VSK Sodba II Kp 39268/2017

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi D. D. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I obdolženega A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 ter jima je, na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo vsakemu kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Pod točka II je na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolžene A. A., C. C. in B. B. zavrnilo obtožbo, da naj bi storili kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da sta obdolžena A. A. in B. B. dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. V točki IV izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da sta obdolžena A. A. in B. B. dolžna oškodovani zavarovalnici 1 plačati znesek 2.957,78 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Oškodovano zavarovalnico D. d. d. je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper obsodilni del sodbe je vložil pritožbo zagovornik obdolženega A. A.. Navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter kršitev pravice iz 28. člena Ustave in 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP in trdi, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Hkrati uveljavlja kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Po oceni pritožnika opis kaznivega dejanja ne konkretizira abstraktnega zakonskega znaka lažnivega prikazovanja škodnega dogodka ter s tem obdolženčevega goljufivega namena, ker ne opisuje, koga naj bi obdolženec spravil v zmoto, v katerem dejstvu je prijava lažniva in kako naj bi pritožnik vedel, da je prijava lažniva, saj sam ni bil voznik v času nastanka škodnega dogodka. Pritožnik nadalje navaja, da tudi iz očitka, ki se nanaša na soobdolženo B. B. ne izhaja konkretizacija abstraktnega zakonskega stanu, saj ni jasno, v čem naj bi bila prijava kasko škode lažna.

5Pritožnik ima prav, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, vendar ne v škodo obdolženca. Kaznivo dejanje opisano v izreku izpodbijane sodbe ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in ne kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ-1, kot je opisano dejanje pravno kvalificiralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, kar pa je v korist obdolžencu, saj ga je spoznalo za krivega privilegirane oblike kaznivega dejanja goljufije iz drugega odstavka 211. člena KZ-1, ki je milejše od kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

6V sodni praksi je izoblikovano stališče (tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: I Ips 133/2009 z dne 28.5.2009, I Ips 65/2011 z dne 2.6.2011, I Ips 284/2010 z dne 20.10.2011, I Ips 17182/2010 z dne 22.3.2012), da drugi odstavek 211. člena KZ-1 inkriminira pripravljalna dejanja za storitev zavarovalniške goljufije, ki so v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije subsidiarne narave. Kriterij za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. V obravnavanem primeru iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta obdolženi A. A. in obdolžena B. B. v sostorilstvu ne le lažno prikazala škodni dogodek, ampak je zavarovalnica na podlagi lažne prijave škode tudi izplačala odškodnino, zato ima opisano dejanje vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Ker pa je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj navedeno, kazenski zakon prekršilo v korist obdolženca in se zoper sodbo sodišča prve stopnje državni tožilec ni pritožil, pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo v tej smeri ni poseglo.

7Pritožnik nima prav, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje ter da je z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon o vprašanju iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se je v tej zvezi omejilo na zakonske znake kaznivega dejanja iz drugega odstavka 211. člena KZ-1 kot ga je pravno kvalificiralo sodišče prve stopnje. To kaznivo dejanje stori, kdor za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist v zavarovalništvu lažno prikaže škodni dogodek. Vsi ti elementi tega kaznivega dejanja izhajajo tudi iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja, saj se obdolženemu A. A. in B. B. očita, da sta v sostorilstvu, zato da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, lažno prikazala škodni dogodek, pri čemer je soobdolžena B. B. v okviru sostorilske udeležbe podala lažno prijavo kasko škode in sicer, da je 29.3.2015 v popoldanskem času med naseljem Markovščina in Materija imela nezgodo s poškodbami na avtomobilu, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, v kateri naj bi bil poškodovan osebni avtomobil Audi A4, ta škodni dogodek pa je bil lažen, saj poškodbe vozila niso bile povzročene na opisan način in tudi ne tistega dne, sostorilski prispevek obdolženega A. A. pa je bil, da je 29.3.2015 navedeno vozilo pripeljal na cenitev škode v Sežano in naknadno prenesel lažno prijavo škode na zavarovalnico E. d.d. V obravnavani zadevi je torej očitano skupno ravnanje obeh obdolžencev pri lažnem prikazovanju škodnega dogodka z namenom, da zavarovalnica E d.d. izplača škodo po lažnem dogodku oziroma z namenom, da si pridobita protipravno premoženjsko korist v višini prijavljene (lažne) škode. Po oceni pritožbenega sodišča je v tem dovolj konkretizirana vloga vsakega od obeh obdolžencev, tako da je mogoče njuno ravnanje opredeliti kot sostorilstvo, saj je jasno in določno opisano njuno skupno delovanje pri lažnem prikazovanju škodnega dogodka, njun skupni namen pa je bil pridobiti si protipravno premoženjsko korist v višini 2.957,78 EUR kot naj bi znašala škoda iz lažnega dogodka. V izpodbijani sodbi so tako konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, kot ga je (sicer napačno) pravno kvalificiralo sodišče prve stopnje, zato očitana kršitev kazenskega zakona, kršitev Ustave in kršitev EKČP, ni podana. Pritožnik trdi, da ni jasno, v čem naj bi bila prijava kasko škode lažna, vendar nima prav, saj je v opisu kaznivega dejanja v izreka izpodbijane sodbe navedeno, da prijavljen škodni dogodek ni nastal tistega dne in tudi poškodbe vozila niso bile povzročene na opisan način. Sodne odločbe, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi imajo drugačno dejansko in pravno podlago, zato so za obravnavano zadevo neuporabne.

8Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je po njegovi oceni izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. Nerazumljivost izreka vidi v tem, ko se obdolžencu očita, da je vozilo peljal na cenitev škode v Sežano 29.3.2015, šele 31.3.2015 pa je bila pri zavarovalnici E. d.d. v Sežani podana prijava kasko škode. Po stališču pritožnika ni logično, kako je pritožnik vozilo peljal na cenitev še preden je bila podana prijava škode. Pritožbeno sodišče nelogičnosti in nerazumljivosti v opisu kaznivega dejanja ni zasledilo, nasprotno, ocenjuje, da je logično opisano, da je obdolženec, ki se mu očita storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu s soobdolženo B. B., 29.3.2015, ko naj bi se pripetil lažni dogodek, pripeljal vozilo na cenitev škode v Sežano, naknadno pa prinesel še lažno prijavo škode. Da je bila šele dne 31.3.2015 na zavarovalnici podana prijava kasko škode, ni nelogično, saj je bilo pred tem potrebno škodo oceniti ter je za to poskrbel obdolženec, ko je vozilo pripeljal na cenitev 29.3.2015, to je na dan zatrjevanega nastanka škodnega dogodka.

9Pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 18. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen ter primerno preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

10Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal (drugih) nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.