VSRS Sklep X DoR 235/2021-4

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je glede na drugi odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji pravilno stališče, po katerem zahteva za denacionalizacijo premoženja, do katerega bi bili lahko upravičeni upravičenci po 11. oziroma 12. členu tega zakona, ni vložena v imenu teh upravičencev, če so bili ti v zahtevi le navedeni kot pravni nasledniki bivših lastnikov premoženja, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, ki sta jo vložili A. A. in B. B. zoper odločbo št. 32101-137/93-194 z dne 19. 12. 2018, s katero je Upravna enota Kočevje zavrnila zahtevo pokojnega vlagatelja C. C. (postopek po njem je nadaljevala druga tožnica) za vračilo premoženja pokojnih lastnikov C. C. in D. D. (očeta in mame vlagatelja zahteve in prve tožnice), ki je bilo podržavljeno z odločbama Okrajne zaplembne komisije, izdanima 3. 9. 1945.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je C. C. st. (oče vlagatelja zahteve) umrl pred podržavljenjem (15. 1. 1943), zaradi česar je bila njegova polovica premoženja podržavljena njegovim pravnim naslednikom, ki so po 11. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) lahko upravičenci do denacionalizacije tega dela premoženja, če jim je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo. Ugotovljeno je bilo tudi, da je D. D. (mama vlagatelja zahteve in prve tožnice) umrla leta 1979, a se ne šteje za upravičenko do denacionalizacije, ker je bilo z odločbo, ki je postala pravnomočna 30. 8. 2006, ugotovljeno, da se ne šteje za jugoslovansko državljanko. Ker jugoslovansko državljanstvo ni bilo ugotovljeno niti za vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, je bila njegova zahteva za denacionalizacijo tudi po presoji Upravnega sodišča pravilno zavrnjena. Upravno sodišče je sicer pritrdilo stališču, da bi bila prva tožnica (za katero je bilo sicer ugotovljeno, da se je štela za jugoslovansko državljanko) lahko upravičenka po 11. členu ZDen (glede premoženja C. C. st.), oziroma (nadomestna) upravičenka po 12. členu (glede premoženja D. D.), vendar se vložena zahteva ne nanaša na pravice, ki bi ji (samostojno) pripadale kot upravičenki. Glede na določbe ZDen, ki določajo, kdo so upravičenci in kdo so stranke postopka ter pod katerimi pogoji ima vložena zahteva enega od upravičencev učinke na morebitne druge upravičence do denacionalizacije, je zavrnilo tožbena sklicevanja na določbe Zakona o dedovanju. Po presoji sodišča pa iz vložene zahteve za denacionalizacijo ne izhaja, da bi jo C. C. ml. vložil v imenu prve tožnice ali po njenem pooblastilu.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj dopusti revizijo zaradi šestih pomembnih pravnih vprašanj, ki se vsa nanašajo na upoštevanje položaja prve tožnice kot upoštevne vlagateljice zahteve za denacionalizacijo.

4Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v 13. točki obrazložitve sodbe Upravnega sodišča navedeno, da je prva tožnica v času postopka umrla in da je postopek nadaljevalo v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zato Vrhovno sodišče šteje, da je predlog za dopustitev revizije vložila le druga tožnica, za katero je priloženo tudi ustrezno pooblastilo. Glede na to, da se predlagana vprašanja ne nanašajo na stališča glede (ne)upravičenosti do denacionalizacije pokojnega C. C. ml., po katerem je druga tožnica nadaljevala postopek, temveč le na položaj prve tožnice, je moralo Vrhovno sodišče preizkusiti, ali ima druga tožnica pravni interes za nadaljevanje postopka tudi po sedaj pokojni prvi tožnici. Po presoji Vrhovnega sodišča je ta pravi interes izkazan, saj iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta bila oče druge tožnice in prva tožnica brat in sestra, v predlogu za dopustitev revizije pa je navedeno, da je bila prva tožnica brez potomcev. To pomeni, da je druga tožnica kot njena nečakinja vsaj verjetna pravna naslednica po prvi tožnici, kar po ustaljeni sodni praksi¹ zadošča za udeležbo v postopkih denacionalizacije.

5Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

6Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji dostavek 367.c člena ZPP). Gre za razlago drugega odstavka 64. člena ZDen v primerih,² ko bi bil položaj upravičenca do denacionalizacije po 11. oziroma 12. členu ZDen lahko priznan osebi, ki sama ni vložila zahteve za denacionalizacijo. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti strank v postopkih denacionalizacije. Vrhovno sodišče je zato predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP), pri čemer je vprašanje preoblikovano le zaradi večje jasnosti in zamejenosti.

7Glede preostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

¹ Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 1639/2006 z dne 14. 2. 2008.
² Ta določa, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša.