UPRS Sklep I U 95/2021-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožniku izrekel denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 3000 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-2437/2012/40 z dne 7. 10. 2013 (1. točka izreka) ter določil rok in način plačila (2. točka izreka). Sklenil je še: da če tožnik tudi v naknadnem roku 30 dni po vročitvi tega sklepa ne bo odstranil nelegalne gradnje, kot je to naloženo z 2. točko izreka odločbe št. 06122-2437/2012/10 z dne 24. 10. 2012, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 3000 EUR (3. točka izreka); da v dosedanjem izvršilnem postopku in v postopku izdaje tega sklepa posebni stroški niso nastali (4. točka izreka) ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (5. točka izreka)¹.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila 24. 10. 2012 izdana odločba št. 06122-2437/2012/10, s katero je bila za prizidek k objektu ... v Ljubljani odrejena odstranitev. Ta se do aprila 2013 ni izvedla, zaradi česar je prvostopenjski organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-2437/2012/40 z dne 10. 4. 2013, s katerim je določil način izvršbe s prisilitvijo, in sicer z denarno kaznijo v znesku 3000 EUR ter podal naknadni rok za izvršitev odločbe z dne 24. 10. 2012 do 22. 11. 2013. Ker tudi pri ponovnem inšpekcijskem pregledu na lokaciji predmetnega prizidka ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik izvršil odrejeno odstranitev, je s tem sklepom na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrekel denarno kazen, ki je bila določena že v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 10. 4. 2013. Izrek 3. točke je utemeljil na drugem odstavku 298. člena ZUP.

3Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil in odpravil 3. točko izreka izpodbijanega sklepa in zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek; tožnikovo pritožbo v preostalem delu pa zavrnil (1. točka izreka). Odločil je še, da bo o stroških postopka odločil prvostopenjski organ (2. točka izreka). Pritožbi je delno ugodil iz razloga, ker prvostopenjski organ ni obrazložil, na podlagi katerega predpisa je tožniku zagrozil z novo denarno kaznijo v višini 3000 EUR, s čimer se izpodbijanega sklepa v tem delu ni dalo preizkusiti. V zvezi z zavrnitvijo pritožbe pa navaja, da postopek legalizacije na drugačno odločitev prvostopenjskega organa ni mogel vplivati; tudi če je tožnik vložil zahtevo za legalizacijo sporne gradnje, to namreč še ne pomeni izvršitve navedene odločbe, saj vložena zahteva v tem postopku nima pravnega učinka.

4Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izvedba upravne izvršbe ni dovoljena, saj sam že vrsto let ureja legalizacijo zadevne nepremičnine, ki je v pristojnosti pristojnega upravnega organa. Inšpekcijske odločbe ni mogoče izvršiti niti zaradi stanja v naravi, saj bi se z njeno izvršitvijo lahko porušil osnovni objekt in sosednji gradbeni objekt, vse na kulturno in arheološko zaščitenem območju v Ljubljani. Sama odstranitev gradbenega objekta pa tudi ni pravno dopustna, v kolikor se predhodno ne pridobi gradbenega dovoljenja za njegovo rušitev. Navedena nemožnost izvršitve izpodbijanega sklepa predstavlja ničnostni razlog. Navaja še, da je prizidek k objektu ... obnovil in na njem zamenjal streho, pri čemer pa ne more v naravi vzpostaviti prejšnjega gradbenega stanja, kot je obstajalo pred zadevno izvedeno gradnjo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6Tožba ni dovoljena.

7Sodišče mora pri predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge mora, kot določa določba drugega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

8Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

9Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ tožniku izrekel denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 3000 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-2437/2012/40 z dne 7. 10. 2013.

10Po presoji sodišča izpodbijani sklep o denarni kazni, ki ga je na podlagi 298. člena ZUP izdal prvostopenjski organ, ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tožnikovi obveznosti, v zvezi s katero je bila tudi izrečena denarna kazen v upravni izvršbi, je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, tj. z inšpekcijsko odločbo z dne 24. 10. 2012, s katero mu je bila odrejena odstranitev prizidka k objektu ... v Ljubljani. Ker tožnik v roku za izvršitev odrejene obveznosti ni opravil, mu je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 7. 10. 2013 določen naknadni rok za prostovoljno izpolnitev naložene obveznosti in za primer, da tudi v dodatnem roku ne bo ravnal v skladu z naloženo obveznostjo, zagrožena izvršba s posredno prisilitvijo, tj. s plačilom denarne kazni v višini 3000 EUR. Ker tožnik tudi v dodatnem roku ni izpolnil naložene obveznosti, mu je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP naložil plačilo predmetne denarne kazni. V zvezi z denarno kaznijo kot obveznostjo v smislu 2. člena ZUS-1, je bila torej denarna kazen tožniku določena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 7. 10. 2013.

11Z izpodbijanim sklepom se le nadaljuje izvršba tožnikove obveznosti, o kateri je že bilo odločeno v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 7. 10. 2013. Izpodbijani sklep in določena denarna kazen pa ne predstavlja ponovnega odločanja o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve naložene obveznosti².

12Iz tožbenih navedb niti ne izhaja, da je tožnik obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil; da izpodbijani sklep ne bi bil skladen z izvršilnim naslovom ali da bi bil izvršilni naslov odpravljen, spremenjen ali razveljavljen. Podani ugovori v tožbi pa za drugačno presojo sodišča niso relevantni. Na odločitev o inšpekcijskem ukrepu, kot tudi na izpodbijani sklep v postopku upravne izvršbe namreč po določilih Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in ZUP ne morejo vplivati aktivnosti v zvezi z legalizacijo spornega dela objekta³; tožnik pa se ne more sklicevati niti na odsotnost gradbenega dovoljenja za rušenje, saj je pridobitev tega v njegovi domeni⁴. Glede preostalih tožbenih ugovorov, ki se vsi nanašajo na nemožnost izvršitve naložene obveznosti, pa sodišče pojasnjuje, da bi te ugovore tožnik moral uveljavljati že v upravnem sporu, katerega predmet izpodbijanja bi bila inšpekcijska odločba z dne 24. 10. 2012.

13Nazadnje sodišče še pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre niti za primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje namreč izpodbijani sklep o denarni kazni v upravni izvršbi ne sodi⁵.

14Ker torej glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1⁶ kot nedovoljeno zavrglo.

15Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Prvostopenjski organ je 17. 12. 2020 izdal sklep o popravi pomote št. 06122-2437/2012-56, s katerim je določil, da se v uvodu izpodbijanega sklepa, kjer je napačno navedeno leto izdaje 2019, to popravi tako, da se pravilno navedeno leto izdaje glasi 2020.
² Stališče, da s sklepom o plačilu denarne kazni, izdanim na podlagi 298. člena ZUP, praviloma ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, je zavzelo že Vrhovno sodišče v sklepu I Up 321/2014 z dne 29. 10. 2014.
³ Glede aktivnosti v zvezi z legalizacijo sodišče še dodaja, da tudi sicer iz tretjega odstavka 106. člena GZ izhaja, da se postopek izvršbe ustavi po uradni dolžnosti šele v primeru, če je izdana odločba v skladu s V. poglavjem tega dela zakona, tj. odločba o zahtevi za legalizacijo, česar pa tožnik v tožbi ni niti zatrjeval.
⁴ Ta od začetka uporabe Gradbenega zakona (GZ) v skladu s 5. členom za izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa niti ni več potreben.
⁵ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 321/2014 z dne 29. 10. 2014 in sklep Upravnega sodišča IV U 109/2016-10 z dne 5. 11. 2018.
⁶ V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.