63. člena ZJU).

14V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožnica pravilno vabljena na naknadno določen ustni razgovor. Po stališču tožene stranke je bilo navedeno vabilo pravilno poslano na tožničin naslov elektronske pošte, vendar se mu ni odzvala in ni opravičila svoje odsotnosti. Zato tožena stranka tožnice ni uvrstila v 2. fazo izbirnega postopka.

15Po prvem odstavku 60. člena ZJU se za postopek javnega natečaja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, razen določb o ustni obravnavni. Ne glede na to po drugem odstavku navedene določbe način vročanja oziroma obveščanja kandidatov in ravnanja z nepopolnimi vlogami uredi vlada z uredbo. Postopek za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih ureja Uredba o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 129/2006 in naslednji, v nadaljevanju Uredba). Iz prvega odstavka njenega 25. člena pa je razvidno, da se sklepi v postopku javnega natečaja in obvestilo o neuspelem natečaju vročajo kandidatom v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

16Iz navedenega izhaja, da Uredba posebej ne določa načina vabljenja kandidatov na ustni razgovor. Zato je po presoji sodišča treba tudi glede vročanja vabila za razgovor smiselno uporabiti uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 60. člena ZJU).

17Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ureja postopek vročanja v VI poglavju (83. do 98. člen ZUP). Skladno s prvim odstavkom 87. člena ZUP se morajo odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, ki so mu namenjeni. Osebna vročitev je obvezna tudi za vsa pisanja, katerih pravilna vročitev zagotavlja strankam v postopku pravico do sodelovanja (vabila na narok, vabilo na razgovor...)¹. Za primere, ko se vročitev na način iz prvega odstavka 87. člena ZUP ne da opraviti, je način vročanja določen v tretjem odstavku 87. člena ZUP. V takem primeru pusti vročevalec v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje je dokument in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Takšna vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument (četrti odstavek 87. člena ZUP), če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, pa velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (tako imenovana fikcija vročitve). Takrat vročevalec (praviloma) tudi pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika, ki mora biti s pisnim sporočilom iz tretjega odstavka 87. člena ZUP obveščen o posledicah takšnega vročanja. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju.

18V obravnavani zadevi je vabilo na razgovor tožnici nedvomno omogočalo pravico do sodelovanja v izbirnem postopku, neudeležba na razgovoru pa ji je celo odvzela možnost do sodelovanja v 2. fazi navedenega izbirnega postopka. Zato bi ji moralo biti vabilo po presoji sodišča vročeno na način iz 87. člena ZUP. Vročitev pa ni bila opravljena niti po 86. členu ZUP², saj je bilo tožnici vabilo na nov razgovor nepravilno posredovano le kot navadna elektronska pošta. Ker glede na navedeno tožnici z opustitvijo vročitve vabila na razgovor ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v javnem natečaju, je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

19Na táko stališče ne more vplivati ugovor tožene stranke, da ni bila dolžna določiti naknadnega termina ustnega razgovora, ker tožnica v prošnji ni izkazala opravičljivega razloga. Ne glede na svoje navedbe v postopku v upravnem sporu, je namreč tožena stranka v postopku javnega natečaja očitno štela, da mora tožnici določiti nov termin za ustni razgovor. Zato so s tem povezane trditve tožene stranke nedopustne novote, saj ne predstavljajo nosilnega stališča izpodbijanega sklepa.³

20Glede na navedeno ni pravilna ocena tožene stranke, na kateri temelji izpodbijani sklep, da je bila tožnica pravilno vabljena na ustni razgovor, pa se ga ni udeležila in ni opravičila svoje odsotnosti. Ob upoštevanju postavljenega tožbenega zahtevka je bilo zato treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep zaradi navedenih kršitev pravil postopka nezakonit (prvi odstavek 64.a člena ZUS-1).

21Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

22Sodišče je tožnico z uveljavljanjem zahtevka za povračilo škode napotilo na pravdo. Odločitev o višini odškodnine bi namreč ob smiselni uporabi petega odstavka 65. člena ZJU zahtevala tehtanje glede na težo kršitve in nastale posledice. Poleg tega bi bilo treba tožnico pozvati na dopolnitev tožbe zaradi določne opredelitve višine zatrjevane škode, saj ni določno opredelila, koliko znaša posamezna bruto plača, in njene višine ni dokazovala z ustreznim dokaznim sredstvom. Navedeno pa bi v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS-1 bistveno podaljšalo postopek v upravnem sporu.

K III. točki izreka:

23Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica glede na tretji odstavek 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zaradi česar se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je morala tožnica v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se ji priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska, torej 28,5 EUR. Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 68,97 EUR. Glede na navedeno je tožnica upravičena do 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

¹ Glede rokovno vezanih aktov zahteva po osebni vročitvi namreč ne predvideva le prekluzivnih rokov, kot je to veljalo pred ZUP-C do leta 2004, ampak gre za katerikoli rok, največkrat pa se rok nanaša na izpolnitev prekluzij (na primer dopolnitev nepopolne vloge (67. člen), vabilo na obravnavo (70. člen) ali zahtevo za predložitev dokazil (140. člen)), obveznosti oziroma paricijski rok in roke za pravna sredstva (Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 545).
² Skladno s prvim odstavkom 86. člena ZUP se vročitev po elektronski poti pravi preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost.
³ Glede prepovedi navajanja novot, ki jih zakon določa za tožnika (52. člen ZUS-1), je treba dodati, da tudi tožena stranka in prizadeta oseba v upravnem sporu ob analogni uporabi teh prepovedi ne moreta mimo navedenih zahtev navajati novih dejanskih okoliščin (glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 570).