VSL Sodba I Cp 305/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v I. in III. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 8.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2017 dalje (I. točka izreka) in pravdne stroške v znesku 1.368,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 1. 7. 2016 do 31. 3. 2017 pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe, tj. I. in III. točko izreka, se pritožuje toženec. Uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitve o pravdnih stroških ne izpodbija obrazloženo, temveč zgolj v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženec v utemeljitev pritožbe navaja, da mu je bila odvzeta pravica do izjave, saj kljub temu, da je zanikal obstoj pogodbenega razmerja, ni bil zaslišan. Zaradi navedenega je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Zaslišanje bi tožencu moralo biti omogočeno že iz razloga, ker se je zastopal sam kot laik. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj njegovo zaslišanje ni bilo izvedeno. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče prve stopnje ni izpolnilo svoje pojasnilne dolžnosti v okviru materialno procesnega vodstva. Izvajanje materialno procesnega vodstva je bilo še toliko bolj pomembno, ker toženec ni imel kvalificiranega pooblaščenca in ker je sodba oprta na negativno dejstvo (neobstoječa domnevno sklenjena pogodba). Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je štelo za priznano trditev, da je A. A. po nastopu funkcije predsednika toženca v decembru 2015 odobril s tožnikom sklenjeno predpogodbo o najemu igralca z dne 5. 10. 2015 in na podlagi te ustno sklenjeno pogodbo o najemu igralca. Toženec trdi, da je iz njegovega odgovora na tožbo moč razbrati njegovo jasno stališče, da predpogodba ni bila veljavno sklenjena ter da posledično nikoli ni bila sklenjena niti pogodba. Obstaja popolno nasprotje med dejanskimi toženčevimi navedbami in tem, kako si je njegove navedbe razlagalo sodišče in kako je v nadaljevanju štelo, daj naj bi šlo za nesporna dejstva, čeprav je očitno, da to ne drži in soglasja v pravdi glede tega nikoli ni bilo. Obrazložitev je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP.

4Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Predmet spora je plačilo zneska 8.500 EUR, pri čemer tožnik trdi, da mu del tega zneska, in sicer 3.500 EUR, toženec dolguje za igranje košarke v sezoni 2015/2016, ter da mu preostanek zneska, tj. 5.000 EUR, dolguje za uvrstitev članske ekipe v drugo košarkarsko ligo v navedeni sezoni.

7Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v celoti ugodilo. Tako je odločilo, ker je presodilo, da toženca zavezujeta tako predpogodba o najemu igralca z dne 5. 10. 2015 (A2, v nadaljevanju: Predpogodba) kot ustno sklenjena pogodba o najemu igralca (v nadaljevanju: Ustna pogodba), pri čemer je ugotovilo, da je iz Predpogodbe razvidno, da je bila med pogodbenima strankama dogovorjena toženčeva obveznost mesečnega plačila tožniku v znesku 1.500 EUR in toženčeva obveznost plačila nagrade tožniku v znesku 5.000 EUR za vstop članske ekipe v drugo košarkarsko ligo v sezoni 2015/2016. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec priznal dejstvo, da je tožnik v igralni sezoni 2015/2016 igral za njegovo člansko ekipo v tretji košarkarski ligi. Ugotovilo pa je tudi, da med pravdnima strankama ni sporno, da toženec tožniku ni plačal dela mesečnih obveznosti v skupni višini 3.500 EUR in da je članska ekipa v sezoni 2015/2016 vstopila v drugo košarkarsko ligo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da toženec tudi svoje obveznosti plačila nagrade za slednji dosežek v višini 5.000 EUR ni izpolnil.

8Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene od očitanih postopkovnih kršitev, niti nobene od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko toženca ni zaslišalo, kršilo njegovo pravico do izjave in zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlog z zaslišanjem toženca je bil sicer podan, vendar ne s strani toženca, temveč s strani tožnika. Stranka pa se ne more sklicevati na kršitve ZPP, če sodišče ne izvede dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Vsaka stranka mora namreč dokaze, katerih izvedbo želi, predlagati sama.¹ Ob povedanem toženec tudi ne more uspeti s pritožbenim razlogom, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu. Prav tako je nerelevantno toženčevo zatrjevanje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo tožnikovega dokaznega predloga z zaslišanjem toženca. Ob tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje že na naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi (torej neizvedeni dokazni predlogi, med katere sodi tudi tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem toženca) zavrnejo kot nepotrebni.

10Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem zavzetim v odločbi VSL II Cp 4623/2008 z dne 16. 4. 2009, na katero se sklicuje toženec, da je dokaz z zaslišanjem strank enoten dokaz. Vendar pritožba spregleda, da sodišče prve stopnje tudi tožnika ni zaslišalo. Zatorej je toženčevo sklicevanje na omenjeno odločbo neumestno, pritožbeni očitek, da je bilo z opustitvijo zaslišanja toženca kršeno načelo kontradiktornosti, pa neutemeljen.

11Zaradi toženčeve lastne procesne neaktivnosti je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu. Toženec je v tem postopku podal (zgolj) odgovor na tožbo. Tožnik je na toženčeve navedbe iz odgovora na tožbo obširno in temeljito odgovoril v svoji prvi pripravljalni vlogi, na katero pa toženec ni odgovoril, niti se ni udeležil prvega naroka. Sodišče prve stopnje je toženca v vabilu na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo opozorilo, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Materialno procesno vodstvo v nobenem primeru ne more iti tako daleč, da bi sodišče prve stopnje toženca še dodatno pozivalo, naj odgovori na tožnikove navedbe,² pa čeprav toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil zastopan po kvalificiranem pooblaščencu. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da toženec ne bi znal navesti relevantnih dejstev in dokazov, temveč za toženčevo lastno opustitev procesnih dejanj, ki so mu bila dana na razpolago.

12Pritožba se moti, ko navaja, da je izpodbijana sodba oprta na negativno dejstvo (neobstoječa domnevno sklenjena pogodba). Sodba je namreč oprta na pozitivna dejstva, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je ugotovilo: da sta bili sklenjeni Predpogodba in Ustna pogodba ter da obe toženca zavezujeta, da je toženec priznal, da je tožnik v igralni sezoni 2015/2016 igral za njegovo člansko ekipo v tretji košarkarski ligi in da med pravdnima strankama ni sporno, da je članska ekipa v sezoni 2015/2016 vstopila v drugo košarkarsko ligo.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz tožnikovih trditev izhaja, da je A. A. po nastopu funkcije predsednika toženca v decembru 2015 odobril s tožnikom sklenjeno Predpogodbo in na podlagi te sklenjeno Ustno pogodbo. Hkrati je ugotovilo, da toženec tega ni obrazloženo zanikal. Slednjo ugotovitev sodišča prve stopnje toženec s pritožbo izpodbija in navaja, da je iz njegovih navedb iz odgovora na tožbo moč razbrati njegovo zelo jasno stališče, da Predpogodba ni bila veljavno sklenjena in da posledično nikoli ni bila sklenjena niti pogodba.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje glede vseh navedb, ki jih je toženec podal v odgovoru na tožbo, izčrpno in pravilno izreklo, ter pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženec ni obrazloženo zanikal tega, da je A. A. kot toženčev predsednik odobril Predpogodbo in Ustno pogodbo. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo neveljavnost Predpogodbe in pogodbe utemeljeval zgolj s sklicevanjem na to, da je Predpogodbo podpisal A. A., ki v času podpisa v klubu ni imel nobene uradne funkcije, ter da so se dogovori o podpisu pogodbe in plačilu obveznosti dogovorili mimo uradnega predsednika in organov kluba; ni pa zanikal, da bi bili Predpogodba in Ustna pogodba s strani vodstva kasneje odobreni. Poleg tega je toženec v odgovoru na tožbo zanikal zgolj obstoj pisne pogodbe, ne pa Ustne pogodbe.

15Tožnik je na toženčeve navedbe iz odgovora na tožbo konkretno in izčrpno odgovoril s pripravljalno vlogo, v kateri je med drugim zatrjeval: da se je dogovor z vsebino, kot izhaja iz Predpogodbe, vse od oktobra dalje v tekmovalni sezoni 2015/2016 izvrševal, da je bil toženčev zakoniti zastopnik v decembru 2015 A. A, ki je Predpogodbo v imenu in za račun toženca odobril in jo tudi izvrševal, da je treba šteti, da je bila poleg Predpogodbe še ustno sklenjena pogodba o najemu igralca, ki je imela vse bistvene sestavine in se je v praksi tudi realizirala. Teh tožnikovih trditev toženec ni prerekal, saj se, kot rečeno, na pripravljalno vlogo ni odzval in tudi ni pristopil na narok; prav tako pa njihovo zanikanje, ob povedanem v prejšnji točki te obrazložitve, ne izhaja iz toženčevih navedb iz odgovora na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je uporabilo določbo 214. člena ZPP.

16Pritožbeno sodišče še dodaja, da ob dejstvu, da je toženec v odgovoru na tožbo priznal, da je tožnik zanj igral v tekmovalni sezoni 2015/2016, ostale toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo ocenjuje za sprenevedanje. Ob golem zanikanju, da je bila med pravdnima strankama podpisana pogodba o najemu za igranje košarke v članski ekipi, namreč toženec ni ponudil nobene razlage, kako to da je tožnik zanj igral in na kakšni podlagi je to igranje potekalo, če ne na način, kot je zatrjeval tožnik.

17Pritožba zaradi svoje pavšalnosti, ob jasnih razlogih izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, ne uspe pokazati, v čem naj bi bilo z njene strani zatrjevano popolno nasprotje med dejanskimi navedbami toženca in tem, kako si je navedbe toženca razlagalo sodišče. Pritožba namreč ne navede, katere konkretne navedbe toženca naj bi bile napačno tolmačene. Tudi sicer pa zatrjevano nasprotje ne predstavlja niti očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Zmotno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji sodišča prve stopnje, da za odločitev v tej zadevi ni odločilno, ali je bil A. A. s strani takratnega predsednika kluba B. B. pisno pooblaščen za sklenitev Predpogodbe oziroma pogodbe o najemu igralca s tožnikom. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in pravilno pojasnilo, da ker je A. A. kot predsednik kluba odobril Predpogodbo in na tej podlagi sklenjeno Ustno pogodbo, da tako Predpogodba kot Ustna pogodba zavezujeta toženca tudi, če v času sklenitve teh pogodb v oktobru 2015 A. A. ni bil upravičen zastopati toženca.

19Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

20Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora tožniku povrniti pritožbene stroške, to je nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk, kar znaša 300 EUR, materialni stroški znašajo 6 EUR, skupaj 306 EUR, davek na dodano vrednost znaša 67,32 EUR, vse skupaj 373,32 EUR.

¹ Primerjaj odločbe VSL: II Cpg 708/2017 z dne 29. 8. 2017, II Cpg 983/2016 z dne 12. 10. 2016, II Cp 1729/2021 z dne 10. 11. 2021, II Cpg 530/2021 z dne 24. 11. 2021.
² Tako tudi VSL Sodba I Cp 1136/2020 z dne 26. 8. 2020.