VSM Sodba I Cp 832/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v III. in V. točki izreka spremeni tako, da glasi:

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 739,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2018 dalje do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 680,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 630,55 EUR, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 49,54 EUR, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) do tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v višini 739,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) in da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev toženke do tožnice v višini 1.653,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 6. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka) ter naložilo toženki, da tožnici v roku 15 dni plača 739,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2018 dalje do plačila ter ji povrne izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 1. 2019 do plačila (III. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je tožnici naložilo, da povrne pravdne stroške, in sicer tožnici v znesku 630,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) v korist proračuna Republike Slovenije pa v skupnem znesku 582,42 EUR (VI. točka izreka).

2Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo v I., II., III. in V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške prevzema v višini 400,00 EUR, manipulativne stroške v višini 100,00 EUR in DDV v višini 127,32 EUR. Tožnica ni pojasnila, kako in zakaj so nastali stroški prevzema v višini 400,00 EUR (poleg kilometrine, stroškov goriva, vinjete in potnih stroškov), prav tako tega ni pojasnilo sodišče prve stopnje, manipulativni stroški pa niso nastali. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo DDV v znesku 127,32 EUR, čeprav iz računa A. d.o.o. izhaja DDV v višini 105,32 EUR. Poleg tega je DDV nevtralna operacija in nikoli ne pomeni škode, če gre za davčnega zavezanca, kar tožnica je. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo stroške hrambe vozila v znesku 1.195,60 EUR. Obračun hrambe po ceniku pomeni dogovor o pavšalni odškodnini, ki ga naše pravo ne pozna, prav tako iz splošnega dela pogodbe ne izhaja, da se stroški hrambe obračunajo po ceniku, zato bi tožnica lahko zahtevala le plačilo dejanskih stroškov hrambe (prvi odstavek 243. člena OZ). Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi ni izreklo o ugovoru toženke, da gre pri obračunu stroškov hrambe za nično določilo po določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), s čimer je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije in določbe pravdnega postopka. Splošni del pogodbe o finančnem leasingu predstavlja pogodbene pogoje v smislu prvega odstavka 22. člena ZVPot. Zahteva, da toženka plača stroške hrambe v znesku 1.176,00 EUR je nepoštena do toženke kot potrošnice, zato gre za nično določilo (23. člen ZVPot). Takšna določba namreč nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, ker tožnica ni navedla, kakšne stroške je imela s hrambo. Stroški hrambe so v treh mesecih dosegli 27% ocenjene vrednosti avtomobila, kot ga je ocenila tožnica, torej bi v enem letu dosegli vrednost avtomobila, kar pa je nepošteno in nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Gre za plačilo nesorazmernega nadomestila, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti (12. alineja tretjega odstavka 24. člena ZVPot). Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru toženke, saj meni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka je v pobot uveljavljala terjatev v višini plačanega pologa (1.224,84 EUR) in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti (428,31 EUR). Po mnenju pritožbe je dolžna tožnica toženki navedeno vrniti zaradi razveze pogodbe o leasingu (111. člen OZ in 54. člen ZVPot). Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da toženka v pobot ni uveljavljala niti neplačanih obrokov leasinga niti plačanih obrokov leasinga, temveč plačan polog, ki pa ne predstavlja protivrednosti za uporabo osebnega avtomobila, saj to ne izhaja niti iz določil pogodbe niti iz sodne prakse. Polog res predstavlja prvi del plačila, ne deli pa usode preostalih leasing obrokov. Prav tako graja stroškovno odločitev in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške zastopanja na pripravljalnem naroku dne 15. 10. 2019. Navedeni narok se je opravil, zato toženki po mnenju pritožbe pripada nagrada 300 točk in ne 75 točk. Pri tem ni bistveno, da se prvi narok za glavno obravnavo ni opravil, ker je bil preložen. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravdni stranki sta dne 2. 6. 2015 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu št. I071596 (v nadaljevanju pogodba), katere sestavni del je tudi Splošni del pogodbe o finančnem leasingu št. FVF15. Ker je toženka zamujala s plačili oziroma je prenehala s plačevanjem leasing obrokov in s tem kršila pogodbene obveznosti, je prišlo dne 19. 4. 2018 do predčasnega prenehanja pogodbe.

6Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasinških obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico do odstopa od pogodbe, leasingojemalec pa je zavezan k plačilu odškodnine zaradi kršitve pogodbe. Izpolnitvena (pogodbena) obveznost leasingojemalca se spremeni v nadomestno (surogacijsko), odškodninsko obveznost, ki ni odvisna od izpolnitve nasprotne upnikove obveznosti (1. odst. 111. člena OZ in 2. odst. 239. člena OZ). Leasingodajalcu gre odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, kljub temu, da se je odločil za razvezo pogodbe. Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje tudi kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Pozitivni pogodbeni interes je enak razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi leasinškimi obroki ter morebitnimi drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca. Odškodnina pa ne sme presegati škode. Zaradi razdrtja pogodbe leasingodajalec ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Od izračunane razlike mora tako odšteti privarčevane izdatke in druge koristi. Če leasingodajalec uspe predmet leasinga prodati, mora to korist od odškodnine odbiti (3. odst. 243. člena OZ; compensatio lucri cum damno). Ekonomski interes leasingodajalca je dobiti povrnjeno celotno amortizacijsko vrednost njegove „investicije“: stroške nabave predmeta leasinga, financiranja in dobiček.¹

7Pravdni stranki sta se med drugim dogovorili, da ima tožnica zaradi kršitev pogodbenih določil na strani toženke ali utemeljenih razlogov pravico zahtevati enkratno plačilo vseh preostalih diskontiranih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdreti pogodbo in zahtevati odškodnino za povzročeno predčasno prenehanje pogodbe (1. točka XIV. poglavja splošnega dela pogodbe), ki je enaka vsoti vseh (zapadlih in nezapadlih) neplačanih diskontiranih obrokov po tej pogodbi, povečani za stroške opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšani za cenitveno vrednost vozila (2. točka XIV. poglavja splošnega dela pogodbe). Toženka se je tudi zavezala, da bo tožnici po tedaj veljavnem ceniku plačala vse izgube, izdatke in druge stroške, zlasti stroške, ki bi nastali zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določil s strani toženke (10. točka X. poglavja splošnega dela pogodbe), torej tudi stroške hrambe in prevzema vozila, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8Glede stroškov prevzema vozila je tožnica pravočasno navedla, da je družba A. d.o.o. pripeljala vozilo iz M. do skladišča v L., pri čemer iz specifikacije plačanega računa št. 1800191 z dne 25. 4. 2018 izhaja, da znesek 400,00 EUR predstavlja strošek storitve prevzema in prevoza vozila. Nadalje je navedla, da je te stroške tožnica toženki prefakturirala s predloženim računom z dne 19. 4. 2018, s katerim je zaračunala tudi svoje manipulativne stroške v znesku 100,00 EUR in obračunala DDV, kar je vse skladno tudi s cenikom tožnice. Po navedenem ne gre pritrditi pritožbenim navedbam o pomanjkanju trditvene podlage tožnice glede višine in nastanka teh stroškov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tako glede stroškov prevzema kot tudi glede manipulativnih stroškov in pripadajočega DDV jasno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na 16. do 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožba pa je tudi v tem delu neutemeljena.

9Stroški hrambe vozila od odvzema dne 19. 4. 2018 do prodaje vozila dne 26. 7. 2018 (98 dni) so obračunani v skladu s tedaj veljavnim cenikom z dne 1. 7. 2013, iz katerega izhaja, da znaša hramba oziroma skladiščenje osebnega vozila na dan 12,20 EUR. Res je, da se je toženka sklicevala na ničnost pogodbenih določil o obračunu stroškov hrambe², kot navaja pritožba, vendar tega prizadevanja ni podprla niti s konkretno utemeljitvijo (npr. kakšno bi bilo sorazmerno nadomestilo oziroma kakšni bi bili primerni/dejanski stroški hrambe) niti z dokaznimi predlogi, zato jih tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče ni moglo presoditi.³

10Pravdni stranki sta se s pogodbo dogovorili, da bo toženka tožnici plačala skupni znesek 13.869,00 EUR (5. točka posebnega dela pogodbe). Skupni znesek plačil je vsota vseh pogodbeno določenih plačil v času trajanja pogodbe in vsebuje poleg skupnega zneska kredita še vse stroške kredita, ki jih mora leasingojemalec – potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo, vključno s stroški odobritve, obrestmi, provizijami, davki, pristojbinami in morebitnimi zavarovalnimi premijami (9. točka I. poglavja splošnega dela pogodbe). Iz 5. točke posebnega dela pogodbe izhaja, da skupni znesek plačil predstavlja seštevek pologa⁴ v višini 1.224,84 EUR, stroškov odobritve v višini 275,16 EUR ter nadaljnjih 84 obrokov po 147,25 EUR. Glede na navedeno polog spada v pozitivni pogodbeni interes tožnice, saj spada v premoženje, ki bi tožnici pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, zato toženka nima pravice do njegovega vračila in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženke ne obstoji.

11Je pa delno pritrditi pritožbeni graji stroškovne odločitve. Za zastopanje na pripravljalnem naroku dne 15. 10. 2019 sta pravdni stranki upravičeni do 150 (in ne 75) točk po tar. št. 20/2 OT, saj je pripravljalni narok v tem oziru primerljiv s poravnalnim narokom⁵. Poleg tega je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava upoštevalo, da sodišče pravdnem postopku o stroških odloči po načelu uspeha (154. člen ZPP), pri čemer so tudi prvotni izvršilni stroški del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP)⁶, ter da se materialni stroški v pavšalnem znesku obračunajo v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk (tretji odstavek 11. člena OT).

12Poleg priznanih in neprerekanih vrednosti odvetniških storitev in stroškov gre tožnici dodatnih 75 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku dne 15. 10. 2019 po tar. št. 20/2 OT ter 25,65 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 1590,65 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) znaša 954,39 EUR, s potnimi stroški (346,32 EUR), DDV (286,16 EUR), sodno takso (181,00 EUR) in izvršilnimi stroški (74,00 EUR) pa 1.841,87 EUR. Glede na 20% uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 368,37 EUR stroškov.

13Toženki prav tako gre poleg priznanih in neprerekanih vrednosti odvetniških storitev in stroškov dodatnih 75 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku dne 15. 10. 2019 po tar. št. 20/2 OT ter 26,3 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 1656,3 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) znaša 993,78 EUR, s potnimi stroški (44,40 EUR), DDV (228,40 EUR) in sodno takso (44,00 EUR) pa 1.310,58 EUR. Glede na 80% uspeh je toženka upravičena do povrnitve 1.048,46 EUR stroškov.

14Po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 680,09 EUR, kar pomeni, da tožniku poleg v postopku na prvi stopnji že priznanih (630,55 EUR) pripadajo še pravdni stroški v višini 49,54 EUR, prav tako v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

15Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (5. alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

16Toženka je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve (stroškov), glede katere niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

¹ Primerjaj VSL sodba II Cp 565/2021 z dne 7. 6. 2021, mag. Dunja Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 205-223.
² Toženka se je sklicevala na ničnost pogodbenih določil o obračunu stroškov hrambe, ker naj bi predstavljala nepoštene in posledično nične pogodbene pogoje v smislu določb ZVPot. Navajala je, da tožnica ni navedla, kakšno škodo oziroma kakšne stroške je imela s hrambo ter da so stroški hrambe v treh mesecih dosegli 27% ocenjene vrednosti vozila, kot ga je ocenila tožnica, kar pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in predstavlja nesorazmerno visoko nadomestilo.
³ Toženka je pri sklicevanju na ničnost (92. člen OZ) v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP) dolžna podati tudi trditve o pravnorelevatnih dejstvih.
⁴ Polog predstavlja plačilo lesingojemalca ob podpisu pogodbe, ki neposredno zmanjšuje glavnico kredita, posledično je skupni znesek kredita znesek, ki je lesingojemalcu – potrošniku na razpolago po kreditni pogodbi in je razlika med vrednostjo vozila in pologom (7. in 8. točka I. poglavja splošnega dela pogodbe). V predmetni zadevi je cena vozila z DDV znašala 11.190,00 EUR, polog 1.224,84 EUR, skupni znesek kredita pa 9.965,16 EUR (5. točka posebnega dela pogodbe).
⁵ V skladu s tar. št. 20/2 OT gre odvetniku za zastopanje na poravnalnem naroku, ki mu ni sledil prvi narok, 50 % iz tar. št. 18 OT.
⁶ Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju).