VSC Sodba PRp 30/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 75,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) ter mu izreklo globo v višini 500,00 EUR in naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v znesku 50,00 EUR, stroške prevoza in hrambe zaseženega motornega vozila v višini 146,10 EUR ter stroške pričnine v višini 4,46 EUR, glede morebitnih nadaljnjih stroškov postopka pa sklenilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 154. člena ZP-1) in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo meritorno odločanje.

3Pritožba je neutemeljena.

4V predmetnem postopku je predlagatelj z obdolžnim predlogom obdolžencu očital, da je 16. 3. 2021 ob 13.50 uri vozil osebni avtomobil znamke Peugeot, tip 206, reg. št. ..., last M. B., po ... iz smeri ... proti trgovskemu centru ... in pri tem kršil določila ZVoz-1 s tem, da je vozil motorno vozilo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja.

5Po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je sodišče zaslišalo poslujoča policista J. K. in R. A., prebralo izpis iz evidence kazenskih točk, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, seznam veljavnih listin, dopis Upravne enote Šmarje pri Jelšah, potrdilo o zasegu vozila in ostale listine v spisu, ugotovilo, da je obdolžencu storitev očitanega mu prekrška v celoti dokazana. Sodišče prve stopnje je sicer v predmetnem postopku odločilo brez zaslišanja obdolženca, saj obdolženec kljub izkazanemu vabilu na zaslišanje ni pristopil, za svoj izostanek pa tudi ni navedel opravičljivih razlogov. Sodišču je sicer v zvezi s prejetimi vabili z dne 9. 7. 2021 in 2. 8. 2021 posredoval vlogi, v katerih je navedel, da se zaslišanja ne želi udeležiti, sodišče pa je ocenilo, da za pravilno odločitev v predmetni zadevi zaslišanje obdolženca ni nujno, na kar je tudi opozorilo obdolženca v vabilu na zaslišanje, v katerem je tudi navedlo, da bo v primeru neupravičenega izostanka z naroka za zaslišanje odločilo brez njegovega zaslišanja.

6Ker obdolženec v svojih vlogah z dne 9. 7. 2021 (list. št. 48 do 49 spisa ter z dne 2. 8. 2021 (list. št. 48 do 49 spisa), niti sicer tekom postopka ni zanikal, da bi 16. 3. 2021 ob 13.50 uri ne bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, o tem, da je bil obdolženi v kritičnem času udeleženec cestnega prometa, pa sta prepričljivo in skladno izpovedali tudi zaslišani priči Kozlar in Ancelj, ki sta obdolženca v postopka tudi obravnavala, je sodišče pravilno ugotovilo, da je obdolženec kritičnega dne vozil osebni avtomobil v cestnem prometu. Z vpogledom v zbirko podatkov e–risk glede obdolženčevega vozniškega dovoljenja ter s poizvedbami pri Upravni enoti Šmarje pri Jelšah v zvezi z veljavnostjo obdolženčevega vozniškega dovoljenja in vpogledom v uradne evidence pa je sodišče prve stopnje z gotovostjo dognalo tudi, da obdolženec ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja za nobeno kategorijo motornih vozil. Iz dopisa Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 19. 10. 2021 (list. št. 59) namreč izhaja, da je bil obdolžencu s sklepom Okrajnega sodišča v Celju EPVD 273/2014 z dne 6. 4. 2014, ki je postal pravnomočen 23. 4. 2014, izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki se je izvajal od 6. 10. 2016 do 22. 7. 2017, obdolženec pa do dne 19. 10. 2021, ko je bil sestavljen dopis UE Šmarje pri Jelšah, ni pridobil novega vozniškega dovoljenja, niti se ni priglasil k ponovnemu opravljanju vozniškega izpita. Ob takih ugotovitvah, ki jih obdolženec tudi v pritožbenih navedbah ne izpodbija, pa je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da so obdolžencu dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška, prav tako pa je obdolžencu utemeljeno očitalo, da je za storjeni prekršek odgovoren, ker se je nedvomno zavedal, da nima vozniškega dovoljenja za vožnjo motornega vozila B kategorije oziroma vozniškega dovoljenja za katerokoli kategorijo, da se je zavedal, da motornega vozila v cestnem prometu ne sme voziti, a je kljub temu bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in je tako hotel ravnati, zaradi česar mu je utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom.

7S sprejetjem take odločitve je sodišče prve stopnje posredno zavzelo tudi stališče do obdolženčevih navedb v vlogi z dne 9. 7. 2021, v kateri je izrazil prepričanje, da ima kljub izrečenemu prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja še vedno upravičenje za udeležbo v cestnem prometu na podlagi dejstva, da je v preteklosti opravil vozniški izpit za vožnjo motornih vozil kategorije B ter da z izrekom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni prenehala veljati tudi veljavnost vozniškega izpita B kategorije, ki ga je izdala pristojna občinska izpitna komisija 18. 3. 1983, zaradi česar je v kritičnem času izpolnjeval pogoje iz 1. in 2. točke drugega odstavka 56. člena ZVoz-1 za udeležbo voznika z motornimi vozili v cestnem prometu. Z odločitvijo, da je obdolženec odgovoren za storitev očitanega mu prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 je sodišče prve stopnje jasno zavzelo stališče, da so take trditve obdolženca materialnopravno zmotne.

8Zmotno je namreč stališče pritožnika, da z izrekom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni prenehala veljati tudi veljavnost potrdila o opravljenem vozniškem izpitu z dne 18. 3. 1983. V primeru izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženega števila kazenskih točk namreč zakon predpisuje, da mora voznik za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit.¹ Obdolženec se v utemeljitev svojega stališča sklicuje na drugi odstavek 56. člena Zvoz—1 in trdi, da je izpolnjeval pogoje iz 1. in 2. točke drugega odstavka 56. člena ZVoz-1, vendar je tako sklicevanje neutemeljeno. Drugi odstavek 56. člena ZVoz-1 določa, da sme ne glede na 3. točko prejšnjega odstavka voziti motorno oziroma motorno in priklopno vozilo oseba, ki: 1. je opravila vozniški izpit za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi; 2. ne vozi vozila ali skupine vozil v nasprotju z omejitvijo, vpisano v zdravniškem spričevalu; 3. je vključena v pridobivanje temeljnih kvalifikacij v skladu z zakonom, ki ureja prevoze v cestnem prometu; 4. jo pri vožnji spremlja učitelj vožnje, ki voznika usposablja za pridobitev temeljnih kvalifikacij. Ta določba se torej nanaša na osebe, ki so vključene v pridobivanje temeljnih kvalifikacij po Zakonu o prevozih v cestnem prometu (ZPCP), iz ugotovljenih okoliščin obravnavane zadeve pa ne izhaja, da je obdolženec udeležen v programu za pridobitev temeljne kvalifikacije po ZPCP in da ga je pri vožnji spremljal učitelj vožnje. Sodišče tako izpodbijane odločitve ni sprejelo na podlagi črkobralstva 56. člena ZVoz-1, kot neutemeljeno sodišču očita obdolženec.

9Prav tako ni mogoče šteti, da je sodišče prezrlo njegove vloge, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati stališče, ki ga je sodišče zavzelo v zvezi z navedbami v teh vlogah. V zvezi s trditvami, da je v svojih vlogah predlagal tudi, da sodišče postopek o prekršku prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 64. člena ZVoz-1, ki določa, da mora pred ponovno pridobitvijo vozniškega dovoljenja po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženih 18 kazenskih točk v cestnem prometu voznik poleg ostalega tudi ponovno opraviti vozniški izpit, pa pritožbeno sodišče po pregledu obdolženčevih vlog v predmetnem postopku ugotavlja, da takega predloga ni podal.

10Obdolženec nadalje v pritožbi smiselno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj zatrjuje, da sta policista sodnici lagala glede odklona preizkusa alkoholiziranosti, kot tudi glede opažanja pritožnika; da sta zamolčala, da je bil obdolženec odpeljan v Splošno bolnišnico Celje na odvzem krvi in urina; da je nerazumljivo, da nista vložila predloga za redni postopek o prekršku zaradi prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), če bi resnično odklonil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, in da nista opisala vodenja postopka, ki je bil izpod vsakršnega nivoja človekovega dostojanstva. Vse te navedbe se namreč nanašajo na dejstva, ki niso odločilna za sprejem izpodbijane odločitve, zato na njihovi podlagi ni mogoče šteti, da je sodišče zmotno ocenilo izpovedbe prič kot skladne in verodostojne. Sodišče namreč ni odločalo o utemeljenosti trditev glede ostalih prekrškov, za katere je po podatkih v spisovnem gradivu obdolžencu bil izdan plačilni nalog - med drugim tudi za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP – temveč le glede prekrška vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Zato zatrjevanja o neresničnih izpovedih glede ostalih okoliščin ne vplivajo na ugotovitve, da je obdolženec bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in da v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.

11Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo globo v predpisani višini 500,00 EUR, saj posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi vplivale na izrek globe pod mejo predpisano z zakonom ni našlo.

12Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. člena ZP.1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 75,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

¹ V sodbi PRp 118/2021 z dne 5. 10. 2021 je Višje sodišče v Celju pojasnilo, da kljub temu, da v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita in da to izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1).