37. člen ZPSto-2

Svetovna poštna konvencija določa obveznost, da med pisemske poštne pošiljke spadajo tudi takšne, ki vsebujejo blago, označi jih kot "prednostni in navadni mali paketi do 2 kg".

Tudi upravnem postopku ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino, ker je treba upoštevati pravila poštenega postopka na način, da je stranki neposredno na naroku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila zakaj oziroma iz kakšnih razlogov ni izvedla videokonferenčne obravnave. Tožeča stranka se zato ni mogla izjasniti in ustrezno braniti oziroma vložiti ustreznega pravnega sredstva, zaradi česar je tudi iz tega razloga kršena njena pravica do izjave, saj je ustna obravnava dejanje postopka, na katerem se pretrese in doseže tisto, kar je predmet ugotovitvenega postopka, cilj ustne obravnave pa je razjasnitev merodajnih dejstev v zadevi in uresničitev pravice do obrambe stranke, zato pomeni koncentracijo.

Carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2. Iz splošnih pogojev med drugim izhaja, da dajejo izvajalcu poštnih storitev podlago za izvajanje in obračun storitev carinskega posredovanja po veljavnem ceniku za pošiljke, ki jih naslovnik uvaža prek tega izvajalca. Po določbah tožničinih Splošnih pogojev pomeni, da je tožnica prizadeti stranki lahko zaračunala storitve carinskega posredovanja, ki jih je opravila v zvezi s tem. Na to pa po presoji sodišča ne vpliva okoliščina, da prizadeta stranka storitev carinskega posredovanja ni naročila neposredno pri tožnici. Med strankami namreč ni sporno, da je šlo pri carinskem posredovanju za carinjenje poštnih pošiljk, torej pošiljk, ki so predmet uporabe storitev, ki jih zagotavlja tožnica.

Pri oblikovanju cen univerzalnih poštnih storitev Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS opravlja strokovni nadzor. V takšnih primerih ima zato kot sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja, v dvomu odločilnejšo vlogo pri razlagi predpisov. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, pa je zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če nasprotna stran vzbudi upravičen dvom v pravilnost uporabljenih pravil.

Fikcija danega soglasja k cenam poštnih storitev iz šestega odstavka 37. člena ZPSto-2 ne nastopi v primeru, ko je odločitev v roku (tridesetih oz. petinštiridesetih dni) sprejeta in dokazano poslana (odpremljena) naslovniku.