VSM Sklep II Kp 55289/2016

Ob reševanju pritožb zagovornika obdolžene A. A. in okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolžena dolžna oškodovancu B. B. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje do plačila, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka v višini 15.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolžene iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženo oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

in

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolženi izreče kazen zapora v trajanju enega leta.

3Na predlog zagovornika obdolžene je pritožbeno sodišče pritožbeno sejo opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP v navzočnosti okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolžene ter v nenavzočnosti pravilno obveščene obdolžene.

4Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5Zagovornik obdolžene se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Navaja namreč, da je sodba sodišča prve stopnje glede poškodbe glave, ki naj bi jo utrpela obdolžena, protispisna in tudi neobrazložena, in sicer v delu, ko sodišče prve stopnje zaključuje, da obdolžene nihče ni udaril po glavi, ker tega ni ugotovil niti zdravnik, kar je pa v nasprotju z ugotovitvami zdravnika, ki jih je navedel v poškodbenem listu, o čemer pa napadena sodba nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, saj pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje glede poškodbe glave razloge napadene sodbe oprlo na izpovedbo zdravnika C. C., ki je zapisal poškodbeni list, iz katerega izhaja, da sam na glavi obdolžene ni videl zunanjih znakov za poškodbo, ampak je ugotovil le bolečnost, na katero je ob otipu reagirala obdolženka, kar v napadeni sodbi obrazlaga tudi sodišče prve stopnje. Ostali zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi očitno ne soglaša zagovornik, pa ne pomenijo v pritožbi uveljavljane kršitve, temveč zadevajo grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi glede poškodbe obdolženkine glave ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Zagovornik uveljavlja tudi kršitev obdolženkine pravice do obrambe, zato ker sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo izvedenca D. D. S tem meri na kršitev iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo zakaj je zavrnilo predlog obrambe o dodatnem zaslišanju izvedenca požarne stroke D. D., kot to izhaja iz točke 13 napadene sodbe. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in jim nima kaj dodati. Zato zagovornik, ki meni, da je zaradi zavrnitve navedenega dokaza bila kršena obdolženkina pravica do obrambe, ne more biti uspešen. Obdolženkina pravica do obrambe bi bila namreč kršena le v primeru, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz obrambe, pa tega v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo. Iz navedenih razlogov se pokaže pritožba zagovornika iz člena 371/II ZKP kot neutemeljena.

7S čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, pritožba ne obrazlaga, niti ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Iz zagovornikove pritožbe je razbrati, da s tem, ko navaja, da ni neposrednih dokazov, da je obdolžena storila očitano kaznivo dejanje, da nikoli ni priznala dejanja ter z ostalimi pritožbenimi navedbami, zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko se tudi sklicuje na zagovor obdolženke, da je požar povzročil neki moški in da je gorelo še preden je obdolžena prišla iz hiše in da ni bilo ugotovljeno na podlagi katere gorivne snovi je prišlo do požara. Takšna kršitev kazenskega zakona pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno.

8Z ostalimi obširnimi pritožbenimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, kar velja tudi za odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi oškodovancu delno pripoznalo premoženjskopravni zahtevek, in sicer od uveljavljanih 20.000,00 EUR, je naložilo obdolženki v plačilo 5.000,00 EUR. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, kot to izhaja iz točke 48 napadene sodbe. Očitno pa zagovornik s temi razlogi ne soglaša in skuša prepričati, da sodišče prve stopnje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ni obrazložilo in je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, vendar kot navedeno ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča višina prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje odmerilo po prosti presoji dokazov, ni še v zadostni meri raziskana, saj sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvedlo ustreznih dokazov, kar pa v bistvu pomeni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s čimer pa se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev ni moglo ukvarjati.

9Pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo skladno z določilom člena 383/I ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-8 ZKP in iz člena 371/I-11 ZKP. Kot izhaja iz obrazložitve napadene sodbe, je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo oprlo na izjavo obdolženke in izjavo priče E. E., ki sta ju ti dali policistki F. F., s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-8 ZKP. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je bil uradni zaznamek o izjavi obdolženke izločen iz kazenskega spisa, pri čemer je sklep o izločitvi pravnomočen. Sodišče prve stopnje pa je prišlo kljub temu do vsebine izjave obdolženke iz uradnega zaznamka, na ta način, da je o njegovi vsebini zaslišalo policistko F. F., ki je uradni zaznamek zapisala, nato pa je na izpovedbo navedene priče oprlo razloge napadene sodbe. Razen tega tekom postopka ni bila zaslišana kot priča E. E., ampak je le podala izjavo policistki F. F., ta izjava pa se nahaja v spisu, saj ni bilo nobenih razlogov, da bi se iz spisa izločila. Vendar pa je potrebno povedati, da se lahko izjava priče, ki jo poda policistu in jo ta zapiše v uradni zaznamek, uporabi le kot kontrola pri podaji izpovedbe priče, v obravnavani zadevi E. E.. Ker je navedena priča tekom postopka umrla, je sodišče prve stopnje ni zaslišalo, temveč je vsebino njene izjave iz uradnega zaznamka preverjalo z zaslišanjem policistke, ki je uradni zaznamek zapisala ter na to oprlo razloge napadene sodbe, s čimer je prav tako kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-8 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ZKP (člen 148/3 ZKP) izrecno določa dokazno prepoved za uporabo izjav obdolženca in prič iz predkazenskega postopka. Zato sodišče teh dokazov ne more neposredno uporabiti ter upoštevati za vsebinsko podlago svoje odločitve. Izjava priče, kot že navedeno, pridobi dokazno vrednost šele z njenim zaslišanjem pred sodiščem, sodišče pa ne sme na takšno izjavo priče opreti sodbe, kar je storilo v obravnavani zadevi. Enako velja za izjavo obdolženke dano policistom v predkazenskem postopku, ki pa je v obravnavani zadevi že tako bila izločena iz kazenskega spisa, kar jasno kaže, da se na to izjavo sodba sodišča ne sme opreti, ne glede na vsebino same izjave (člen 83/I ZKP).

10Posebnost obravnavanega primera je v tem, da za dokazovanje odločilnega dejstva (namerna povzročitev požara), ki bremeni obdolženko, ni bilo mogoče izvesti neposrednih dokazov, temveč zgolj posredne dokaze (indice). Indic pa je dokazno dejstvo, ki samo po sebi ni pravno relevantno, ga pa sodišče ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sicer sodišče prve stopnje zavzemalo za to, da bi sklenilo krog indicev v življenjski in logični sklop, ta sklop pa je bil sestavljen tudi iz nezakonitih dokazov, in sicer izjave obdolženke in priče E. E., kot zgoraj navedeno.

11Po določbi 83. člena ZKP sodišče ne sme biti seznanjeno z obvestili, ki jih je dal obdolženi v predkazenskem postopku, oziroma preden je bil poučen v smislu člena 148/4 ZKP, kot je to primer v obravnavani zadevi, s čimer je podana navedena kršitev iz člena 371/I-8 ZKP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, da o obravnavani zadevi odloča drug senat. Preden pa se zadeva dodeli drugemu senatu, pa mora sodišče iz spisa izločiti vsebino izjave obdolženke iz uradnega zaznamka.

12Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-8 ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, kot je to primer v obravnavani zadevi. Ugotovljena kršitev narekuje razveljavitev prvostopne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev na že obrazložen način in o zadevi ponovno odločiti.

13Pritožbeno sodišče pa je pri uradnem preizkusu napadene sodbe iz člena 383/I ZKP ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj meni, da so razlogi napadene sodbe o krivdi obdolženke nezadostni in tudi nejasni. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih napadene sodbe glede subjektivnega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja navedlo pri obrazložitvi direktnega naklepa, da se je glede na svojo starost in izkušnje zavedala svojega dejanja in ga tudi hotela storiti, saj je kar dva krat zanetila ogenj v leseni brunarici. S takšnimi razlogi pritožbeno sodišče ne more soglašati, saj ti niso jasni, sodišče prve stopnje namreč ne navede kakšne izkušnje je obdolženka imela, še manj pa, na podlagi česa ji je dokazano, da je že prvič zanetila ogenj v brunarici. To so okoliščine, ki so odločilne in na podlagi katerih sodišče prve stopnje utemeljuje direktni naklep obdolženke. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo pri razlogih subjektivnega elementa upoštevati siceršnje obnašanje obdolženke po storjenem kaznivem dejanju, kar sicer predstavlja dejansko stanje obravnavane zadeve glede krivde obdolženke, s čemer se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev, ni moglo ukvarjati, jih pa vsekakor sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ne bo moglo prezreti. Ker oblika krivde, ki jo sodišče prve stopnje ugotavlja v napadeni sodbi, ni ustrezno obrazložena, gre pa za odločilna dejstva, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev iz člena 371/I-11 ZKP.

14Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati s tožilsko pritožbo, ki gre v smeri graje odločbe o kazenski sankciji, kakor tudi ne z vsebino pritožbe zagovornika, ki graja dejansko stanje obravnavane zadeve, bo pa moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju, ki ga bo opravilo pred spremenjenim senatom, ko bo pred tem iz spisa izločena vsebina izjave obdolženke in odpravljene ugotovljene kršitve in o zadevi ponovno odločiti.