VSM Sodba IV Kp 49762/2021

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR ter nagrado in potrebne izdatke oškodovankinih pooblaščencev v višini, o kateri bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 49762/2021 z dne 29. 10. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo denarno kazen 20-dnevnih zneskov, ki po določeni višini dnevnega zneska 20,00 EUR znaša 400,00 EUR. Denarno kazen je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 40,00 EUR določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan vrniti stroške tega postopka od 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in nagrado ter potrebne izdatke oškodovankinih pooblaščencev iz 8. točke drugega odstavka tega člena. Obdolženi je po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžan plačati še krivdno povzročene stroške v višini 68,40 EUR.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo so odgovorili oškodovankini pooblaščenci, ki nasprotujejo uveljavljenim izpodbojnim razlogom in pritožbeni obrazložitvi ter predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je neutemeljena.

5Pritožniki uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopa niso opredelili in tudi v pritožbeni obrazložitvi, katere od bistvenih kršitev določb tega postopka iz 371. člena ZKP ni bilo zaslediti. Podobno velja za kršitev kazenskega zakona, ki pa jo je sodišče druge stopnje prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, v katerem pritožniki zatrjujejo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi zakonski znaki grožnje po 135. členu KZ-1, saj nikakor ni mogoče govoriti o resni grožnji obdolženega, da bo napadel življenje ali telo oškodovanke. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ni podana.

6Pritožniki pri povzetem zatrjevanju ne izhajajo iz opisa dejanja v izreku sodbe, ampak iz lastne dokazne ocene oškodovankine izpovedbe, po kateri ta zaradi obdolženčevega ravnanja ni mogla biti ogrožena. To je napačno. Ne samo zaradi drugega izhodišča, s katerim pritožniki merijo na nedokazanost kaznivega dejanja, kar je predmet uveljavljenega izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak, ker hkrati prezrejo, da se resnost grožnje po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje presoja predvsem po njeni objektivni zmožnosti doseči ogroženost tistega, ki mu je namenjena. Temu, od oškodovankine izpovedbe neodvisnemu kriteriju pa je bilo v opisu dejanja zadoščeno. V opisu je namreč citirana vsebina sms sporočila, po kateri je določno napovedan poseg v oškodovankino sfero. Citatu sledijo povod oziroma kontekst znotraj katerega je bilo poslano sms sporočilo s takšno vsebino in na koncu še okoliščine, ki povezane s kontekstom in vsebino izkustveno utemeljujejo oceno, da je bil s poslanim sms sporočilom dejansko napovedan napad na oškodovankino telo. Glede na takšen opis dejanja v izreku sodbe je resnost grožnje ali zagrozitve kot zakonski znak iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 povsem razvidna ter je bilo pritožnike po ugotovljenem zavrniti.

7V nadaljevanju pritožniki nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z oškodovankino izpovedbo, ki da je sila nenavadna, saj je oškodovanka morala vedeti med kom je prišlo do spora na parkirišču, v katerega se je kasneje vpletla. Nenavadno je tudi, da se je oškodovanka prestrašila zaradi vsebine poslanega sporočila, ko pa je v navedeni spor pred prihodom policije posegla. Razen tega je oškodovanka vsa nadaljnja obdolženčeva sporočila prebirala, namesto da bi jih blokirala, dejanje je prijavila šele 16-ti dan po prvem sporočilu, obdolženčevo predhodno nasilnost pa je utemeljevala z govoricami in nepopolnimi zaznavami. Končno, glede na kontekst spora med obdolženim in oškodovanko, vsebin poslanega sporočila, ni pomenila napovedi posega v oškodovankino telesno integriteto ali celo življenje. Kvečjemu je bil napovedan poseg v oškodovankino socialno življenje ali sfero, pri čemer pa bi moralo biti upoštevano, da je bil obdolženi v stiski zaradi poporodne depresije njegove partnerke.

8Povzeta pritožbena graja oškodovankine izpovedbe je v pretežni meri usmerjena v njeno dojemanje obdolženčevega ravnanja. Povedati hoče, da oškodovankino predhodno posredovanje v sporu na parkirišču ni bilo naključno in da zato oškodovanka ni mogla biti vznemirjena na način kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Povedano bi držalo pod pogojem, če bi oškodovanka prejela sms sporočilo z drugačno vsebino. Tako pa je prejela sms sporočilo z vsebino, ki je bila po pravilni oceni sodišča prve stopnje objektivno zmožna doseči ogroženost pri oškodovanki. Od tod naprej razlika med ugotovljenim naključnim oškodovankin posredovanjem v sporu na parkirišču in zatrjevanim ciljnim ali namenskim posredovanjem ni pomembna. Pomembno pa je, da je spor na parkirišču prešel v nasilje, da je oškodovanka zato posredovala in da je bilo njeno posredovanje očitno povod za obdolženčevo ravnanje, ki je skupaj z ostalimi okoliščinami, konkretno obdolženčevim predhodnim nasiljem, utemeljevalo oškodovankino vznemirjenost in prestrašenost. Kako zanesljive so bile podlage po katerih je oškodovanka vedela, da je bil obdolženi v preteklosti nasilen znova ni pomembno, medtem ko bi bila možnost blokiranja obdolženčevih sms sporočil upoštevna le, ko bi bila vsa nadaljnja sms sporočila, ki jih je oškodovanka prejela od obdolženca, in ki mimogrede sama zase povedo, zakaj je oškodovanka obdolženega prijavila šele 16-ti dan po dogodku, v opisu dejanja tudi zajeta. Glede na ugotovljeno povezavo med sporom na parkirišču, ki je kot rečeno prešel v nasilje, vsebino poslanega sms sporočila in obdolženčevim predhodnim nasilnim obnašanjem, za katerega je oškodovanka vedela, sodišče druge stopnje ni sprejelo končne ocene pritožnikov obdolženčevega ravnanja kot zgolj napovedanega posega v oškodovankino socialno sfero, omenjeno stisko zaradi poporodne depresije njegove partnerke pa je kvečjemu uvrstiti med okoliščine v zvezi z odmero kazni, ki je pritožniki obrazloženo ne grajajo.

9Zadnja ugotovitev je pomembna še, ker so se pritožniki izrecno pritožili zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri čemer obrazložitve v tej zvezi v pritožbi ni zaslediti. Sodišče druge stopnje je glede na predhodna uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navedeno odločbo samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila obdolženemu izrečena zgolj denarna kazen v višini le nekaj nad splošnim minimumom iz drugega odstavka 47. člena KZ-1. Pomeni, da z izbrano vrsto kazni in njeno višino, sodišče prve stopnje teže kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde ni preseglo, zaradi česar sodišče druge stopnje niti odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

10Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno prav tako samo paziti, je o pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. odločilo po izreku te sodbe (391. člen ZKP).

11Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženi plačati sodno takso in nagrado ter potrebne izdatke oškodovankinih pooblaščencev. Sodna taksa je bila določena glede na višino obdolženčevih dohodkov ter dolžnost vzdrževanja mladoletnega otroka (prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 95. člena ZKP ter 7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in št. 7112 taksne tarife). O višini nagrade in potrebnih izdatkov oškodovankinih pooblaščencev bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.