UPRS Sodba III U 182/2019-18

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v ..., št. Bpp 904/2018 z dne 7. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1S sklepom, št. Bpp 904/2018 z dne 7. 6. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku prizna nagrada v višini 532,68 EUR, pri čemer je v navedeni znesek vštet 22 % DDV v višini 96,06 EUR. V nadaljevanju je določila, kako se poravna priznani znesek (II., II.a in II.b točka izreka), višji tožnikov zahtevek pa je zavrnila (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila z odločbo, št. Bpp 904/2018 z dne 26. 11. 2018, upravičencu A. A. dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP) od 18. 10. 2018 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, vodenem pod opr. št. II K 31307/2018, in sicer za zastopanje na enem naroku za glavno obravnavo, ki bo predvidoma opravljen 28. 11. 2018; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki pravočasno vrnil napotnico s priloženim stroškovnikom in tako priglasil stroške, nastale z izvajanjem BPP.

3Po pregledu predloženega stroškovnika je toženka ugotovila, da se tožniku ne prizna priglašenih 2 x po 500 točk za pregled in študij spisa opr. št. Pp 4/2017 dne 10. 11. 2018 in 11. 11. 2018 ter 100 točk za telefonsko konzultacijo s stranko, saj so ti stroški skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) že vključeni v strošek posameznega procesnega dejanja, ki taki konzultaciji in študiju sledi (konkretno v strošek nagrade za zastopanje na naroku). Nagrade po tar. št. 39 OT se namreč obračunajo le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugi tarifni številki. Ob tem se toženka sklicuje na sodno prakso (sklep Višjega sodišče v Celju v zadevi I Cp 661/2016 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Psp 278/2017). Dalje, toženka tožniku ni priznala priglašenih 22,00 EUR za preslikavo listin, saj se preslikava listin tarifira po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). Oprostitev plačila sodnih taks je urejena z novelo ZST-1 kot specialnim predpisom, ki ureja sodne takse (12. člen), s tem pa je pristojnost za odločanje o oprostitvi izrecno omejena na sodišče, ki sodi v konkretni zadevi. Tožnik bi torej moral v skladu z določbo 12. člena ZST-1 za navedeno oprostitev zaprositi v konkretnem kazenskem postopku (tako tudi upravnosodna praksa v zadevi I U 516/2013 in II U 188/2018). Tožniku se prav tako ne prizna priglašenih 100 točk za sestavo predloga za izločitev in izvedbo dokazov z dne 12. 12. 2018, saj je bila storitev opravljena zunaj obsega dovoljene BPP, ki je bila upravičencu dodeljena za zastopanje na naroku. Tožniku se po četrtem odstavku 6. člena OT namesto priglašenih 240 točk prizna nagrada za odsotnost iz pisarne v višini 200 točk, saj čas potovanja na relaciji pisarna odvetnika - sodišče v Murski Soboti, izračunan po podatkih, pridobljenih iz TIS, ob maksimalno dovoljeni hitrosti in polno pretočni cesti znaša 2 uri in 16 minut, kar pomeni, da tožnik za čas potovanja ni mogel porabiti več kot 2 uri in pol v eno smer. Tožniku se ne prizna tudi priglašeno 50 % povišanje zaradi zastopanja za tri kazniva dejanja, saj je iz kazenskega spisa razvidno, da se prosilcu po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti očita storitev enega kaznivega dejanja po določbi prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Toženka je v nadaljevanju zavrnila tudi priglašenih 50 točk za porabljeni čas za zastopanje na naroku dne 12. 12. 2018 in dnevnico v višini 10,68 EUR, saj iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da sta tako tožnik kot prosilec obravnavo zapustila takoj po končanem predobravnavnem naroku. Ker je ta trajal manj kot eno uro, po pregledu TIS karte pa toženka ugotavlja, da je skupna razdalja od odvetnikove pisarne do sodišča v Murski Soboti in nazaj ocenjena na 4 ure in 32 min (2 uri in 16 minut v eno smer), kar pomeni, da je čas predobravnavnega naroka skupaj s potovanjem trajal manj kot 6 ur, tožnik ni upravičen do urnine in dnevnice. Toženka je tako tožniku po tar. št. 10/3 OT priznala nagrado za zastopanje na predobravnavnem naroku dne 12. 12. 2018 v višini 300 točk in po tar. št. 6/4 OT nagrado za odsotnost iz pisarne v višini 100 točk, kar v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) znaša 400 točk. Po tar. št. 11/3 OT so bili tožniku priznani še materialni stroški v višini 8 točk (2 % od vrednosti storitve do 1000 točk) in po tar. št. 10/1 OT potni stroški v višini 191,82 EUR (518,44 km x 0,37). Tožniku je bilo tako z izpodbijanim sklepom za opravljene storitve iz naslova BPP skupaj priznanih 408 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in priznane potne stroške v višini 191,82 EUR znaša 436,62 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino odmerjene nagrade in izdatkov priznano tudi 22 % povečanje za DDV v višini 96,06 EUR, tako da skupna nagrada znaša 532,68 EUR. Višji tožnikov zahtevek je bil zavrnjen.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja predmetne BPP, poleg že priznane nagrade v višini 532,68 EUR, prizna še nagrada v skupni višini 2.087,02 EUR. Toženka naj mu povrne tudi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi navaja, da mu z izpodbijanim sklepom ni bila priznana priglašena nagrada po tar. št. 8/13 OT za sestavo predloga za izločitev in izvedbo dokazov z dne 12. 12. 2018 z utemeljitvijo toženke, da je bil predlog podan izven obsega dodeljene BPP. A toženka je pri tem povsem spregledala, da je bila BPP dodeljena za zastopanje upravičena na predobravnavnem naroku, to je pa skladno z določbo 285.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) tista točka, ko mora obramba podati dokazne predloge in predlagati izločitev dokazov, sicer je prekludirana. Glede na navedeno je bil tožnik dolžan sprva pregledati in preučiti spis (ne zgolj spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti z opr. št. II K 31307/2018, temveč tudi vse Pp spise, ki so se vodili v zadevi zaradi oprave prikritih preiskovalnih dejanj) ter se o ugotovitvah konzultirati s stranko. V kolikor tožnik predloga za izločitev dokazov ne bi podal na predobravnavnem naroku, bi ravnal v škodo upravičenca, saj so bili v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za vložitev takšnega predloga. Prav tako bi tožniku po tar. št. 39/2 OT morali pripasti priglašeni nagradi za pregled in študij spisa (2 x 500 točk) in nagrada za telefonsko konzultacijo s stranko (100 točk), kar je toženka neutemeljeno zavrnila z argumentom, da sta ti nagradi vključeni v nagrado za zastopanje na naroku po tar. št. 10/3 OT. Storitve študija in pregleda spisa ter v tej povezavi opravljene telefonske konzultacije s stranko nikakor ni mogoče šteti kot del zastopanja. Nikjer v besedilu tar. št. 10 OT ni določeno, da ta nagrada zajema tudi nagrado za pregled in študij spisa; tega pravzaprav ni mogoče zaslediti nikjer v V. poglavju OT. Enako stališče je zavzela tudi upravnosodna praksa (sodba tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014). Opravljeni storitvi sta bili nujni za izpolnitev odločbe, s katero je bil tožnik postavljen za izvajalca BPP, tožnik pa ju priglasil tudi zato, ker je za študij in pregled Pp spisa, dolgega več kot 1200 strani, porabil najmanj 10 ur.

6Dalje je tožnik upravičen tudi do povrnitve stroškov sodne takse za preslikavo listin v znesku 22,00 EUR. Po določbi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) izvajalcu BPP namreč ne pripada zgolj nagrada, temveč tudi povračilo stroškov, ki jih je imel v zvezi z delom. Sklicujoč se na sodbo tega sodišča, I U 1439/2016 z dne 20. 6. 2017, tožnik obrazlaga, da je med te stroške potrebno šteti tudi sodno takso, ki jo je izvajalec plačal za preslikavo listin, potrebnih za nudenje BPP, služba za BPP pa je dolžna presoditi, ali je bil ta izdatek potreben. Toženka tožniku tudi ni priznala priglašenega 50 % zvišanja skupne nagrade iz 7. člena OT, ki jo je tožnik uveljavljal, ker se je postopek zoper upravičenca vodil zaradi treh kaznivih dejanj. Toženka zvišanje zavrača z argumentom, da se je postopek vodil zgolj zaradi enega kaznivega dejanja, vendar OT v drugem odstavku 7. člena določa, da se skupna vrednost storitve poveča za drugo in vsako nadaljnje očitano (in ne kaznivo) dejanje, kar pride še posebej v poštev pri nadaljevanih kaznivih dejanj (kot tudi v obravnavnem primeru). Tožnik navaja še, da je toženka ravnala napačno, ko je za 50 % znižala osnovno priglašeno nagrado, tj. nagrado brez povišanja iz 7. člena OT. Kot je razvidno iz stroškovnika z dne 10. 4. 2019, je namreč tožnik še pred uveljavljanjem povišanja iz 7. člena OT priglasil polno vrednost nagrade po OT (skupaj 2090 točk za nagrade, ki jih v nadaljevanju specificira), šele na tako priglašeno nagrado pa je uveljavljal 50 % povišanje na podlagi 7. člena OT. Toženka pa mu je priznala zgolj 300 točk za zastopanje na predobravnavnem naroku in 100 točk za odsotnost iz pisarne, kar je v nadaljevanju znižala za 50 %. Takšnega znižanja osnovne priglašene nagrade ni toženka z ničemer obrazložila, zato so v izpodbijanem sklepu izostali razlogi o okoliščinah, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 7. alinejo prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tako pomanjkljiva obrazložitev predstavlja tudi kršitev pravice do enake obravnave iz 22. člena Ustave RS. V dokaznem smislu se tožnik sklicuje na odločbo toženke, št. Bpp 904/2018 z dne 26. 11. 2018, napotnico z dne 26. 11. 2018 s stroškovnikom z dne 13. 12. 2018, izpodbijani sklep, sodbo tega sodišča, št. IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, vpogled v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. II K 31307/2018, in priloženi spis št. Pp 4/2017, predlog za izločitev in izvedbo dokazov z dne 12. 12. 2018, sodbo tega sodišča, št. I U 1439/2016 z dne 20. 6. 2017, obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, št. Kt/13214/2018 z dne 8. 10. 2018, in sklep Upravnega odbora (UO) Odvetniške zbornice RS z dne 16. 3. 2004.

7Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

8Tukajšnje sodišče je s sklepom, št. III U 182/2019-17 z dne 26. 11. 2021, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

K I. točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Dejansko stanje zadeve, kot je opisano v izpodbijanem sklepu in povzeto v predhodnih točkah te obrazložitve, med strankama ni sporno. Sporna pa je odločitev toženke, da tožniku ne prizna priglašenih stroškov: za sestavo predloga za izločitev in izvedbo dokazov, podanega na predobravnavnem naroku dne 12. 12. 2018, za pregled in študij spisa ter telefonsko konzultacijo s stranko in za sodno takso za preslikavo listin. Prav tako je sporna odločitev, da se tožniku ne prizna priglašeno 50 % povišanje skupne nagrade iz 7. člena OT.

11Po drugem odstavku 37. člena ZBPP organ, pristojen za odločanje o BPP, z odločbo, s katero ugodi prošnji, med drugim natančno opredeli zadevo, za katero je dodeljena BPP. Na podlagi te odločbe strokovna služba za BPP upravičencu izda napotnico (prvi odstavek 39. člena), v kateri prav tako navede kratko oznako zadeve, za katero je odobrena BPP ter obliko in obseg odobrene BPP (3. in 4. alineja četrtega odstavka 39. člena). Po opravljeni storitvi izpolnjena napotnica s prilogami pomeni podlago za plačilo opravljene storitve izvajalcu (prvi in drugi odstavek 40. člena ZBPP). Po povzeti zakonski ureditvi je torej obseg, v katerem je BPP odobrena in nato prek izdane napotnice tudi plačana, odvisen izključno od odločitve pristojnega organa, izražene v izreku odločbe o dodelitvi BPP. Pri odločanju o plačilu nagrade in stroškov odvetnika v zvezi z dodeljeno BPP je tako treba primarno upoštevati, ali je bilo posamezno dejanje odvetnika opravljeno v okviru obsega dodeljene BPP in če je temu tako, potem je treba še presoditi, ali gre za izdatek, ki je bil potreben za zastopanje.

12V obravnavani zadevi iz spisov, konkretno iz odločbe o dodelitvi BPP (in iz napotnice) jasno sledi, da je bila prosilcu dodeljena nujna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na predobravnavnem naroku v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti Iz spisov nesporno sledi, da se predobravnavni narok na prvi razpisan datum ni opravil, preložil pa se je na drug dan (12. 12. 2018) in takrat tudi opravil. Toženka je priglašene stroške za sestavo predloga za izločitev in izvedbo dokazov v obravnavani kazenski zadevi zavrnila z obrazložitvijo, da je bila ta storitev opravljena izven obsega dodeljene BPP. V zadevi se torej kot sporno uvodoma pokaže vprašanje, ali pravno svetovanje in zastopanje na predobravnavnem naroku vključuje (tudi) sestavo predloga za izvedbo in izločitev dokazov.

13Po določbi četrtega odstavka 285.b člena ZKP predsednik senata na predobravnavnem naroku po ugotovitvi, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe, slednjega pouči po določbah iz 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP ter ga pozove, da se izjavi, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne priznava. Sodišče po teh določbah obtoženca med drugim pouči, da bo na naroku, če ne prizna krivde, lahko predlagal izločitev dokazov in dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi ter podal druge procesne predloge, pri čemer bo imel obtoženec v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne in druge predloge ter zahtevati izločitev predsednika senata in izločitev dokazov le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic. O tem je obdolženi izrecno poučen že v samem v vabilu na predobravnavni narok (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP). Namen opisane procesne ureditve je, da se v kazenskem postopku še pred začetkom glavne obravnave razčisti vprašanje dovoljenosti dokazov, ki se bodo izvedli na glavni obravnavi, s čimer se sodišče izogne morebitnim kasnejšim procesnim zapletom ter zagotovi učinkovit potek nadaljnjega sojenja.¹ Na glavni obravnavi se taka vprašanja razjasnjujejo le, če so na strani obrambe podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih jih ni bilo mogoče predlagati prej (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP in drugi odstavek 285.d člena ZKP). Glede na povzeto zakonsko ureditev je torej obramba, po tem, ko obdolženec izjavi, da krivde ne priznava, na predobravnavnem naroku dolžna podati predlog za izločitev dokazov, sicer nastopi prekluzija.

14Glede na predhodno povzeto zakonsko ureditev, sodišče sodi, da je predlog za izločitev in izvedbo dokazov tako tesno povezan s predobravnavnim narokom, za katerega je bila prosilcu odobrena BPP, da ni videti podlage niti razumnega razloga, da bi prosilec z že odobreno BPP za pravno svetovanje in zastopanje na tem naroku, moral zaprositi še za BPP za opravo posameznega procesnega dejanja, ki je po samem zakonu del tega naroka. Skladno z navedenim sodišče zaključuje, da je toženka s tem, ko je štela, da odobrena BPP ne obsega predloga za izločitev in izvedbo dokazov, zmotno uporabila materialno pravo. Vendar po presoji sodišča to ne pomeni, da je odvetnik v vsakem primeru upravičen do nagrade za opravo tega procesnega dejanja. Pri odločanju o plačilu nagrade in stroškov odvetnika v zvezi z dodeljeno BPP je treba namreč primarno upoštevati, ali je bilo posamezno dejanje odvetnika opravljeno v okviru obsega dodeljene BPP in šele če je temu tako, je treba presoditi še, ali gre za izdatek, ki je bil potreben za zastopanje, kar pomeni, da bi morala toženka pri odločanju o upravičenosti nagrade presoditi, ali gre za izdatek, ki je bil potreben za zagotovitev ustrezne obrambe upravičenca do BPP in po tako opravljeni presoji o potrebnosti izdatka odločiti še o njegovi povrnitvi.

15Sodišče dalje ugotavlja, da odločitev toženke, da tožniku ne prizna priglašenih stroškov za pregled in študij spisa ter telefonsko konzultacijo s stranko ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla zgolj to, da teh opravil ni mogoče obravnavati kot samostojnih storitev v smislu tar. št. 39 OT in da so že vključene v nagradi za opravo posameznega procesnega dejanja, ni pa predstavila in utemeljila razlogov za tak zaključek. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je zato v tem delu pomanjkljiva in ne sledi določbi prvega odstavka 214. člena ZUP. V izpodbijanem sklepu se toženka sicer sklicuje na sodno prakso, vendar s tem ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je predmet presoje. Sodišče še dodaja, da je vprašanje, ali je določena storitev samostojna storitev ali pa gre za opravilo, ki je vključeno v druga opravila (v konkretnem primeru v zastopanje upravičenca), vsebinsko vprašanje. Toženka bi zato morala glede na konkretni postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, oceniti ali gre po vsebini za opravila, ki so bila povezana s pripravo na predobravnavni narok ali za samostojno storitev in kaj so razlogi za tako ugotovitev.

16Tretji razlog, zaradi katerega tožnik ugovarja odločitvi toženke, je odločitev o stroških sodne takse za preslikavo listin v višini 22,00 EUR. Toženka se je postavila na stališče (predhodno zavzeto tudi v upravnosodni praksi), da je oprostitev plačila sodnih taks urejena v 12. členu ZST-1. Z navedenim členom je odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks omejeno na sodišče, ki sodi v konkretni zadevi, kar pomeni da bi moral tožnik za oprostitev plačila sodnih taks zaprositi v konkretni kazenski zadevi.

17Sodišče ugotavlja, da sodna praksa Upravnega sodišča RS glede navedenega vprašanja ni enotna, saj je sodišče v nekaterih primerih (na katere se sklicuje toženka) presojalo, da ZBPP ne predvideva, da se BPP lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila sodne takse, kar pomeni, da se prošnja za BPP ne more vložiti v zvezi s sodnimi taksami, v drugih primerih (na katere se sklicuje tožnik) pa sprejelo temu povsem nasprotno odločitev. Sodišče se pri presoji obravnavanega vprašanja strinja s tožnikom, da gre v takem primeru za vprašanje, ali je bil ta strošek (torej strošek za preslikavo listin iz sodnega spisa) potreben izdatek zagovornika v okviru dodeljene BPP in ne za vprašanje načina plačila za opravljeno dejanje preslikave listin. Toženka bi torej morala tudi za ta izdatek (22,00 EUR iz naslova plačila za preslikavo listin iz sodnega spisa) presoditi, ali je bil potreben za zagotovitev ustrezne obrambe in po opravljeni presoji o potrebnosti izdatka odločiti o njegovi povrnitvi (prim. sodbo tega sodišča I U 1439/2016-10 z dne 20. 6. 2017).

18Tožnik dalje navaja, da mu toženka ni priznala 50 % povišanja nagrade po določbi 7. člena OT, ker se je predmetna kazenska zadeva vodila zaradi enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika KZ-1. Tožnik v zvezi s tem poudarja, da iz tožbi priložene obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, št. Kt 13214/2018 z dne 8. 10. 2018 (v nadaljevanju: obtožba) izhaja, da se je kazenski postopek v predmetni kazenski zadevi vodil zoper upravičenca zaradi očitka storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki naj bi ga upravičenec storil s tremi dejanji, opisanimi pod prvo, drugo in tretjo alinejo 2. točke obtožbe. Navedeno pomeni, da je tožnik upravičeno zahteval 25 % povišanje za vsako izmed nadaljnjih dveh dejanj, ki so zajeta v kolektivnem kaznivem dejanju (skupaj 50 % povišanje).

19Glede na odločitev toženke gre sklepati, da je pri zavrnitvi zvišanja skupne vrednosti storitve upoštevala zgolj to, da je bil upravičenec obtožen enega kaznivega dejanja, ni pa upoštevala števila dejanj, ki (to) kaznivo dejanje tvorijo. Sodišče ugotavlja, da je upravnosodna praksa v zvezi z obravnavanim vprašanjem že zavzela stališče (prim. sodbe v obravnavani primerljivih zadevah tega sodišča III U 294/2018, III U 42/2019 in III U 51/2019), da OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano dejanje, pri čemer je navedeno določbo treba tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje.

20Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča² je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitev več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in v smislu materialnih kazenskih določb. Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre torej za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. V primeru (takšne) serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane. Obdolžencu očitano dejanje, ki je kolektivno kaznivo dejanje, pomeni očitek več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, zato posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, temveč je treba opis dejanja obravnavati kot celoto oziroma kontinuirano ravnanje obdolženca, izvršeno s sicer več izvršitvenimi ravnanji, a še (vedno) kot eno kolektivno kaznivo dejanje. Navedeno pa ne terja zgolj presoje sodišča, ali so vsa ravnanja ciljno usmerjena in po vsebini tako homogena, da ustvarjajo eno (kolektivno) kaznivo dejanje, temveč je tudi obrambo obdolženca treba pripraviti za vsako očitano dejanje, ki tvori takšno kaznivo dejanje. Ker mora torej zagovornik obrambo obdolženca pripraviti za vsako posamezno očitano dejanje, ki tvori kaznivo dejanje, se skupna vrednost storitve za zagovarjanje v takšnem primeru poveča, kot je določeno v drugem odstavku 7. člena OT.

21Ker iz navedenega izhaja, da toženka izpodbijane odločitve ni v celoti obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, obenem pa opisani razlogi nakazujejo tudi na nepravilno uporabo materialnega prava, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 sklep toženke odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči ob upoštevanju četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku mora toženka o vsaki posamezni priglašeni stroškovni postavki odločiti posebej, in sicer tako po temelju (ali je upravičena) kot tudi po višini (ali je v skladu z OT, šesti odstavek 30. člena ZBPP), odločitev pa nato v sklepu obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Na podlagi zaključkov, ki jih bo sprejela v ponovljenem postopku, bo morala toženka ponovno odmeriti stroške, ki jih bo priznala tožniku, posledično pa ponovno odmeriti tudi potne stroške, materialne stroške v pavšalnem znesku in 22 % DDV.

22Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov zadeve tožbi treba ugoditi ter izpodbijani sklep odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Obe stranki sta podali tudi svoje izrecno soglasje, da sodišče v tem upravnem sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave (prvi odstavek 279.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

23Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov tega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in da je tožnika v postopku zastopal odvetnik, mu je sodišče priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnik), ki se, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka je tako tožniku dolžna povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega upravnega spora, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

24Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen ZST-1 ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 43372/2017 z dne 29. 10. 2020, I Ips 7474/2013-202 z dne 4. 9. 2014, I Ips 47592/2013-516 z dne 7. 1. 2016 in I Ips 43428/2011-187 z dne 22. 11. 2015.
² Prim. npr. sodbe v zadevah I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013, I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020 in I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021.