UPRS Sodba III U 229/2018-32

I. Tožbi se ugodi in se odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35409-445/2016-MKO/56 z dne 24. 7. 2018, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) ugotovilo, da vplivi izvedbe plana na okolje, ugotovljeni v postopku celovite presoje vplivov na okolje in presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na varovana območja, za plan - Občinski podrobni prostorski načrt za Mašun - niso sprejemljivi in je potrditev plana zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da ji je pripravljalec plana, Občina Ilirska Bistrica (v nadaljnjem besedilu tožnica), posredovala vlogo za pridobitev odločbe o sprejemljivosti vplivov izvedbe Občinskega podrobnega prostorskega načrta za Mašun in okolje (v nadaljnjem besedilu OPPN) s prilogami, ki jih v nadaljevanju navede. V dosedanjem postopku je tožena stranka z odločbo št. 35409-249/2009 z dne 12. 11. 2009 odločila, da je v postopku priprave OPPN treba izvesti postopek celovite presoje njegovih vplivov na okolje, ter da je sestavni del postopka izvedba presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe planov na varovanje območja. V dosedanjem postopku je tožena stranka na podlagi popravljenega in dopolnjenega Okoljskega poročila za OPPN (izdelal: A. d.o.o., dopolnitve julij 2015 - v nadaljnjem besedilu Okoljsko poročilo) z Dodatkom za presojo sprejemljivosti vplivov izvedbe planov na varovana območja (A. d.o.o., april 2015) ter mnenj ministrstev in organizacij, 4. 9. 2015 izdala mnenje, da je okoljsko poročilo z dodatkom za varovana območja ustrezno in se ga lahko javno razgrne, kar je tožnica tudi izvedla v času od 4. 11. 2015 do 4. 12. 2015 ter 23. 11. 2015 opravila javno obravnavo. Dne 23. 10. 2018 je tožnica sprejela stališča do pripomb in predlogov podanih v času javne razgrnitve in javne obravnave, št. 35010-4/2007-MOP-01011351-136.

3V nadaljevanju povzema mnenja ministrstev in organizacij o sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na okolje in obrazložitev upoštevanja mnenj, ki jih je prejela v skladu z drugim odstavkom 46. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in drugim odstavkom 61. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) to je mnenja Ministrstva za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, Ministrstva za zdravje, Zavoda RS za varstvo narave - OE Nova Gorica, Zavoda za gozdove - OE Postojna, Direkcije RS za vode - Sektor območja Jadranskih rek z morjem (v nadaljnjem besedilu DRSV), med katerimi sta Zavod RS za varstvo narave - OE Nova Gorica (v nadaljnjem besedilu ZRSVN) in Zavod za gozdove (v nadaljnjem besedilu ZGS), izdala negativno mnenje oziroma, da vplivi predlaganega plana niso sprejemljivi. Tožena stranka je z navedenimi negativnimi mnenji seznanila tožnico, ki se je o navedenih mnenjih izjasnila in podala pojasnila glede upoštevanja pripomb v spremenjenem odloku o OPPN oziroma neupoštevanja pripomb v mnenjih posameznih resorjev. Odgovore tožnice oziroma izdelovalca plana in spremenjen odlok je posredovala v ponovno mnenje Ministrstvu za zdravje, ZRSVN, ZGS in DRSV.

4Na posredovano gradivo je ZGS podal mnenje v katerem je ugotovil, da z vidika gozdarstva in lovstva vplivi izvedbe OPPN niso sprejemljivi. V obrazložitvi je navedel, da pripombe in predlogi iz njihovega mnenja z dne 11. 12. 2017 večinoma niso bili upoštevani. Upoštevane so bile pripombe v zvezi s skupnim številom ležišč ter pripombe na 25. člen (ograja), 30. člen (kanalizacija in male čistilne naprave) ter 47. člen (obdobje teme in odstranjevanje lesa). V strokovnem mnenju odgovornega prostorskega načrtovalca razlogi za neupoštevanje pripomb ZGS niso navedeni v zadostni meri, argumentacija pa ni ustrezna, na večino pripomb zavoda pa se prostorski načrtovalec sploh ni odzval niti upošteval, ter v nadaljnjem pozval tožnico, ki je pripravljalec plana, da OPPN ustrezno spremeni oziroma dopolni v skladu z v nadaljevanju navedenimi pripombami. Predlaga spremembo predloga OPPN na način, da se v PE 2 ohrani gozd v obsegu dejanske rabe. Načrtovani posegi so v nasprotju z občinsko odločbo o razglasitvi gozda s posebnim namenom ter strokovnim mnenjem ZGS o spremembi navedene odredbe.

5ZRSVN je v svojem mnenju z dne 24. 5. 2018 navedel, da vplivi plana niso sprejemljivi, saj plan ne povzema ustrezno vseh usmeritev iz naravovarstvenih smernic in omilitvenih ukrepov iz Okoljskega poročila. ZRSVN je namreč 28. 5. 2015 izdal mnenje o ustreznosti Okoljskega poročila, kjer je bilo ugotovljeno, da sta Okoljsko poročilo in dodatek v večini vsebin ustrezna, da pa ni bila upoštevana Odločba, ki določen predel Mašuna razglaša za gozd s posebnim namenom (Primorske novice, uradne objave št. 1/69 v nadaljnjem besedilu Odločba). Dogovorjeno je bilo, da se do faze predloga OPPN pripravi novelirana odločba. V zvezi z novelacijo Odločbe je ZRSVN izdal mnenje št. 5-III-146/2-O-16 z dne 16. 3. 2016, v katerem je navedel, da je varovanje Mašuna kot gozda s posebnim namenom potrebno, da pa naj se novelira 7. točka Odločbe, na način, da bodo dovoljene izjeme glede gradnje (rekonstrukcije, nadomestne gradnje in manjše dopolnitve), tako, da se bistveno ne vpliva na krajinsko podobo območja. Z Odlokom o razglasitvi gozda za gozd s posebnim namenom na Mašunu (Uradni list RS, št. 65/2017, v nadaljevanju Odlok), je bila Odločba preklicana, ZVRS pa na sprejeti Odlok ni podal svojega mnenja, ker zanj ni bil zaprošen. ZRSVN ugotavlja, da Odlok ne povzema v celoti usmeritev iz njihovega mnenja z dne 13. 6. 2016, saj je bilo med drugim iz območja gozda s posebnim namenom izrezano celotno osrednje območje Mašuna. Nadalje navaja, da v strokovnem mnenju glede seznanitve z dejstvi, izdelovalec plana ugotavlja tudi, da se pripomba ZRSVN glede izločitve apartmajev v PE2, gradnje minigolfa, gostišča s parkirišči v PE5 ne more upoštevati, ker gre za stavbna zemljišča in ne za gozdna, poleg tega pa naj bi poseg še vedno ohranjal jase in določene travnate površine. ZRSVN meni, da pojasnilo ni upravičeno, saj kljub temu, da gre za stavbna zemljišča ni nujno, da so vsa pozidana, zlasti bi za tako kvaliteten prostor kot je Mašun z gozdovi in jasami, to predstavljalo njegovo razvrednotenje. Navedeni posegi pa bi dejansko uničili del gozda in relativno velik delež jas oziroma travnikov.

6Glede sprejemljivosti vplivov izvedbe plana (točka H obrazložitve) je navedla, da se območjeMašuna nahaja sredi strnjenega kompleksa snežniških gozdov, ki je območje Natura 2000 in sklenjen življenjski prostor velikih živali. Upoštevaje plan in pojasnila izdelovalca plana ter mnenja ZGS in ZRSVN je zaključila, da je predvidena stopnja pozidanosti prevelika oziroma neustrezna in bi imela bistven škodljiv vpliv na krajinske značilnosti območja z ohranjenimi jasami v gozdnem prostoru in na habitatne tipe ter življenjski prostor velikih živali. Vplivi izvedbe plana na okolje ugotovljeni v postopku celovite presoje vplivov na okolje in presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na varovana območja za plan - OPPN, niso sprejemljivi, zato je potrditev plana zavrnila.

7Tožnica v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in odloči, da so vplivi izvedbe plana na okolje plana OPPN sprejemljivi, podrejeno pa, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

8V nadaljevanju povzema potek celotnega postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta. Glede bistvene kršitve pravil postopka navaja, da zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Sprejemljivost vplivov je v izpodbijani odločbi, ki ima 10 strani, obrazložena le v enem odstavku v točki H obrazložitve. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi vsebinsko ni opredelila do pojasnil tožnice, ki jih je le skopo povzela v točki F izpodbijane odločbe. Med drugim se ni opredelila do predloga Ministrstva za zdravje, ki je zgolj tehnične narave. Izdajatelji mnenja pa so po mnenju tožnice tudi prekoračili svoje pristojnosti glede podaje konkretnega mnenja, posledično navedeno ne more biti podlaga za zavrnitev potrditve plana. Tožena stranka je bila dolžna samostojno presoditi vsebine vseh izdanih mnenj. V izpodbijani odločbi se vsebinsko ni opredelila do mnenja Ministrstva za zdravje in zgolj prepisala mnenja ZGS in ZRSVN, ne da bi pojasnila, zakaj je sledila mnenjem obeh ministrstev in zakaj ni upoštevala ugovorov tožnice ter vsebinsko nasprotujočih si argumentov. Tožena stranka tako ni ugotovila dejanskega stanja ali se do njega opredelila. Glede stopnje pozidanosti je navedla, da je prevelika in neustrezna, pri čemer se ni opredelila do konkretnih podatkov o obsegu predvidene podzidave na območju OPPN, kjer je namenjeno za gradnjo zgolj 6,8 %, to je 12.146,00 m2 od skupne površine zemljišč 178.209 m2. Tožeča stranka ne predvideva pozidave na celotnem stavbnem zemljišču, kar tožena stranka ni upoštevala ali ugotavljala. Skupna površina PE2, ki je v celoti stavbno zemljišče meri 69.300 m2. Tožnica pa načrtuje pozidavo zgolj na 4,6 % celotnega dela, to je na površini 2.350 m2. Tožena stranka navedenega ni presojala, temveč je zgolj arbitrarno zapisala, da je stopnja pozidanosti prevelika.

9Glede predvidenih apartmajev se tožena stranka ni opredelila do tega, zakaj predstavljajo prekomerni negativni vpliv na okolje. Oba zavoda sta gradnji tega apartmajskega kompleksa nasprotovala. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, kateri konkretni objekti po presoji tožene stranke predstavljajo prekomerni obseg v okolje, pri čemer se ZGS in ZRSV pri utemeljevanju svojega stališča sklicujejo na Odločbo iz leta 1969, ki ne velja več. Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je celotno območje še gozd s posebnim namenom in posledično presoditi, ali je gradnja tam dovoljena, kar pa kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ni storila. Tožena stranka je zgolj zapisala, da je pri svoji odločitvi upoštevala negativni mnenji ZGS in ZRSVN ter pozitivno mnenje Ministrstva za kulturo. Zaradi pomanjkljive obrazložitve je kršila ustavne pravice tožnice iz 22. in 14. člena Ustave RS, saj je pravica tožnika do pravnega sredstva lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin.

10Nadaljnja kršitev pravil postopka se nanaša na kršitev pravice tožnice do izjave. Tožena stranka po prejetju ni posredovala tožnici dopolnjenega mnenja ZRSVN in ZGS in se nanju v izpodbijani odločbi sklicuje. Iz obrazložitve izhaja, da sta ZGS in ZRSVN mnenje dodatno dopolnili z novimi dejstvi in okoliščinami, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tako je ZGS v dopolnilnem mnenju dodatno navajal, da OPPN ni usklajen z relevantnim OPN, pri čemer se je skliceval na povsem napačna določila OPN, do česar pa se tožnica ni mogla opredeliti. ZRSVN je v mnenju z dne 15. 12. 2017 navedel le, da mini golf ruši mir vsem vrstam zveri, v dopolnilnem mnenju pa je obrazložitev razširil še na vir hrane za divjad in zavarovanim vrstam zveri, o čemer se tožnica ni mogla opredeliti pred izdajo izpodbijane odločbe.

11Toženi stranki očita napačno uporabo 42. člena ZVO-1, saj je pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala mnenje, ki ga je izdajatelj izdelal glede vsebine, za katero ni pristojen ter 46. člen ZVO-1, skladno s katerim je tožena stranka zavezana presojati vplival plana na okolje, ne pa zgolj prepisovati sporna stališča iz podanih mnenj.

12V zvezi z mnenjem ZGS je navedla, da iz mnenja k dopolnjenemu predlogu OPN Občine Ilirska Bistrica za leto 2015 (v nadaljevanju OPN), ki ga je izdalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izhaja, da so vplivi izvedbe OPN na okolje z vidika gozdarstva sprejemljivi. OPN je pravni akt, ki določa in ustanavlja namensko rabo prostora, zato ZGS ne more v tej fazi postopka, torej ob presoji vpliva OPPN na okolje, dodajati dodatne pogoje, s katerimi se preprečuje posege na zemljiščih izven namenske rabe prostora gozdnih zemljišč.

13V nadaljevanju se opredeljuje do posameznih točk mnenja ZRSVN in odgovora ZRSVN na prilagoditve tožnice in zaključuje, da zaključek ZRSVN, da OPPN nasprotuje nadrejenemu aktu OPN, ni utemeljen in pojasnjen. Pojasnilo ZRSVN, da plan ne povzema določila nadrejenega akta, ni obrazloženo, poleg tega je ZRSVN v dopolnilnem mnenju navedel dodatne razloge za negativno mnenje, do katerih se tožnica ni mogla opredeliti, saj ji je bila ta možnost odvzeta. Tožnica ni nikoli prejela predmetnega mnenja, zato je potrebno odločbo odpraviti zaradi bistvenih kršitev pravil postopka.

14Tožena stranka v obsežnem odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice kot neutemeljene in dodatno obrazlaga razloge, iz katerih je zaključila, da vplivi izvedbe plana OPPN na okolje, ugotovljeni v postopku celovite presoje o vplivu na okolje (v nadaljevanju CPVO) in presoja sprejemljivosti na varovanje območja, niso sprejemljivi. Navaja, da je izpodbijana odločba v zadostni meri obrazložena in ustrezno povzema ter pojasnjuje razloge za odločitev. Tožena stranka je pojasnila tožnice, ki jih je pripravil izdelovalec plana, preučila, v obrazložitvi se je opredelila le do tistih ugovorov, ki so na podlagi dokazne ocene pomembni za odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, katero dokumentacijo je tožena stranka v okviru dokazovanja pregledala. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja in dokazovanja je ugotovila, da je bil del pripomb MZ, ZGS in ZRSVN upoštevan v dopolnjenem predlogu OPPN, ki je bil poslan z vlogo za potrditev plana 19. 1. 2018. Del pripomb, ki so po mnenju tožene stranke bistvene in vsebinske narave (lokacija apartmajev in mini golfa na stiku gozdnega roba in travnika) v dopolnitvi ni bil upoštevan, zato je popravljen plan in pojasnila tožnice posredovala v mnenju vsem, ki so imeli pripombe na plan. Navedbe tožnice o prekoračenju pooblastil mnenjodajalcev vsebinsko ne morejo izpodbiti mnenja strokovne institucije. Dokazno breme glede dejstva, da predlagane prostorske ureditve nimajo neškodljivih vplivov na okolje je na vlagatelju zahteve za CPVO.

15Poudarja, da kljub določitvi namenske rabe v OPN, v katerem je raba območij PE1, PE2, PE3 in del 4 v OPN določena kot območje za turizem (v nadaljnjem besedilu OT), naj bi se izvajal pretežno notranji razvoj in sicer na območju obstoječih površin tako, da ne zahteva bistvenih krčitev gozda (37. člen OPN), poleg tega 39. člen OPN predvideva optimalno odprtost gozdov z gozdnimi prometnicami. Kljub določitvi namenske rabe OT na del območja, ki je zajet v OPPN, sama namenska raba ne pomeni, da se lahko pozida vsa zemljišča. Namenska raba namreč nakazuje na splošni namen dejavnosti na tem območju, torej da gre za turizem, s čimer pa je potrebno za dejansko možnost pozidave preveriti še vse pravne režime (npr. Naturo 2000, vodovarstvena območja, območja gozda s posebnim namenom, itd.). Ti režimi lahko kljub namenski rabi onemogočajo gradnjo objektov na določenem zemljišču, če se jih z omilitvenimi ukrepi ne da izvesti na tak način, da ne bi imeli škodljivih vplivov na okolje. Namenska raba torej ne daje pravice do gradnje objektov, ampak ustvarja zgolj eno od pravnih podlag (konkretno voljo občine), ki jo je treba upoštevati pri načrtovanju gradnje. V nadaljevanju podrobneje povzema postopek CPVO in presoje sprejemljivosti na varovanih območjih ter se opredeljuje do konkretnih ugovorov tožnice glede domnevne kršitve pravice do izjave ter napačne uporabe materialnega prava.

16Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in dodatno navaja, da ZUreP-2 v 3. členu definira mnenja kot akte, s katerimi nosilci urejanja prostora ugotovijo, ali so bile pri pripravi prostorskih aktov in v združenem postopku načrtovanja in dovoljevanja upoštevane njihove smernice oziroma predpisi z njihovega delovnega področja. Smernice pa so na podlagi 3. člena ZUreP-2 akti, v katerem nosilci urejanja prostora konkretizirajo določbe predpisov in drugih aktov svojega delovnega področja za potrebe priprave prostorskih aktov in v združenem postopku načrtovanja in dovoljenja. Mnenja, torej niso dokument, v katerem bi se podalo nove zahteve, temveč samo preveritev upoštevanja smernic, ki so konkretizacija predpisov in drugih aktov iz posameznega delovnega področja. Tožena stranka je na podlagi ZVO-1 zavezana samostojno presoditi vsebino izdanih mnenj in pristojnost izdajatelja mnenja ter se do mnenj tudi vsebinsko opredeliti, vztraja pri tem, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tega ni storila. Ponavlja, da na celotnem stavbnem zemljišču ne predvideva pozidave, ampak le v omejenem obsegu, kar tožena stranka ni upoštevala, niti ugotavljala.

17Sodišče je, ne glede na to, da sta se tožnica in tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpovedali pravici do glavne obravnave, glavno obravnavo opravilo v navzočnosti pooblaščenca tožnice, medtem ko se tožena stranka, kljub izkazanemu vabilu glavne obravnave ni udeležila, niti svoje odsotnosti opravičila. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnice vztrajal pri tožbenih navedbah in pripravljalnih vlogah ter se zaradi izjasnitve dejstev v zvezi s pravilnostjo sprejetega veljavnega novega Odloka, ki ureja območje zaščitenega gozda, katerega del je v območju obravnavanega OPPN-ja, v skladu z drugim odstavkom 291. člena ZUP, zavezal predložiti dokaze o tem, ali je bil formalno sprožen postopek za ugotovitev zakonitosti Odloka oziroma, če so v pripravi kakšne spremembe Odloka. Sicer pa je izvedlo dokaz z vpogledom v upravni spis, katerega del je izpodbijana odločba, Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ilirska Bistrica z izvlečkom prilog priloge 1 OPN Ilirska Bistrica za območje MA 01, MA 02, MA 03 in MA 04 ter priloga 3 OPN Ilirska Bistrica za isto območje ter Opozorilo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o neskladnosti posameznih določb Odloka o razglasitvi gozda za gozd s posebnim namenom na Mašunu z zakonom, ki ureja gozdove, št. 340-62/2017/2 z dne 5. 3. 2018 (priloga A 19). Po prejetju je vpogledalo obvestilo tožnika, prejeto dne 13. 10. 2021, da Odlok z dne 5. 3. 2018 ni bil spremenjen in da zoper tožnika ni bil v zvezi z Odlokom predlagan ali uveden postopek po tretjem odstavku 64. člena Zakona o državni upravni (ZDU-1). Sodišče je obvestilo s prilogami posredovalo toženi stranki, ki je dne 25. 10. 2021 posredovala odgovor s prilogami, ki je bil posredovan tožnici, ki na odgovor tožene stranke ni odgovorila. Glede na to, da na poziv sodišča na glavni obravnavi predloženi dokazi na odločitev sodišča ne vplivajo, je sodišče v zadevi odločilo izven glavne obravnave, saj se večina predloženih dokazov že nahaja v spisu sodišča in upravnem spisu, novi dokazi pa na odločitev nimajo vpliva.

K točki I izreka:

18Tožba je utemeljena.

19Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 46. člen ZVO-1, po katerem mora Ministrstvo v 30 dneh od prejema plana, ob upoštevanju mnenj ministrstev in organizacij, izdati odločbo, s katero potrdi sprejemljivost plana, če presodi, da so vplivi njegove izvedbe na njegovo okolje sprejemljivi ali potrditev zavrne, če presodi, da vplivi njegove izvedbe na okolje niso sprejemljivi. V primeru planov, ki se nanašajo na urejanje prostora, se za pisno mnenje ministrstev in organizacij iz prvega stavka drugega odstavka 46. člena ZVO-1 šteje mnenje nosilcev urejanja prostora ob upoštevanju smernic v predlogu prostorskega načrta po predpisih o načrtovanju prostora.

20Glede na to, da se je postopek sprejema OPPN začel pred uporabo Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), se na podlagi tretjega odstavka 273. člena tega zakona postopek konča po prej veljavnem zakonu o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Na podlagi 61. člena ZPNačrt, občina pripravi predlog OPPN na podlagi sprejetega stališča do pripomb in predlogov javnosti (60. člen ZPNačrt) ter ga pošlje nosilcem urejanja prostora, da predložijo mnenja k predlogu in se hkrati opredelijo tudi o sprejemljivosti OPPN na okolje s stališča svoje pristojnosti. Na podlagi mnenj ministrstev iz drugega odstavka ZPNačrt ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odloči o sprejemljivosti OPPN skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja.

21V zadevi je sporna utemeljitev presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na varovana območja, za plan OPPN Mašun in v posledici zavrnitev predlaganega plana. Upoštevaje zgoraj naveden zakonski okvir tožena stranka odloči o sprejemljivosti vplivov izvedbe OPPN upoštevaje prejeta pisna mnenja o sprejemljivosti nosilcev urejanja prostora glede na svoje pristojnosti. Pri čemer upoštevaje določbe drugega odstavka 46. člena ZVO-1 sama presodi, da so vplivi izvedbe plana na okolje spremenljivi oziroma potrditev zavrne. Iz navedenega izhaja, da je na toženi stranki dolžnost, da v svoji odločbi opravi presojo sprejemljivosti vplivov izvedbe OPPN na okolje.

22Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela potek celotnega postopka izdaje izpodbijane odločbe ter v njem v točki G povzela v podtočki a mnenje ZGS, ki v svoji utemeljitvi ugotavlja, med ostalim, da so načrtovani posegi v nasprotju z občinsko Odločbo, na katero se v točki b sklicuje v svojem mnenju tudi ZRSVN. Ugovor tožnice glede bistvenih kršitev pravil postopka je utemeljen. Tudi po mnenju sodišča se zaradi pomanjkljive obrazložitve glede sprejemljivosti vplivov izvedbe plana (točka H obrazložitve) izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Posledično pa je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je že iz tega razloga sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

23Upoštevaje določbo 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP obrazložitev odločbe mora obsegati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Tožena stranka v obrazložitvi sprejemljivosti vplivov izvedbe plana ni navedla predpisov, na katere opira svojo odločitev, temveč je le na splošno navedla, da je s presojo ugotovila, da je stopnja pozidanosti prevelika oziroma neustrezna in bi imela bistven škodljiv vpliv na krajinske značilnosti območja z ohranjenimi jasami v gozdnem prostoru, na habitatne tipe ter na življenjski prostor velikih zveri. Pri tem se le na splošno sklicuje na OPN občine ter navaja, da se območje nahaja na območju Natura 2000 in da je območje sklenjen življenjski prostor velikih zveri, pri čemer ne navaja podlag za tako ugotovitev. Tožena stranka je zgolj sledila negativnemu mnenju ZGS in ZRSVN in pri tem ni navedla razlogov za svojo odločitev ter zavrnila ugovore tožnice v zvezi z navedenimi mnenji. V obrazložitvi (točka F) je zgolj povzela mnenja oziroma njuni dopolnitvi, pri čemer pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku tudi ni dala možnosti, da se o njih izjavi, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je tožena stranka nanju oprla svojo odločitev. Pri tem sodišče dodaja, da se glede na sprejeti Odlok, ki na novo ureja zaščito območja snežniških gozdov, ni dopustno sklicevati na razveljavljeno Odredbo, ki je prenehal veljati. Iz dopisa MKGP z dne 5. 3. 2018, ki se nahaja v upravnem spisu, pa izhaja, da je bila tožnica sicer opozorjena na neskladnosti posameznih določb Odloka z zakonom, vendar se opozorilo nanaša le na 6. in 7. člen Odloka zaradi neskladja s 56. členom Zakona o gozdovih (ZG), po katerem občina s predpisi ne more določiti novih nalog Zavodu za gozdove, ker s tem posega v pristojnost države ter neskladja z 48. členom ZG, po katerem občina s svojimi predpisi ne more določati novih finančnih obveznosti za proračun Republike Slovenije oziroma Zavodu za gozdove Slovenije. Torej se ne nanaša na obseg zaščite z Odlokom varovanega okolja. Glede na razlog razveljavitve izpodbijane odločbe se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov tožnice ni opredeljevalo. Upoštevaje sodno prakso pa z navedbami v odgovoru na tožbo ni mogoče sanirati ugotovljene pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe.

24Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka morala odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, pri tem pa od mnenjedajalcev pridobiti mnenje, ki bo temeljilo na veljavnih pravnih podlagah, ki morajo biti v mnenju tudi navedene tako, da se mnenje da preizkusiti.

K točki II izreka:

25Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožnici priznala stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV poveča za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka.