VSL Sklep II Cp 106/2022

Pritožbi se ugodi in se:

a) sklep v VI. točki spremeni tako, da se glasi:

»Nasprotni udeleženci imajo pravico prevzeti deponirana denarna sredstva v treh letih od pravnomočnosti sklepa o sodnem depozitu. Če upravičenci sodnega depozita v tem roku ne bodo prevzeli, bo sodišče sredstva na pravočasno zahtevo predlagatelja vrnilo predlagatelju, v nasprotnem primeru pa bo zaradi zastaranja (rok 5 let od pravnomočnosti sklepa o depozitu) izdalo sklep, da sredstva postanejo lastnina Republike Slovenije.

b) sklep v VII. točki razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim (I.) dovolilo predlagatelju, da po pravnomočnosti sklepa kot sodni depozit položi denarni znesek 166.750,31 EUR. V II. točki je določilo nasprotnim udeležencem pogoje pod katerimi se jim bodo izplačala sredstva iz sodnega depozita. V III. točki je določilo vrstni red poplačil, v IV. točki pogoje, ki morajo biti izpolnjeni v primeru prenosa terjatev in vstopa novih upnikov, nato je v V. točki določilo, da se morebitni preostali v sodni depozit položeni denarni znesek izplača devetemu nasprotnemu udeležencu, če pa ta ne bi uspel izkazati odstopa terjatve v zavarovanje pa prvemu nasprotnemu udeležencu (v obeh primerih so določeni tudi pogoji, ki jih morata izpolniti). Za odločitev pritožbenega sodišča sta pomembna VI. in VII. točka. VI točka določa, da sodišče hrani deponirani znesek do 5 let po pravnomočnosti tega sklepa in da bo, če položeni znesek v tem roku ne bo prevzet, pravica do prevzema deponiranega zneska zastarala, deponirani znesek pa bo postal last Republike Slovenije. V VII. točki pa je odločeno, da mora stroške v zvezi z depozitom, ki obsegajo sodno takso za prvo leto depozita 410 EUR plačati predlagatelj v 15 dneh pod izvršbo, za naslednja leta pa bo sodna taksa za depozit obračunana ob zadnjem dvigu pologa.

2Zoper VI. in VII. točko se pravočasno pritožuje predlagatelj, ki predlaga spremembo sklepa tako, da se ugodi njegovemu predlogu.

Pritožba najprej opozarja, da izpodbijani sklep vsebuje tudi navedbo 302. člena Obligacijskega zakonika¹, a se v delu obrazložitve, ki se nanaša na VI. točko sklepa sklicuje le na določbe Zakona o nepravdnem postopku². Izpodbijana odločitev neutemeljeno odstopa od sodne prakse, pri tem pritožba omenja več sodnih odločb. Posebej se predlagatelj sklicuje na to, da prvi odstavek 305. člena OZ določa pravico, da dolžnik položeno stvar vzame nazaj, in da OZ in ZNP-1 ne določata minimalnega trajanja hrambe (npr. 5 let). Poleg tega pa pogoje sodnega depozita določi predlagatelj, sodišče pa je nanje vezano.

Glede VII. točke sklepa pa pritožba opozarja, da bi rok za plačilo sodne takse moral teči šele od dejanske položitve sodnega pologa dalje.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodni depozit urejata ZNP-1 v 203. do 214. členu in OZ v 302. do 310. členu. 214. člen ZNP-1 res govori o roku 5 let za prevzem in o zastaranju pravice do prevzema deponiranega predmeta (če ta ni prevzet v petih letih od pravnomočnosti sklepa o sodnem depozitu), a ta določba sama po sebi ne pomeni, da predlagatelj položene stvari ne sme vzeti nazaj. Takšno pravico mu daje 305. člen OZ, ki v prvem odstavku izrecno pravi, da lahko dolžnik vzame položeno stvar nazaj. Tudi pravna teorija to določbo razume tako, da položitev stvari pri sodišču ni dokončna in se dolžniku dovoljuje preklic položitve in da lahko stvar vzame nazaj.³ Prav tako ni kogentna določba o trajanju sodnega depozita. Ko 214. člen ZNP-1 določa petletni rok za zastaranje pravice do prevzema deponiranega predmeta, to ne pomeni, da predlagatelj (dolžnik) ne bi mogel predlagati krajšega roka za prevzem. Kot je namreč že bilo poudarjeno v sodni praksi, pogoje v postopku sodnega depozita določi predlagatelj, sodišče pa je nanje vezano (npr. VSL sklep II Cp 1528/2014). Ob teh ugotovitvah je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in VI. točko sklepa v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 spremenilo tako, kot je glede roka za prevzem sodnega depozita predlagal predlagatelj. Po spremenjeni VI. točki sklepa imajo sedaj nasprotni udeleženci pravico prevzeti denarna sredstva, ki so v sodnem depozitu, v roku 3 let. Položena sredstva pa se bodo (če jih nasprotni udeleženci v roku 3 let ne bodo prevzeli) hranila 5 let od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi sodnega depozita in če jih do takrat predlagatelj ne bo vzel nazaj, bo sodišče izdalo sklep, da postanejo lastnina Republike Slovenije.

5Pritožba pa utemeljeno graja tudi VII. točko izpodbijanega sklepa. Kot je razvidno iz sklepa, gre za plačilo sodne takse, ki jo je sodišče naložilo predlagatelju s samim sklepom, kar pa ni v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah.⁴ Ta namreč v prvem odstavku 34. člena določa, da če taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana in izkazana v skladu s 6. členom ZST-1, sodišče (razen v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena) izda taksnemu zavezancu plačilni nalog, naj v 15 dneh, v postopku izvršbe in zavarovanja pa v osmih dneh od vročitve naloga, plača dolžno takso. Sodno takso bi sodišče prve stopnje torej moralo terjati s plačilnim nalogom, zoper katerega bi imel predlagatelj kot taksni zavezanec pravno sredstvo - ugovor (34. a člen ZST-1). Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani VII. točki sklepa tako ne izpolnjuje niti oblike, niti vsebine, kot jo določa prvi odstavek 34. člena ZST-1, in zato nima pravne podlage (prim. VSC sklep Cp 394/2016) zaradi česar jo je pritožbeno sodišče razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z navedeno določbo prvega odstavka 34. člena ZST-1 za plačilo sodne takse izdati plačilni nalog.

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ.
² Uradni list RS, št. 16/2019,, v nadaljevanju: ZNP-1.
³ M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar k 305. členu, str. 380, GV založba, Ljubljana 2003.
⁴ Uradni list RS, št. 37/2008, s spremembami, v nadaljevanju: ZST-1.