UPRS Sodba II U 90/2018-28

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) ugodila zahtevi uporabnika poštnih storitev A.A. za rešitev spora in B. d.o.o. naložila, da mu povrne stroške iz naslova postopka preverjanja v višini 5,00 €, nastale pri carinjenju poštne pošiljke številka ... .

2Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija na podlagi 62. v zvezi z drugim odstavkom 39. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) reševala spor glede zaračunanega stroška carinskega posredovanja. V postopku carinskega posredovanja se je namreč ugotovilo, da carinska deklaracija oziroma izjava ni vsebovala natančnih navedb glede vsebine in vrednosti blaga, ki se pošilja, vendar uvozne dajatve niso bile obračunane, tožeča stranka pa je uporabniku poštne storitve A.A. zaračunala stroške iz naslova preverjanja v višini 5,00 €. Agencija je ugotovila, da je B. prekoračila javno pooblastilo iz drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju ZICZEU) s tem, ko je poleg izdaje potrdila o dolgovanem znesku opravila še druga dejanja (preverjanje vsebine pošiljke, obveščanje strank in skladiščenje blaga) in jih zaračunala po ceniku, ki ga je sama sprejela. Pri teh dejanjih gre za tržne oziroma komercialne storitve, kar je treba presojati na podlagi civilnega (obligacijskega) prava. Opravljena dejanja, ki presegajo javno pooblastilo, namreč štejejo za pogodbene storitve, teh pa stranka pri B. ni naročila, sama storitev preverjanja pa se je izkazala za neupravičeno, saj niti potrdila o dolgovanem znesku (na podlagi javnega pooblastila iz 27. člena ZICZEU) ni bilo treba izdati, s tem pa je odpadla podlaga za zaračunavanje stroškov. B. v veljavni nacionalni zakonodaji nima neposrednega pooblastila za zaračunavanje preverjanja v postopkih carinskega preverjanja po svojem ceniku, zato lahko ta dejanja opravlja zgolj kot pogodbeno storitev, to pa mora stranka pri B. naročiti oziroma z njo soglašati, da jih lahko zaračuna.

3Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da Agencija za izdajo predmetne odločbe ni bila pristojna, da je odločba nezakonita in deloma arbitrarna, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in bistveno kršila določbe postopka, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno nepopolno in nepravilno.

4Agencija je na podlagi 62. člena ZPSto-2 pristojna za reševanje sporov med uporabniki poštnih storitev in izvajalci v zvezi z dostopom do storitev in izvajanjem storitev samo, če se ti spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2 ali na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti. Predmetni spor se nanaša na postopek carinjenja, ki je podvržen carinskim prepisom. Tožena stranka tako ni pristojna za izdajo izpodbijane odločbe, svoje pristojnosti pa tudi ni obrazložila, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

5Carinsko področje je regulirano z zakonodajo Evropske unije, to je s Carinskim zakonikom, ki je bil sprejet z Uredbo EU št. 952/2013. Zakonik je v Sloveniji zavezujoč in se uporablja neposredno na podlagi 288. člena Pogodbe o Evropski uniji, dopušča pa, da se določena področja uredijo z nacionalno zakonodajo, v Sloveniji je to ZICZEU. Člen 185 Carinskega zakonika daje carinskemu organu možnost, da dovoli gospodarskemu subjektu, da izvaja določene carinske formalnosti, da določi znesek plačljive uvozne in izvozne dajatve ter da izvaja določene kontrole pod carinskim nadzorom. Za izvajanje teh nalog je predviden postopek izdaje dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta, ki ga je tožeča stranka prejela s strani Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS) skupaj z Navodili za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju Pošte Slovenije v vlogi deklaranta v poštnem prometu. Ta določajo, da mora tožeča stranka oceniti pravilnost in popolnost podatkov, ki izhajajo iz poštne dokumentacije in drugih spremnih dokumentov ter izločiti pošiljke, pri katerih je treba preveriti ali sta blago in spremna dokumentacija skladna s prijavljenimi podatki (26. člen Navodil). Če se ugotovi, da niso, mora tožeča stranka sprejeti ustrezne ukrepe (obvestiti naslovnika pošiljke in zahtevati dodatno dokumentacijo, da z njo dopolni podatke, ki so potrebni za carinjenje posamezne pošiljke – 29. člen Navodil).

6Dovoljenje za nastopanje v vlogi deklaranta je tožeča stranka pridobila na podlagi takrat veljavne Izvedbene uredbe Komisije EGS št. 2454/93 (v nadaljevanju Izvedbena uredba 93) in ne na podlagi 27. člena ZICZEU, kot to zmotno navaja tožena stranka. Tožena stranka je materialno pravo napačno uporabila, njegove uporabe pa ni obrazložila v izpodbijani odločbi, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Poleg publikacije, ki jo je izdala FURS, in spletne strani omenjenega državnega organa daje tožeči stranki pravico do zaračunavanja carinskih storitev tudi 20. člen Svetovne poštne konvencije in 16. člen ZICZEU, ki daje carinskemu organu pravico, da lahko zahteva povrnitev stroškov za pregled blaga za namene preverjanja. Če ima takšno pravico carinski organ, jo ima tudi tožeča stranka, ki na podlagi dovoljenja opravlja enake obveznosti preverjanja v carinskih postopkih.

7Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo A.A. za rešitev spora zavrže oziroma zavrne. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se lahko javno pooblastilo podeli le z zakonom ali na njegovi podlagi ter da je stroške izvajalca poštnih storitev treba ločiti od odmere carinskih dajatev in DDV ugotovljenih v carinskih postopkih, za katere tožeča stranka ni pristojna, in ki brez dvoma sodijo v pristojnost FURS. Predmetno plačilo ni predpisano kot obvezno v nobenem zakonu ali podzakonskem predpisu in tudi ni prihodek carinskih organov oziroma države, temveč je prihodek izvajalca poštnih storitev, torej gre za komercialno storitev, za katero ni podlage v veljavnih predpisih niti v javnem pooblastilu, ampak samo v ceniku tožeče stranke.

9Glede na ozko podeljeno javno pooblastilo v 27. členu ZICZEU gre lahko v primeru postopka preverjanja poštnih pošiljk zgolj za tržno storitev izvajalca poštnih storitev. Za ta strošek je tožena stranka ugotovila, da ga je stranka z interesom plačala v svojstvu uporabnika poštnih storitev in ne v svojstvu zavezanca za plačilo javne dajatve na podlagi carinskih predpisov. Pristojnost tožene stranke za reševanje spora je utemeljena na določbi drugega odstavka 39. člena ZPSto-2, ki določa, da ima vsak uporabnik poštnih storitev pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev v zvezi z dostopom do storitev ali izvajanjem storitev.

10Sporno plačilo ni predpisano kot obvezno v nobenem zakonu ali podzakonskem predpisu in tudi ni prihodek carinskih organov oziroma države, temveč je prihodek izvajalca poštnih storitev, torej gre za komercialno storitev, za katero tožeča stranka nima podlage v veljavnih predpisih niti v javnem pooblastilu ali navodilu FURS (ki je interni akt) niti v konvenciji Svetovne poštne zveze ali v Carinskem zakoniku temveč samo v svojem ceniku. Carinski predpisi ne predpisujejo takšne javne dajatve, kot jo zaračunava tožeča stranka. Že Ustava RS v 147. členu določa, da lahko davke, carine in druge dajatve predpiše le država z zakonom. Te nato odmerijo carinski organi na podlagi zakona v zato predpisanih državnih postopkih z ustreznim upravnim aktom. Tožeča stranka pa je ceno za storitev določila sama, izdala račun in jo vsilila stranki s tem, ko jo je opozorila, da bo v primeru njenega neplačila pošiljko poslala nazaj pošiljatelju. Tožeča stranka zaračuna storitev samo v primeru, če podatki na pošiljki niso ustrezni, s tem pa dobi strošek kaznovalno naravo in je naložen v plačilo naslovniku pošiljke, ki ni odgovoren za napačne podatke na pošiljki, te namreč zapiše pošiljatelj. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11Pri svojih stališčih stranki vztrajata tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

12Tožba je bila vročena v odgovor tudi A.A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki pa na tožbo ni odgovoril.

13Sodišče je s sklepom št. II U 90/2018-23 z dne 12. 8. 2021 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

14V predmetni zadevi je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, vendar pa sta se nato tožeča in tožena stranki v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 strinjali s tem, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave. Sodišče je temu sledilo in sprejelo v nadaljevanju obrazloženo odločitev. Ob tem dodaja, da A.A. na poziv po drugem odstavku 279.a člena ZPP ni odgovoril, vendar sodišče glede na to, da je tudi sicer v tem upravnem sporu v celoti pasiven, zaključuje, da temu, da sodišče odloči brez glavne obravnave, ne nasprotuje.

15Tožba ni utemeljena.

16V obravnavani zadevi ni sporno, da ima tožeča stranka veljavno dovoljenje na podlagi katerega nastopa kot deklarant¹ in po potrebi dolžnik v carinskem postopku ter da je v obravnavanem primeru sporni znesek carinskega posredovanja v višini 5,00 € prihodek tožeče stranke. Sporno pa je, ali je tožeča stranka upravičeno zaračunala naslovniku poštne pošiljke stroške iz naslova postopka preverjanja poštne pošiljke oziroma podatkov na carinski izjavi CN 23, in ali je bila za reševanje spora pristojna tožena stranka.

17Tožeča stranka izvaja postopek carinskega posredovanja na podlagi dovoljenja št. 4240-1557/2014-4/1100-001 z dne 24. 4. 2014². Navodila, ki spremljajo to dovoljenje, določajo, da če se med postopkom zazna, da se podatki na carinski izjavi CN 23 (ki jo izpolni pošiljatelj iz tretje države pred oddajo pošiljke) ne ujemajo z dejanskim stanjem, se začne postopek preverjanja. Tega tožeča stranka izvede tako, da obvesti naslovnika pošiljke in od njega zahteva dostavo dodatne dokumentacije (29. točka Navodil za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju Pošte Slovenije v vlogi deklaranta v poštnem prometu, št. 2/2017, ki jih je izdala Finančna uprava RS dne 24. 4. 2017 in so začela veljati 3. 5. 2017, v nadaljevanju Navodila). Če je dokumentacija po dopolnitvi popolna, tožeča stranka odpremi pošiljko v dostavo naslovniku (28. točka Navodil), če še vedno ostaja dvom, pošiljko ustrezno označi v aplikaciji APM in jo preda v obravnavo oddelku za carinjenje (31. točka Navodil). Oddelek za carinjenje nato preverja: ali so pošiljki priloženi vsi potrebni dokumenti; ali je potrebna obravnava glede na prepovedi in omejitve, ki veljajo za vnos blaga na carinsko območje EU, in ali so podatki v spremni dokumentaciji pravilni in verodostojni (32. točka Navodil). V nasprotnem primeru postopa v skladu z navodilom, ki ureja carinjenje blaga v primeru, ko je vložena elektronska deklaracija, ter z navodilom, ki ureja področje prepovedi in omejitev (33. točka Navodil).

18V obravnavanem primeru je naslovnik dopolnil podatke tako, da so bili popolni in verodostojni, zato bi se lahko na podlagi 28. točke Navodil pošiljka odpremila v dostavo naslovniku. B. je odpremila pošiljko naslovniku, vendar pod pogojem, da prej plača 5,00 € stroška carinskega preverjanja, z opozorilom, da v primeru neplačila pošiljko vrne pošiljatelju.

19Med Splošnimi pogoji izvajanja storitev carinskega posredovanja (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki jih je na podlagi 28. člena Akta o ustanovitvi družbe B. d.o.o. izdala B. julija 2014 (veljati so začeli 1. 8. 2014), je zapisano, da lahko carinska pošta kot poštni špediter pozove naslovnika pošiljke (komitenta) k dopolnitvi carinske dokumentacije, naslovniki pa imajo pravico izbrati drugega špediterja (7. odstavek 14. člena Splošnih pogojev). V 20. členu Splošnih pogojev pa, da na podlagi zaključenega carinskega postopka organ izvajalec (B. d.o.o.) naslovniku obračuna carinske dajatve skladno z veljavno carinsko zakonodajo (in so prihodek Finančne uprave RS, tako 10. člen Splošnih pogojev) in izvedene storitve carinskega posredovanja skladno z vsakokrat veljavnim cenikom storitev carinskega posredovanja izvajalca - Cenik storitev carinskega posredovanja B., ki je objavljen na spletni strani B. (Cenik velja od 1. 4. 2017). V tem ceniku je kot: Vrsta storitve: Osnovne storitve carinskega posredovanja: Postopek preverjanja, e-poslovanje, določena cena v € z DDV v višini 5,00 €, kar je prihodek B. d.o.o..

20Tožeča stranka je torej s cenikom in Splošnimi pogoji, ki ju je sama sprejela, določila svoj prihodek v višini 5,00 € za preverjanje carinske izjave CN 23 v postopku, ki ga opravlja kot deklarant in ga poimenovala strošek carinskega preverjanja, e-poslovanje, pri tem navaja, da je to storila na podlagi dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta v poštnem prometu. Navaja, da je sam prihodek zanjo pomemben, ker ji Finančna uprava RS za opravljeno preverjanje podatkov na carinski izjavi CN 23 ne plača, sama pa ima letno okoli 100.000 pošiljk pri katerih mora opraviti takšno preverjanje. Strošek zaračuna naslovniku na podlagi 16. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se poštnim pošiljkam, predanim v carinske postopke v skladu z veljavno zakonodajo, ki ne zapadejo pod zavezo plačila uvoznih dajatev (kakor je v obravnavanem primeru³), uvozne dajatve ne zaračunajo. Za te pošiljke pa ima izvajalec pravico obračunati nastale stroške naslovniku skladno s cenikom izvajalca, naslovnik pa jih je dolžan plačati.

21Dovoljenje in odločba, ki ga dopolnjuje,⁴ določata, da se B. dovoli, da nastopa kot deklarant in po potrebi dolžnik v primerih prijave blaga iz člena 237/1 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku skupnosti⁵ ter kdaj je blago pripravljeno za sprostitev v prost promet (če je predložena deklaracija CN 23 s popolnimi podatki); kako se določi znesek carinskega dolga; da je blago sproščeno v promet v trenutku vročitve naslovniku; da B.pripravi zbirni tedenski obračun dajatev; način, kako na njegovi podlagi izvrši plačilo dajatev; da se B. dovoli selekcija pošiljk; da je odgovorna za točnost navedb ter da nadzor izvaja Finančni urad Slovenije.

22Iz dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta torej ne izhaja, da je na tožečo stranko prenesena pristojnost zaračunavanja kakršnihkoli storitev preverjanja naslovniku poštne pošiljke v okviru carinskega postopka.

23Carinski postopek izvaja Finančna uprava RS. Ustava RS v 120. členu določa, da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Pravne ali fizične osebe lahko samo z zakonom ali na njegovi podlagi dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog javne uprave (121. člen Ustave RS). Vsebino javnega pooblastila mora jasno in podrobno določiti zakon⁶. Enako določbo ima tudi Zakon o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) v 15. členu in Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v drugem odstavku 1. člena, ki določata, da morata biti prenos opravljanja upravnih nalog na zasebne subjekte in obseg nalog določena z zakonom. Okoliščina, da je določen zasebni subjekt nosilec javnega pooblastila, še ne pomeni, da njegovo celotno delovanje/dejavnost pomeni izvajanje tega pooblastila.⁷ Zato dejstvo, da si je tožeča stranka v Splošnih pogojih določila strošek „carinskega“ preverjanja, ki ga zaračunava naslovniku pošiljke, ne pomeni, da je to del nalog, ki jih izvaja na podlagi javnega pooblastila.

24ZICZEU⁸ v drugem odstavku 27. člena določa, da lahko carinski organ pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. Takšno pooblastilo je tožeča stranka prejela v obliki dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta. Strošek, ki ga je poimenovala strošek „carinskega posredovanja/preverjanja“ in ga kot svoj prihodek zaračunava na podlagi svojih splošnih pogojev in cenika naslovniku pošte, pa je določila sama, javno pooblastilo ji te pravice ne podeljuje. Strošek carinskega posredovanja je umestila v postopek izvajanja javnega pooblastila in ga poimenovala tako, da daje vtis, da je del izvajanja oblastvenega dejanja - carinskega preverjanja. V postopku naslovnik pošiljke ni imel vpliva na začetek postopka preverjanja pošiljke - saj deklaracijo CN 23 izpolni pošiljatelj in ne izbire, saj je pošiljatelj izbral izvajalca poštnih storitev. Moral pa je izpolniti obveznost plačila stroška, drugače pošiljke ne bi prejel.

25Zakon o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) v 62. členu določa, da kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Agencija mora odločiti na podlagi zakona, podzakonskih aktov in splošnih aktov ter v skladu s cilji zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov poštnih storitev in spodbujanja konkurence na tem področju.

26Ker zaračunan strošek nima pravne podlage v javnem pooblastilu in čeprav je zaračunan za dejanje, ki se opravi v postopku carinskega preverjanja deklaracije CN 23, gre dejansko za pravno razmerje med izvajalcem poštnih storitev in uporabnikom poštnih storitev. Na zgoraj navedeni pravni podlagi je tožena stranka pristojna za reševanje sporov med tožečo stranko kot izvajalcem poštnih storitev in uporabnikom poštnih storitev - naslovnikom poštne pošiljke.

27Poleg reševanja sporov Agencija izdaja tudi soglasja pred uveljavitvijo splošnih pogojev in cenikov izvajalca poštnih storitev.⁹ Na podlagi petega odstavka 37. člena ZPSto-2 lahko soglasje zavrne če: 1. s splošnimi pogoji ne bi bilo zadoščeno potrebam uporabnikov poštnih storitev in trga ali bi ne bila zagotovljena učinkovita konkurenca; 2. so predlagani splošni pogoji in cene v nasprotju z načeli preglednosti, nediskriminacije in zagotavljanja konkurence; 3. so predlagane cene oblikovane v nasprotju s 35. členom (cene univerzalne storitve¹⁰) tega zakona. V obravnavanem primeru je sporni strošek predviden v ceniku stroškov carinskega posredovanja torej kot del carinskega postopka, zanj pa drugi odstavek 16. člena ZICZEU določa, da minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oziroma izvajalca carinskih storitev. Torej si tudi Carinska uprava RS ne more sama določiti stroška (višine in načina pobiranja), ampak ji to določi Ministrstvo za finance. Če Carinska uprava nima navedene pristojnosti, je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam. Tožeča stranka torej ni imela podlage v javnem pooblastilu, ki ga je prejela v obliki dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZICZEU, za zaračunavanje obravnavanih stroškov carinskega preverjanja.

28Carinjenje oziroma carinsko posredovanje tako po presoji sodišča samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke 2. člena ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2 in na podlagi te zakonske določbe v sporu tudi odločila z izpodbijano odločbo.

29Agencija je pristojna, kot pravilno navaja tožena stranka že iz razloga, ker tožeča stranka nima javnega pooblastila za zaračunavanje spornega stroška. Slednjega tožeča stranka zaračunava kot komercialno storitev, za katero pa potrebuje soglasje naslovnika poštne pošiljke, katerega pa ni bilo. Poštne storitve se zagotavljajo v javnem interesu v obsegu univerzalnih storitev (3. člen in prvi odstavek 5. člena ZPSto-2), kar ne pomeni, da ne more opravljati komercialnih storitev, glede katerih sta stranki med seboj v civilnopravnem razmerju, razen v kolikor v to razmerje zaradi zaščite javnega interesa oziroma dodatne zaščite uporabnikov poštnih storitev ne posega ZPSto-2. Slednji v 37. členu posega v oblikovanje cen poštnih storitev, za katere izda Agencija soglasje k splošnim pogojem in cenam poštnih storitev (četrti odstavek 37. člena ZPSto-2).

30Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

31Sodišče je sorodno odločitev že sprejelo v zadevi II U 89/2018, iz zgoraj obrazloženih razlogov pa je odstopilo od stališč, sprejetih v sodbi št. I U 1786/2018-13 z dne 24. 9. 2020.

32Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Deklarant je oseba, ki izdela carinsko dokumentacijo v svojem imenu ali oseba, v imenu katere je izdelana carinska deklaracija (Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, člen 4/18).
² Dovoljenje je izdal Carinski urad Ljubljana na podlagi 12. točke 12. člena Zakona o carinski službi (Ur.l.RS, št. 103/04), ki določa, da Carinski urad “odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad“. Dovoljenje dopolnjuje Odločba št. 4240-4861/2015-1 z dne 14. 12. 2015 (v nadaljevanju Odločba), ki jo je po uradni dolžnosti izdala Finančna uprava RS na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l.RS št. 13/11, 32/12, 94/12, 101/13, 111/13, 25/14, 40/14, 90/14) in določa, da je „za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji je stvarno pristojna Finančna uprava Republike Slovenije“.
³ Pošiljke z blagom v vrednosti do vključno 22,00 € (brez poštnine) so ob uvozu oproščene vseh dajatev.
⁴ Glej op. št. 2.
⁵ „Za deklaranta in po potrebi dolžnika se v primerih iz odstavka 1A šteje prejemnik, v primerih iz točke B pa pošiljatelj. Carinski organi lahko predvidijo, da se poštna uprava šteje za deklaranta in po potrebi dolžnika.“ Vir: https://€-lex.€opa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A01993R2454-20140101
⁶ Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-137/01 in Upravno sodišče v zadevi I U 1607/2016-7 z dne 27. 2. 2018.
⁷ Tako Vrhovno sodišče v I Up 322/2015 z dne 23. 12. 2015.
⁸ ZICEU ureja izvajanje carinske zakonodaje EU in mednarodnih pogodb, med njimi tudi Carinskega zakonika.
⁹ Četrti odstavek 37. člena ZPSto-2.
¹⁰ Univerzalna storitev je trajno, redno in nemoteno izvajanje ene ali več s tem zakonom določenih poštnih storitev s predpisano kakovostjo na celotnem ozemlju Republike Slovenije ali na njenem delu po cenah, dostopnih za vse uporabnike poštnih storitev. Kot univerzalna storitev se izvajajo te poštne storitve: 1. sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih pošiljk do mase 2 kg, 2. sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih paketov do mase 10 kg, 3. storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke in 4. prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne.