39. člen ZPSto-2
(pravica do uporabe poštnih storitev in pravica do ugovora)
(1)Vsakdo ima pravico uporabljati poštne storitve v skladu z objavljenimi splošnimi pogoji in cenami.
(2)Vsak uporabnik poštnih storitev ima pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev v zvezi z dostopom do storitev ali izvajanjem storitev, ki ga lahko vloži pri tem izvajalcu poštnih storitev v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za izpodbijano odločitev ali ravnanje izvajalca poštnih storitev.
(3)Izvajalci poštnih storitev morajo kot sestavni del splošnih pogojev objaviti postopek reševanja ugovorov uporabnikov poštnih storitev.
(4)Če izvajalec poštnih storitev ne ugodi ugovoru uporabnika ali o njem ne odloči v 15 dneh po njegovem prejemu, lahko uporabnik poštnih storitev v 15 dneh od poteka tega roka vloži predlog za rešitev spora pred agencijo. Če je uporabnik poštnih storitev potrošnik, lahko vloži predlog za rešitev spora tudi pred izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov, ki izpolnjuje pogoje in zagotavlja postopek skladno z zakonom, ki ureja izvensodno reševanje potrošniških sporov, če izvajalec poštnih storitev priznava takšno pristojnost izvajalcev za reševanje potrošniških sporov. V primeru, da izvajalec poštnih storitev ne priznava nobenega izvajalca izvensodnega reševanja potrošniških sporov kot pristojnega za reševanje potrošniškega spora, mora potrošnika na to v pravnem pouku posebej opozoriti.
(5)Če se postopek pred izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov ne konča z zavezujočo odločbo skladno z zakonom, ki ureja izvensodno reševanje potrošniških sporov, lahko potrošnik ne glede na roke iz prejšnjega odstavka tega člena v 15 dneh od dneva, ko je bil ta postopek končan, vloži predlog za rešitev spora pred agencijo.
(6)Organizacije, ki lahko vložijo tožbo po zakonu, ki ureja varstvo potrošnikov, lahko vložijo ugovor zaradi kršitve splošnih pogojev in cen izvajalcev poštnih storitev pri poslovanju z uporabniki in potrošniki ter vložijo zahtevo za rešitev spora na agencijo po prejšnjem odstavku, pri čemer so oproščene plačila upravnih taks.
(7)Izvajalci univerzalne storitve, v primerih ko izvajalec univerzalne storitve ni bil imenovan pa tudi izvajalci zamenljivih storitev, vodijo za nadzor kakovosti izvajanja univerzalne storitve tudi evidence s podatki o številu ugovorov in načinu njihove obravnave, ki se objavljajo skupaj z letnim poročilom o nadzoru nad izvajanjem teh storitev iz šestega odstavka 3. člena tega zakona.
- UPRS Sodba II U 318/2022-14Upravno sodišče RS · 2024
Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.
- UPRS Sodba II U 314/2022-16Upravno sodišče RS · 2023
Pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.
- UPRS Sodba II U 90/2018-28Upravno sodišče RS · 2021
Tudi Carinska uprava RS ne more sama določiti stroška (višine in načina pobiranja), ampak ji to določi Ministrstvo za finance. Če Carinska uprava nima navedene pristojnosti, je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
6 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 9. 2024Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba II U 318/2022-14Upravno sodišče RS · 23. 9. 2024
Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.
- UPRS Sodba II U 314/2022-16Upravno sodišče RS · 29. 11. 2023
Pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.
- UPRS Sodba II U 90/2018-28Upravno sodišče RS · 26. 10. 2021
Tudi Carinska uprava RS ne more sama določiti stroška (višine in načina pobiranja), ampak ji to določi Ministrstvo za finance. Če Carinska uprava nima navedene pristojnosti, je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.
- UPRS Sodba II U 89/2018-35Upravno sodišče RS · 7. 6. 2021
Minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oz. izvajalca carinskih storitev. Carinska uprava nima navedene pristojnosti, zato je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.
- UPRS sodba I U 1173/2011Upravno sodišče RS · 4. 7. 2012besedilo 2009–2015
Določbo četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, kadar gre za univerzalno poštno storitev, je treba razlagati v pomenu, da tudi za uporabnika nezadovoljivo rešena zadeva predstavlja podlago za vložitev zahteve za rešitev spora na Agencijo a pošto in elektronske komunikacije (načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami, 4. člen PEU).
- UPRS sodba I U 372/2010Upravno sodišče RS · 14. 12. 2010besedilo 2009–2015
Odločanje o odškodninski odgovornosti ni spor v zvezi z dostopom do storitev oziroma izvajanju, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZPSpo-2. Tožena stranka je zato presegla svojo stvarno pristojnost za reševanje spora, ki je določena v 39. členu ZPSto-2, ko je reševala ugovor, ki se je nanašal na vprašanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti, določene v pogodbi. Navedeno pomeni, da ni stvarno pristojna reševati civilno pravnih sporov, kot izhaja iz pristojnostnih določb 1. člena ZPP.