VSL Sklep V Cpg 152/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnici sami nosita pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnic za izdajo začasne odredbe z naslednjo vsebino:

„1) Dolžniku se nemudoma oziroma najkasneje naslednji dan po izdaji začasne odredbe prepove izvrševanje dodatnih storitev (v celoti in popolnoma) in sicer:

- OTT: ogled TV programov upnika na območju Republike Slovenije preko storitve spletne televizije, ki jo naročnikom ponuja dolžnik in sicer preko svetovnega spleta ali namenske aplikacije dolžnika,

- MOBILNA TV: ogled TV programov upnika na območju Republike Slovenije, ki jo dolžnik ponuja svojim naročnikom na mobilne telekomunikacijske storitve,

- ČASOVNI ZAMIK: naročnik dolžnika lahko ponovno postavi oddajo iz TV programov upnika, ki jo spremlja, na začetek oddaje (in si jo ogleda znova od začetka),

- ČASOVNI PRESKOK: naročnik dolžnika lahko prevrti oddajo iz TV programov upnika iz časovnega zamika ali ogleda za nazaj za poljuben čas naprej ali nazaj ali predvaja vsebino v večkratniku osnovne hitrosti predvajanja,

- OGLED ZA NAZAJ: naročnik dolžnika si lahko v obdobju sedem dni za nazaj (ponovno) ogleda zamujene oddaje, ki jih dolžnik omogoča svojim končnim naročnikom oziroma uporabnikom za TV programe upnikov, TV A., B., C., D., E.

2) Dolžnik je dolžan nemudoma oziroma najkasneje naslednji dan po izdaji začasne odredbe izbrisati iz svojih nosilcev podatkov vse oddaje oziroma vsebino vseh TV programov upnika TV A., B., C., D., E., ki jih ima shranjene za namen ponujanja dodatnih storitev iz točke 1 tega sklepa o začasni odredbi končnim naročnikom oziroma uporabnikom svojih storitev ter predložiti sodišču svojo izjavo o izpolnitvi obveznosti skupaj s potrdilom strokovnjaka informacijske stroke iz seznama sodnih izvedencev, da je bila ta točka začasne odredbe v celoti izvršena.

3) Za primer vsake posamične kršitve prepovedi iz 1., 2. in 3. točke tega sklepa se dolžniku izreče kazen v višini 50.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče nadaljnja denarna kazen v novem višjem znesku za primer ponovno kršitve, vse dokler seštevek iz denarnih kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR.

4) Začasna odredba začne veljati z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

5) Dolžnik je dolžan plačati stroške upnika, vezane na izdajo te začasne odredbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe o stroških dalje, do plačila, v roku petnajstih dni, pod izvršbo.“

2Upnici uveljavljata svoje upravičenje o verjetnosti terjatve po prvem odstavku 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) z njunim statusom RTV organizacij. Njima je namreč podeljena izključna pravica reproduciranja, distribuiranja in dajanja na voljo javnosti posnetke svojih oddaj (137. člen ZASP). Glede avdiovizualnih del kot filmska producenta imata vse izključne avtorske pravice soavtorjev avdiovizualnih del (104. in 105. člen ZASP) in vse izključne sorodne pravice izvajalcev na avdiovizualnih delih in RTV oddajah (124. člen ZASP) ter lastne izključne pravice filmskega producenta (134. člen ZASP). Dolžnica ima pravni položaj operaterja, ker njune televizijske vsebine distribuira svojim naročnikom po različnih telekomunikacijskih omrežjih (IPTV, mobilno, kabelsko).

3Do 31. 12. 2021 sta imeli upnici in dolžnica svoje razmerje urejeno s pogodbo o vključitvi televizijskih programov izdajateljev TV A. in TV B. v sistem operaterja. V zameno za plačilo sta upnici zagotavljali oziroma dovoljevali distribucijo svojih TV programov za t. i. linearno predvajanje (osnovni predmet pogodbe) in t. i. dodatne storitve (OTT, mobilna TV, časovni zamik, ogled za nazaj in časovni preskok). Od 1. 1. 2022 pa dolžnica kljub prizadevanjem upnic ni sklenila nove pogodbe. Zato dolžnica brez sklenjene pogodbe namerno in zavestno krši avtorske in sorodne pravice upnic.

4Sodišče prve stopnje je kot verjetno ugotovilo terjatev upnic na podlagi prvega odstavka 170. člena ZASP. Ni pa sledilo predlogu upnic, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 170. člena ZASP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena. Kot bistveno je izpostavilo, da upnici ne predlagata prepovedi vseh kršitev, ki jih očitata dolžnici z distribuiranjem njunega programa brez pravne podlage, ampak želita doseči le prepoved t. i. dodatnih (nelinearnih storitev). Sodišče prve stopnje je še dodalo, da ni namen in cilj začasne odredbe, da bi z izdajo začasne odredbe dolžnica prenehala s kršitvami in pristopila k resnim pogajanjem za sklenitev nove pogodbe.

5Po mnenju sodišča prve stopnje ni izpolnjena predpostavka, ki bi lahko opravičila izdajo predlagane začasne odredbe, to je nastanek težko nadomestljive škode. Upnici sta sicer izrazili bojazen, da odškodnine ne bosta mogli dobiti od prezadolžene dolžnice, saj naj bi bila v razmerju do DUTB izpostavljena za 200.000.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da regulacijska začasna odredba ni namenjena takemu varstvu. Upnici pa ne trdita, da bi se finančna izpostavljenost dolžnice tekom trajanja veljavnosti pogodbe poslabšala. Sama materialna škoda pa ni take vrste, da bi opravičevala izpolnitev abstraktnega zakonskega dejanskega stanu nastanka težko nadomestljive škode. O zadnjem pogoju, ki bi lahko bil izpolnjen, to je tehtanje neugodnih posledic upnic in dolžnice, v primeru (ne)izdaje začasne odredbe, pa upnici s trditvami, da dolžnici ne bi nastala nikakršna pravno priznana škoda, sodišče prve stopnje ni sledilo. Upnici sta namreč navajali, da imajo njuni programi visoko stopnjo gledanosti in bi tako splošno znano izdaja predlagane začasne odredbe močno vplivala na dolžnico in njene naročnike. Upnici pa, kot je bilo že obrazloženo grozi le denarna škoda, ki je glede na dolgoletno preteklo sodelovanje med upnicama in dolžnico, tudi ni težko oceniti, teža neugodnih posledic za dolžnico pa je pretehtala njihovo težo na strani upnic.

6Upnici sta se zoper sklep pravočasno pritožili in uveljavljali vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje sta predlagali, da pritožbi upnic ugodi in samo izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu upnic za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da pritožbi upnic ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Upnici sta zahtevali tudi povrnitev pritožbenih stroškov v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Dolžnica je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Stroškov postopka z odgovorom na pritožbo ni zahtevala.

8Pritožba ni utemeljena.

9Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da morata biti za pozitiven izid predlagane začasne odredbe izpolnjena oba pogoja kumulativno, to je verjetnost terjatve upnic in nevarnost po drugem odstavku 170. člena ZASP. Z regulacijsko začasno odredbo se posega v dolžnikov pravni položaj, saj se spreminja oziroma začasno ureja sporno razmerje (prepoved izvrševanja nelinearnih storitev). Zato velja, da se lahko regulacijska začasna odredba izda le v nujnih primerih, pri čemer je treba izpolnjenost pogojev, ki so podlaga za izdajo regulacijske začasne odredbe, presojati strogo.¹ Sodišče mora presoditi ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo nevarnost onemogočanja ali otežitve izvršbe terjatve zahteva zavarovalno funkcijo začasnih odredb, zaradi česar ob izpolnitvi tega pogoja ni mogoče izdati regulacijske začasne odredbe.² Sodišče druge stopnje se je pri odločitvi v pritožbenem postopku oprlo na navedene določbe ZASP.

10Dolžnica je imela prvič možnost izraziti svoje stališče v zvezi s predlagano začasno odredbo v odgovoru na pritožbo. Zato sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo na dolžničino izvajanje v zvezi z verjetnostjo terjatve, ker je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju teh razlogov, pritrdilo sodišču prve stopnje, da ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj nevarnosti (drugi odstavek 170. člena ZASP). Zato bo odgovarjalo le v zvezi s pritožbenimi razlogi o (ne)obstoju nevarnosti za izdajo predlagane začasne odredbe.

11Upnik uveljavlja t. i. regulacijsko začasno odredbo. S tem, ko upnici zagotavljata dolžnici kot distributerki, da za svoje naročnike distribuira tudi nelinearne storitve, je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali bo možno, če bi upnici s tožbenim zahtevkom uspeli oziroma bi bil njun tožbeni zahtevek zavrnjen, za dolžnico odpraviti neugodne posledice ireverzibilnosti začasne odredbe. To pomeni, da bi v primeru zavrnitve zahtevka upnic bilo mogoče za dolžnico vzpostaviti prejšnje stanje. Storitve upnic so v razmerju do dolžnice neponovljive. Če bi bil bodoči tožbeni zahtevek upnic proti dolžnici zavrnjen, posledic za dolžnico, ne bi bilo mogoče popraviti (ireverzibilne posledice).

12Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na sodno prakso iz VSL sklep I Cpg 568/2010, ki se nanaša na pravilno uporabo 123. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) in ne na zaščito avtorskih in sorodnih pravic na podlagi 170. člena ZASP. To sicer drži. Vendar pa je besedilo 123. člena ZIL-1 in 170. člena ZASP praktično identično, le da določba 123. člena ZIL varuje imetnike pravic intelektualne lastnine, medtem ko 170. člen ZASP varuje imetnice avtorskih in sorodnih pravic. Glede drugega pogoja, to je nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena ali precej otežena, ter še z ostalima drugima pogojema za izkazovanje nevarnosti, pa je besedilo praktično identično. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu razlogu, da sodišče ne bi moglo v oporo svojemu stališču o tem, da ne obstoji nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, opreti na navedeno sodno odločbo. Če bi bilo ugodeno predlagani začasni odredbi, nikoli več ne bi bilo mogoče dolžnici zagotoviti storitev nelinearnega oddajanja programov in nadomestiti posledic, ki bi nastopile za dolžnico. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v 8. točki izpodbijanega sklepa, da sta upnici sami zatrjevali, da naj bi po njunem mnenju zadostovalo, da bi dolžnica prenehala s kršitvami in pristopila k resnim pogajanjem za sklenitev nove pogodbe. S tem sta upnici utemeljevali tudi dostopnost storitev na linearni ravni, in prepoved ponujanja dodatnih storitev (nelinearna distribucija). Tako že iz samih trditev v predlagani začasni odredbi veje interes, da naj bi upnici s predlagano začasno odredbo prisilili dolžnico k resnim pogajanjem v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe, kot je bila sklenjena za obdobje od leta 2016 do leta 2021. Takšnemu namenu upnic pa sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Pritožbeni razlogi, ki jih upnici uveljavljata v zvezi s kršitvijo dela njune avtorske in sorodnih pravic, pa se nanaša na verjetnost terjatve, katero je sodišče prve stopnje sicer upnicama priznalo oziroma pritrdilo njunemu stališču o verjetnosti njune terjatve. Vendar pa je sodišče druge stopnje presojalo utemeljenost pritožbenih razlogov le glede obstoja drugega pogoja, to je glede nevarnosti. Zato se do teh pritožbenih razlogov ni opredelilo.

13Povezovanje zatrjevanih kršitev upničinih avtorskih pravic z bistvenim vplivom na gledanost predvsem informativnih TV oddaj upnic, sodišče druge stopnje ne razume v tem smislu, kot ga želita prikazati upnici. Upničina trditev, da bi zaradi potencialne kršitve avtorskih pravic bili upnici nekredibilni v očeh gledalcev, namreč ni logična in je tudi nerazumljiva. Z navedenimi trditvami upnici ne moreta utemeljeno zatrjevati, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ravnanje dolžnice namreč ne more v očeh gledalcev vplivati na slabši upničin pravni položaj. Enako velja tudi za preskakovanje oglasnih sporočil, ki naj bi bilo izrecno prepovedano tudi v pretekli pogodbi. Vsi ti pritožbeni razlogi nakazujejo na sicer finančni vir upnic, ki pa ne izpolnjuje pogojev za nastanek težko nadomestljive škode, kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje. Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožbeni razlog, da dolžnica deluje usklajeno z nekaterimi drugimi operaterji, ter da je dolžnica vložila tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV Pg 67/2022, z zahtevkom v višini 18.774.411,41 EUR. Tudi zaradi ravnanja operaterja T. d. d., in vložitvijo tožbe T. d. d. proti upnici, ne more biti izkazan nastanek težko nadomestljive škode upnice proti dolžnici. Rdeča nit pritožbenih razlogov kot že predloga za izdajo začasne odredbe je v tem, da bi upnici kot izdajateljici TV programov dosegli z začasno odredbo proti operaterjem glede prenosa avtorskih oziroma sorodnih izključnih pravic, sklenitev zanjo ugodne nove pogodbe. Predlagana začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve pa upnici za dosego opisanega namena ne more nuditi pravnega varstva.

14Sodišče prve stopnje je moralo še tehtati neugodne posledice za upnici, če ne bi bila izdana začasna odredba in za dolžnico, če bi začasna odredba bila izdana. Upnici pa tudi v pritožbi ponavljata, da imata varovano avtorsko in sorodno pravico in da že zato zaradi očitno in ugotovljeno nezakonitih ravnanj dolžnice, dolžnici ne more nastajati nobena pravno priznana škoda. Slednje pa ne drži. Tudi, če je podana verjetnost upničine terjatve, je treba tehtati na eni strani neugodne posledice, ki bi nastale, če bi bil tožbeni zahtevek upnic v kasnejšem pravnem postopku zavrnjen, s posledicami, ki nastajajo upnici. Upnici bosta lahko vedno nadomestili s finančno odmeno distribucijo signala za nelinearno oddajanje dolžnici. Dolžnica pa ne bo mogla v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka nikoli več za to obdobje, ko bi bila izdana začasna odredba distribuirati signala za nelinearno oddajanje svojim naročnikom. Zato bi za dolžnico nastale hujše neugodne posledice od teh, ki bi lahko nastale upnici, če bi s tožbenim zahtevkom uspela. Dolžnica bi namreč izgubila svoje stranke, če bi zagotavljala pomanjkljivo storitev in bi se lahko veliko njenih strank odločilo za prekinitev naročniških razmerij in prehod k konkurentom dolžnice. V končni fazi gre res za vprašanje ustreznega plačila za dodatne storitve pri distribuciji nelinearno posredovane storitve upnic dolžnici. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 170. člena ZASP in je zavrnilo predlagano začasno odredbo.

15Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodibjani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

16Upnici s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Dolžnica ni zahtevala povrnitve stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, zato o njih sodišče druge stopnje ni odločilo.

¹ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 130, Sklep VSL II Cp 3561/2010 z dne 13. 10. 2010 in VSL sklep I Cpg 660/2011 z dne 28. 6. 2011.
² Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 129 in 130, VSL Sklep I Cpg 660/2011 z dne 28. 6. 2011, VSL sklep II Cp 3561/2010 z dne 3. 2. 2011 in VSL II Cp 1183/2012 z dne 16. 5. 2012.