VSM Sodba PRp 83/2022

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku, z dne 5. 11. 2020, storilca A. A. spoznal za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), storjena na način, kot izhaja iz točk a) in b) izreka odločbe o prekršku, za storitev katerih je prekrškovni organ storilcu izrekel enotno sankcijo globo 750,00 EUR in mu naložil dolžnost plačila sodne takse v višini 75,00 EUR. Navedeno odločbo o prekršku je storilec izpodbijal le zaradi očitane mu storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 iz razloga, ker poseduje veljavno vozniško dovoljenje pridobljeno v državi New York v letu 2019.

2Prvostopenjsko sodišče je zahtevi za sodno varstvo storilca ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrška opisanega pod točko b) izreka odločbe po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 zoper storilca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker ni dokazano, da je storilec storil prekršek, posledično pa je odločbo o prekršku prekrškovnega organa v odločitvi o stroških spremenilo tako, da je storilec namesto naložene sodne takse v višini 75,00 EUR dolžan plačati sodno takso v višini 40,00 EUR.

3Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se pritožuje prekrškovni organ. Meni, da storilcu očitano dejanje je prekršek, ker mu v tujini pridobljeno vozniško dovoljenje po tem, ko mu je slovensko vozniško dovoljenje v Republiki Sloveniji prenehalo veljati na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju EPVD 68/2010, ne daje upravičenja za vožnjo motornih vozil v Republiki Sloveniji, saj potem, ko mu je v Republiki Sloveniji prenehalo veljati vozniško dovoljenje, ni več v Republiki Sloveniji pridobil vozniškega dovoljenja. S tujim vozniškim dovoljenjem nima pravice voziti motornih vozil v Republiki Sloveniji, saj je to v nasprotju z določili 64. člena ZVoz-1, ki natančno določa pogoje za pridobitev novega vozniškega dovoljenja, in sicer opravo kontrolnega zdravstvenega pregleda v skladu z določili 85. člena ZVoz-1 in usposabljanja za varno vožnjo v skladu z določili 50. člena ZVoz-1 in šele nato ponovno opravo vozniškega izpita.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker ni dokazano, da je storilec storil očitani mu prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, čeprav dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje narekujejo ustavitev postopka o prekršku po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker storilcu očitano dejanje ni prekršek, čemur pritožba prekrškovnega organa oporeka. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, v katere v tem pritožbenem postopku ni več mogoče posegati, izkazujejo, da je storilec v času od 25. 8. 2019 do 4. 12. 2019 prebival v ZDA, kjer mu je pristojni organ dne 25. 9. 2019 izdal veljavno vozniško dovoljenje, ki ga ni pridobil na podlagi zamenjave s slovenskim vozniškim dovoljenjem, ki mu je prenehalo veljati na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju EPVD 68/2010, z dne 14. 10. 2010 in torej tudi ne v času, ko v Republiki Sloveniji še ni imel zakonske podlage za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja (prvi odstavek 64. člena ZVoz-1).

6Drugi odstavek 66. člena ZVoz-1 določa, da sme državljan Republike Slovenije, ki začasno ali stalno prebiva ali je prebival v tujini in pride začasno ali stalno v Republiko Slovenijo, z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal pristojni organ tuje države, voziti tista motorna vozila, ki jih sme voziti po veljavnem vozniškem dovoljenju, izdanem v tujini, in sicer dve leti od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji. Ob dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da se je storilec dne 5. 12. 2019 vrnil v Republiko Slovenijo z začasnega bivanja v ZDA, v katere sedaj pritožbeno sodišče tudi več ne more posegati, je smel, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tuje vozniško dovoljenje na ozemlju Republike Slovenije uporabljati 2 leti od prijave prebivališča¹, zaradi česar storilec dne 6. 8. 2020 ni vozil v cestnem prometu osebnega avtomobila brez veljavnega vozniške dovoljenja. V času očitane kršitve je storilec smel z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal pristojni organ tuje države, voziti na ozemlju Republike Slovenije tista motorna vozila, ki jih je smel voziti po veljavnem vozniškem dovoljenju izdanem v tujini.

7Prekrškovni organ zato neutemeljeno uveljavlja, da je pridobitev novega vozniškega dovoljenja v tujini po tem, ko je bila kršitelju v Sloveniji izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, tudi po času, v katerem se mu sankcija izvršuje, v nasprotju z določili 64. člena ZVoz-1. Pogoji, ki jih prekrškovni organ navaja v pritožbi iz drugega odstavka 64. člena ZVoz-1, to je, oprava kontrolnega zdravstvenega pregleda, udeležba v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo določenega z ZVoz-1 in ponovno opravljen vozniški izpit, bi storilca zavezovali, v kolikor bi predmetno vozniško dovoljenje želel zamenjati za slovensko vozniško dovoljenje skladno s petim odstavkom 67. člena ZVoz-1, po katerem se slovensko vozniško dovoljenje osebi, ki je že imela veljavno vozniško dovoljenje in je le to prenehalo veljati po določbah zakona, ki ureja prekrške, ali je bil izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po določbah kazenskega zakonika, izda, če oseba izpolni vse pogoje, določene v drugem odstavku 64. člena ZVoz-1. V obravnavanem primeru pa storilcu, ki je tuje vozniško dovoljenje v Republiki Sloveniji uporabljal za vožnjo motornega vozila pred iztekom dveh let po vrnitvi z začasnega prebivanja v tujini, ni mogoče očitati storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1.

8Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Prvostopenjsko sodišče v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da je storilec imel od 18. 9. 2017 dalje stalno prebivališče prijavljeno na naslovu Z. in torej ni ravnal v skladu s petim odstavkom 10. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), zato rok dveh let šteje od dneva dejanske vrnitve v Republiko Slovenijo in ne od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji.