VSL Sklep I Cp 1916/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom I P 46/2020 z dne 2. 6. 2021 v zavarovanje tožničine denarne terjatve 109.381,33 EUR s pripadki toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev sedmih nepremičnin¹ in organizaciji za plačilni promet Banki X naložilo, da odreče izplačilo iz računa toženke do višine 109.381,33 EUR s pripadki ter v preostalem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom pa je ugovoru zoper to začasno odredbo delno ugodilo in znesek zavarovanja znižalo na 78.221,33 EUR ter v presežku predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2Zoper sklep o ugovoru toženka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Najprej trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker ji ni vročilo odgovora na ugovor, zato se o navedbah ni mogla izjasniti in je prikrajšana za fazo postopka, v kateri bi lahko navajala nova dejstva in nove dokaze. Sodišče tudi ni razpisalo naroka za obravnavanje ugovora in ni pojasnilo razlogov, zakaj ni izvedlo z njene strani predlaganih dokazov. Poleg tega odločitev sodišča temelji na izvedenskem mnenju, ki ga je toženka sicer prejela, vendar nanj ni mogla dati pripomb, izvedenec pa tudi ni bil zaslišan.

Nato vztraja, da verjetnost denarne terjatve ni izkazana. Kot bistveno navaja, da iz gradbene pogodbe ne izhaja, da mora hišo dokončati do pete gradbene faze. Tudi dva zapisnika pred primopredajo ne obstajata. Napake iz zapisnika pred primopredajo so bile odpravljene, saj bi bile sicer navedene v primopredajnem zapisniku z dne 8. 10. 2018. Tožba je vložena prepozno tudi v primeru, če so bile napake grajane 24. 7. 2018. Napake glede statične stabilnosti je bila ves čas pripravljena popraviti, a ne na način, kot zahteva tožnica. Nobenih dokazov pa ni, da bi bila pripravljena odpraviti napake na fasadi, glede RAL vgradnje in asfalta. Tudi napake v utilityju tožnica ni dovolila odpraviti na način, ki ga je predlagala toženka. Račun M. ne izkazuje, da se nanaša na sanacijo izliva vode v utilityu in tudi ni dokaza, da je plačan. Napaka ni bila kvalitetno odpravljena, saj sicer ne bi ponovno zamakalo. Nerazumno je tudi, da bi zamakanje, ki je bilo grajano v juniju 2019 tožnica prvič odpravila šele februarja 2020, poleg tega pa sta računa za svetila in menjavo omaric datumsko pred sanacijo. Stroški georadarskega skeniranja, idejne zasnove in pregleda stanovanjske enote ter dokumentacije pa niso povezani s puščanjem vode v utilityu.

Toženka je prepričana, da tožnici ni dolžna plačati pogodbene kazni, ker ni v zamudi, saj tožnici ni dolžna izročiti uporabnega dovoljenja, čas od zamude do podpisa primopredajnega zapisnika pa sta stranki s tem zapisnikom uredili. Do zapisa v zapisniku, da tožnica nima več nobenih terjatev do toženke, se sodišče sploh ni opredelilo. Tožnica je bila s strani toženke opozorjena na pravice in pravne posledice, a si ni pridržala pravice do uveljavljanja pogodbene kazni, kar je prav tako razvidno iz primopredajnega zapisnika. Poleg tega je bila toženka do 31. 3. 2018 dolžna izročiti hišo pod pogojem, da je celotna kupnina plačana. Tožnica pa še vedno dolguje 7.500 EUR.

Toženka zaključuje, da tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, ker premoženja ne skriva, ga ne odtujuje, z njim ne razpolaga, nima finančnih težav, računa ni imela blokiranega, ima le nezapadli dolg do družbenika A. A., negativno stanje se je izboljšalo in ne poslabšalo, obseg poslovanja se ni spremenil, obveznosti poravnava. Toženka ni ustanovila podjetja B. d. o. o., ustanovitelja pa ob ustanovitvi tudi nista vedela, da bo prišlo do predmetnih zapletov. Pojasnjuje, da banke vzpodbujajo ustanovitev podjetij, da jim nato dodelijo kredit. Če bi se želela izogniti obveznostim, napak ne bi odpravila, tudi napake v glede statične nestabilnosti je bila pri tožnici pripravljena odpraviti (kot je to storila pri ostalih šestih lastnikih), a ne na način, ki ga želita tožnica in lastnica drugega dela dvojčka C. C., saj je ta način trikrat dražji. Tožnica je primopredajni zapisnik podpisala in zato ji toženka iz tega naslova ničesar več ne dolguje.

3Na pritožbo je tožnica odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Začasna odredba je sredstvo zavarovanja terjatve. Njen namen je zagotoviti upniku možnost bodoče izvršbe, da ne bi sodno varstvo, ki ga terja v pravdi, kasneje ostalo brez učinka. Za izdajo začasne odredbe se uporabljajo določbe ZIZ². Te zaradi sumarnosti postopka ne predvidevajo odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor. Zato sodišče prve stopnje toženki ni bilo dolžno dati možnosti, da se do odgovora na ugovor opredeli. Pritožbeni očitek kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS³ je zato neutemeljen. Navedbe iz odgovora na ugovor so povzete v izpodbijanem sklepu in se je pritožnica z njimi lahko seznanila. Zato bi morala v pritožbi konkretno navesti, katere nove trditve iz odgovora, do katerih se ni mogla opredeliti, je sodišče upoštevalo in na njih odgovoriti v pritožbi, zgolj s pavšalnim pritožbenim očitkom o neenaki možnosti navajanja dejstev in dokazov pa ne more biti uspešna. V postopku odločanja o začasni odredbi je poudarjeno načelo hitrosti in predvsem nujnosti zavarovanja terjatve, zato sodišče odloča z nižjim dokaznim standardom, načelo kontradiktornosti pa se vzpostavi naknadno v ugovornem postopku. Sodišču prve stopnje glede na ugovorne trditve tudi ni bilo treba izvesti naroka, saj je pri presoji lahko izhajalo iz trditev in listinskih dokazov in že na njihovi podlagi ocenilo izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe. Narok ni namenjen opredeljevanju strank do vlog nasprotne stranke, temveč izvajanju dokazov, narok pa sodišče izvede v skladu z določilom 29. a člena ZIZ le, če oceni, da je to smotrno. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, ko je odločitev oprlo na izvedensko mnenje Jurija Tonina. Toženka priznava, da je njegovo mnenje prejela, zato bi se v ugovornem postopku do njega brez dvoma lahko opredelila.

6Denarna terjatev tožeče stranke je sestavljena iz treh sklopov in sicer so v prvem terjatve iz naslova manjvrednosti objekta zaradi napak, ki jih ni smotrno odpraviti, v drugem so terjatve iz naslova povračila stroškov, ki so nastali zaradi sanacije škode zaradi izliva vode v utilityju in s pridobivanjem dokumentacije glede sanacije napak v statiki, v tretjem pa je terjatev iz naslova pogodbene kazni. Tožnica verjetnost terjatve med drugim izkazuje z izvedeniškim mnenjem, pridobljenim v skladu z določilom 268. a člena ZPP⁴, kar za dokazni standard verjetnosti terjatve brez dvoma zadošča.

7Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožba vložena prepozno, ker ni vložena v roku enega leta od grajanja napak. Sodišče prve stopnje je namreč glede na korespondenco med strankama ugotovilo, da so med njima potekali dogovori glede odprave napak in iz tega sklepalo, da je tožnica lahko pričakovala, da bodo napake odpravljene. Zato se toženka na prekluzivni rok ne more sklicevati. Ker je iz korespondence tudi razvidno, da so pred izročitvijo nepremičnine v posest med strankama potekali pogovori o vračilu denarja/kompenzaciji oziroma odškodnini zaradi posameznih napak, tudi pritožbeno sodišče v zaključek sodišča prve stopnje glede pravočasnosti tožbe ne dvomi. Razlogov za pravočasno vložitev tožbe je brez dvoma več kot razlogov, ki temu nasprotujejo. Prav tako na podlagi primopredajnega zapisnika ni moč sklepati, da so bile napake iz zapisnika z dne 24. 7. 2018 odpravljene, saj je prav ta zapisnik naveden v prilogi primopredajnega zapisnika, kjer so navedene napake. Ugovor, da je tožnica toženki vsiljevala način sanacije statike objekta je na tem mestu brezpredmeten, ker sanacija teh napak ni predmet zavarovanja.

8Pritožnica neutemeljeno trdi, da terjatev iz prvega sklopa, ki se tiče napak pri fasadi, asfaltu in RAL vgradnji, ni verjetno izkazana, ker toženka ni dajala vtisa, da bo napako odpravila oziroma zanjo sploh ni vedela oziroma je ni smiselno odpraviti. Tožnica je vse tri napake grajala, kar je razvidno iz zapisnika napak pred primopredajo. Iz korespondence med strankama izhaja, da se je toženka na grajane napake odzivala in kazala pripravljenost, da jih bo odpravila. Šele izvedenec pa je ugotovil katere so tiste napake, ki jih ni smiselno odpravljati.

9Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede verjetnosti obstoja terjatve iz drugega sklopa. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je vodoinstalacija v utilityju nekvalitetno izvedena, iz česar gre sklepati, da je to izvorni razlog za puščanje vode. Razlog, da se je tožnica sama lotila sanacije pa je verjetno iskati v tem, da je toženka trikrat neuspešno iskala napako, nato pa hotela v ta namen razbiti tlake, s čemer se tožnica ni strinjala. To je verjetno tudi razlog, da sanacija ni bila takoj opravljena. Prav tako ni nerazumno, da sta računa za svetila in menjavo omaric datumsko pred sanacijo, saj je očitno tožnica te predmete kupila po uničenju. Nedopustna pritožbena novota pa so trditve, da račun M. ne izkazuje, da se nanaša na predmetno sanacijo, da ni dokaza, da je račun plačan in da bi se lahko navedeno saniralo z manjšimi stroški, saj bi to lahko toženka trdila že v ugovoru (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroški georadarskega skeniranja, idejne zasnove sanacije in pregleda stanovanjske enote in dokumentacije res niso stroški povezani z utilityjem, temveč so to stroški povezani s sanacijo statike v zgradbi, kar iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja (zadnji odstavek na strani 14 in nadaljnji odstavek). Ker je iz zapisnika z dne 4. 4. 2019 razvidno, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnica sama pridobi statistični projekt sanacije, je terjatev iz tega naslova brez dvoma verjetno izkazana.

10Verjetno je izkazana tudi terjatev iz tretjega sklopa. Predložene listine ne izkazujejo, da je bila toženka dolžna nepremičnino zgraditi do četrte gradbene faze. Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo, s katero se je toženka zavezala objekt zgraditi do tretje podaljšane gradbene faze in gradbeno pogodbo, po kateri je dolžna objekt dokončati do pete podaljšane gradbene faze. Zato je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je s tem nastala tudi zakonska obveznost toženke izročiti tožnici uporabno dovoljenje, pravilno izhajalo iz določil ZVKSES⁵. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna tudi s prakso Vrhovnega sodišča RS⁶, po kateri je treba v primeru kombinacije dveh pogodb, prodajne in gradbene, ti presojati kot zloženo pogodbo, vendar po pravilih prodajne pogodbe. Zato ne glede na dejstvo, da je toženka tožnici nepremičnino že izročila v posest, obveznost toženke po izročitvi uporabnega dovoljenja obstaja. Ker med strankama ni sporno, da te obveznosti toženka še ni izpolnila, je že iz tega razloga verjetnost terjatve glede pogodbene kazni brez dvoma podana⁷. Prevzem posesti je v skladu s 18. členom ZVKSES le ena od prvin izročitve nepremičnine. Ker toženka uporabnega dovoljenja tožnici še ni izročila, do veljavne izročitve nepremičnine sploh še ni prišlo. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da so določbe ZVKSES kogentne narave in jih s pogodbo ni mogoče izključiti ali drugače dogovoriti glede izročitve nepremičnine. Zato dejstvo, da tožnica ob podpisu s strani toženke enostransko sestavljenega zapisnika še ni terjala plačila pogodbene kazni, ni odločilno. Pritožbena trditev, da do zamude ni prišlo, ker tožeča stranka ni v celoti poravnala kupnine, pa je nedopustna pritožbena novota, saj bi tudi to trditev toženka brez dvoma lahko podala že v ugovoru.

11Sodišče prve stopnje je z zadostno verjetnostjo ugotovilo, da zaradi ravnanja toženke obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena, kar pomeni, da je tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjen. Ta ugotovitev ni vezana le na slabo finančno stanje toženke, temveč tudi na ravnanje njenih ustanoviteljev. Toženkina ustanovitelja sta 17. 4. 2018, ko je gradnja še potekala in je že postalo jasno, da hiš kupcem ne bodo mogli pravočasno izročiti, odkrite pa so bile tudi že napake v statični stabilnosti, ustanovila družbo B., d. o. o. z istovrstno dejavnostjo. Nova družba je nato začela poslovati, poslovanje toženke pa se je ustavilo. Tožnica je potrošnica, njen položaj je posebej varovan (1. člen ZVKSES) in zato je treba upoštevati ne le sedanja ravnanja toženke, temveč tudi okoliščine, ki so nastale že prej in kažejo na ravnanja, ki nasprotujejo tistemu, ki ga investitorju nalaga ZVKSES, kot pravilno poudarja že sodišče prve stopnje. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na sedanje finančno stanje toženke, zato navedene ugotovitve ne omajejo, ugotovitev pa brez dvoma zadošča za sklep, da ravnanje kaže na nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tega ne izpodbije niti trditev, da banke spodbujajo ustanavljanje novih podjetij, ki jim potem dodeljujejo posojila. S tem namreč ni nič narobe in tudi v obravnavanem primeru ne bi bilo, če bi obe družbi poslovali dalje, posluje pa le nova, razlogov za to pa tožena stranka ne pojasni. Kot že rečeno je predmet zavarovanja denarna terjatev tožnice in zato so ponovne navedbe, da je bila toženka pripravljena odpraviti napake v statični nestabilnosti tudi pri tožnici (kot je to storila pri ostalih šestih lastnikih), a ne na način, ki ga želita z lastnico drugega dela dvojčka C. C., saj je ta način trikrat dražji, nerelevantne. Da je denarna terjatev tožnice verjetno izkazana do zavarovane vsote, kljub podpisu primopredajnega zapisnika s strani tožnice, pa je predhodno že pojasnjeno.

12Pogoji za izdajo predmetne začasne odredbe so glede na obrazloženo brez dvoma izpolnjeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ .

¹ Parc. št. 1565/1, 1569/1, 1570/1, 1572/1 in 1573/4 k. o. ... do 21/5000 ter nepremičnini z ID znakom 000-6-2169 in 000-8-2169 do celote.
² Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, številka 51/98, s kasnejšimi spremembami.
³ Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, številka 33/91I
⁴ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami
⁵ Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb, Uradni list RS, številka 18/04
⁶ VSRS Sklep II Ips 200/2016 z dne 19. 7. 2018, VSRS Sodba in sklep II Ips 7/2021 z dne 3. .3. 2021
⁷ Sodišče prve stopnje se bo moralo šele pri odločanju o glavni stvari konkretneje opredeliti do ugovorov toženke, da je k zamudi prispevala tudi tožnica.