VSRS Sklep II Ips 87/2010

Revizija druge toženke se zavrže.

Reviziji prvega toženca se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede zahtevka zoper prvega toženca razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je tožencema kot porokoma naložilo v nerazdelno plačilo 121.292,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

2Toženca vlagata revizijo, v kateri nižjima sodiščema očitata zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinjata se, da bi bili pritožbeni razlogi novota. Podlaga odločitve sodišča prve stopnje so bile listine. Iz kreditne pogodbe z aneksom izhaja zapadlost zadnjega obroka v januarju 2013, predčasne zapadlosti terjatve do porokov pa tožeča stranka ni ne trdila ne dokazala. V razmerju do poroka so tako zapadle le posamezne mesečne anuitete, ne pa celotna terjatev, zato je tožba po mnenju tožencev preuranjena. Pritožbenemu sodišču toženca očitata, da se ni opredelilo do podanega ugovora že razsojene stvari oziroma do pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Toženca prav tako vztrajata, da sodišči nista spoštovali določbe 1012. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri se porok zavezuje upniku izpolniti veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če slednji tega ne stori. Prisojena terjatev pa po njunem mnenju ni niti veljavna, saj je bil zahtevek zoper glavnega dolžnika zavrnjen, niti terjatev zoper poroka ni zapadla. Revidenta ugovarjata višini terjatve, ker po njuni oceni ni razjasnjeno, kaj predstavljajo v kreditni pogodbi omenjene pretekle obveznosti in kompenzacija. O tem ni vedel povedati ničesar niti zakoniti zastopnik tožeče stranke, vendar se sodišče prve stopnje do njegove izpovedi ni dokazno opredelilo. Revidenta predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev in ponovno sojenje.

3Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Meni, da so očitki procesnih kršitev neutemeljeni, izpodbijanje dejanskih ugotovitev pa v reviziji ni dovoljeno. Predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške.

4Revizija druge toženke ni dovoljena, revizija prvega toženca pa je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije druge toženke:

5Pooblastilo odvetniški družbi za vložitev revizije se v spisu nahaja le za prvega toženca, za drugo toženko pa ne. Ker se v revizijskem postopku ne uporabljajo določbe 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo druge toženke zavrglo po določbi petega odstavka 98. člena ZPP.

Glede revizije prvega toženca:

6Tožeča stranka je od prvega toženca kot družbenika podjetja I., d.o.o. 25. 4. 2005 odkupila njegov poslovni delež. Tožeča stranka je status družbenice v družbi I., d.o.o. pridobila, čeprav sprememba družbenikov ni bila vpisana v sodni register. Nato je bila med tožečo stranko in družbo I., d.o.o. 12. 6. 2006 sklenjena pogodba o dolgoročnem kreditu, h kateri sta kot solidarna poroka pristopila tudi oba toženca. Nad glavnim dolžnikom I., d.o.o. je bil 29. 9. 2006 uveden stečajni postopek, v okviru katerega tožeča stranka (vsaj delnega) poplačila terjatve iz naslova kreditne pogodbe ni dosegla. Zato je v tej pravdi vračilo kredita zahtevala od tožencev kot solidarnih porokov.

7Revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da je trditve, s katerimi je pritožnik napadal ugotovljeno višino terjatve, zmotno ocenilo kot pritožbeno novoto, ni utemeljen. Tožena stranka višine terjatve ali njene nepopolno navedene dejanske opredelitve ni grajala pravočasno, saj je bil ugovor zoper višino terjatve, ki ga je tožena stranka podala na prvem naroku, pavšalen in zato neupošteven. Celo v pritožbi ugovor zoper višino terjatve ostaja nekonkretiziran. Višina terjatve je tako tudi po oceni revizijskega sodišča pravnomočno ugotovljena, ne da bi pri tem nižji sodišči zagrešili kakšno postopkovno kršitev.

8Prav tako ne drži revizijski očitek, da je sodišče odločilo o že razsojenem zahtevku. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil v gospodarskem sporu II Pg 50/2007 zavrnjen ugotovitveni zahtevek tožeče stranke zoper glavnega dolžnika v stečaju. Tako ni podana subjektivna identiteta strank v postopku, posledično pa se s tem subjektivne meje pravnomočnosti izdanih sodb ne prekrivajo. Zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve zoper glavnega dolžnika v stečaju, ki izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 50/2007, temelji na določbi prvega odstavka 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1(1)). Domet tega pravila je omejen na razmerje med družbenikom kot upnikom zoper njegovo lastno družbo (ki se nahaja v insolvenčnem postopku) kot dolžnikom. Le v tem razmerju upnik kreditne terjatve (ki je hkrati družbenik) zoper lastno družbo (v stečaju) ne more uspešno uveljaviti. Če pa stečaja oziroma prisilne poravnave nad dolžnikom ne bi bilo, bi bil lahko upnik (kljub statusu družbenika) uspešen tudi zoper glavnega dolžnika (lastno družbo). Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku, kamor lahko štejemo tudi zavrnitev zahtevka v celoti, pa ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato porok odgovarja upniku za ves znesek prevzete obveznosti po specialni določbi drugega odstavka 1022. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ(2)). To pravilo sta nižji sodišči pravilno uporabili.

9Utemeljeno pa je revizijsko grajanje odločitve o zapadlosti terjatve. 112. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je v prvem odstavku določal, da nedospele denarne in nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku z dnem začetka stečajnega postopka štejejo za dospele. Po določbi tretjega odstavka citiranega člena denarne in nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku, katerih predmet so občasne dajatve, postanejo enkratne denarne terjatve. Vendar pa citirani pravili veljata le zoper dolžnika, ki se znajde v stečajnem postopku. Za poroka pa zapadlost terjatve zaradi stečaja glavnega dolžnika ni prav nič spremenjena. Na porokovo obveznost spremembe temeljnega posla v smislu postrožitve obveznosti glavnega dolžnika ne vplivajo. Velja le obratno pravilo - če se obveznosti glavnega dolžnika zmanjšajo, se zmanjša tudi porokova obveznost. Prvi toženec se je kot porok zavezal izpolniti obveznost v obrokih in na tak način izpolnitve je pristal tudi upnik. Zavarovani interes upnika je v takšni izpolnitvi, kot je bila prvotno dogovorjena in le takšno od poroka lahko zahteva. Upnikov ekonomski oziroma dejanski položaj na opisan način ostaja zavarovan, ekonomski položaj oziroma prevzeti riziko poroka pa se zaradi sprememb na strani glavnega dolžnika ne poslabša. Porok torej kljub stečaju glavnega dolžnika še vedno odgovarja za dolg skladno s prvotno prevzetimi obveznostmi in modalitetami.

10Nesporno dejstvo, da je bilo vračilo kredita dogovorjeno v obrokih, bi ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da sprememba zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika ne vpliva na zapadlost porokove, narekovala drugačno odločitev o utemeljenosti zahtevka (tako glede vprašanja, ali je celotna terjatev na dan zadnje glavne obravnave sploh že zapadla, kakor tudi glede teka zamudnih obresti). Pritožba v tem delu namreč ne predstavlja graje dejanskega stanja, da bi bila lahko opredeljena kot neupoštevna novota, pač pa gre za (vedno pravočasno) grajo nepravilne uporabe materialnega prava. Nezapadlost celotne terjatve namreč izhaja že iz (v tem delu nesklepčnih) tožbenih navedb.

11Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča nižjih sodišč je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku zoper prvega toženca, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

12Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe.

Op. št. (2): Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.