VSL Sklep I Cpg 591/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžniku pa je dolžan povrniti 1.194,62 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Zavrne se predlog prvega upnika za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo, ki se glasi:

„1. Dolžniku A., d. d. se za čas veljavnosti te odredbe odreja ponovno vključitev v programsko shemo in izvedbo retransmisije programa B. vsem svojim odjemalcem kabelskih storitev, če izdajatelj B. d. o. o. zagotavlja kvaliteten signal.

2. Dolžniku A., d. d. se za čas veljavnosti te odredbe prepoveduje umik programa B. iz svoje programske sheme ter prepoveduje prenehanje njihovega oddajanja oz. retransmisije, če izdajatelj B. d. o. o. zagotavlja kvaliteten signal.

3. Vsakemu članu uprave dolžnika A., d. d. se izreče denarno kazen v višini 10.000,00 EUR za primer, če dolžnik v roku 3 dni od vročitve te začasne odredbe ne bo izpolnil obveznosti iz prve ali druge točke sklepa in se v primeru neplačila dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev na računih, izvršbo na nepremičnino z zaznambo izvršbe, cenitvijo nepremičnin in prisilno prodajo, ter izda nov sklep z izrekom nove denarne kazni, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bo dosegel 100.000,00 EUR.

4. Dolžniku A., d. d. izreče denarna kazen v višini 500.000,00 EUR za primer, če ne bo izpolnil obveznosti iz prve ali druge točke sklepa in se v primeru neplačila dovoli izvršbo z rubežem denarnih sredstev na računih, izvršbo na nepremičnino z zaznambo izvršbe, cenitvijo nepremičnin in prisilno prodajo, ter izda nov sklep z izrekom nove denarne kazni, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bo dosegel 5.000,000,00 EUR.

5. Ta začasna odredba velja še 15 dni po nastopu pogojev za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane v pravdni zadevi iz točke 6. tega sklepa.

6. Upnik je dolžan v roku 30-ih dni od pravnomočnosti tega sklepa o začasni odredbi zoper dolžnika vložiti tožbo z zahtevkom za izvedbo storitev retransmisije programa B. in to dejstvo s potrdilom o vložitvi tožbe izkazati sodišču.

7. Pritožba ali ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

8. Dolžnik je dolžan v roku 15 dni upniku povrniti njegove pravdne stroške v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Zavrne se predlog drugega upnika za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo, ki se glasi:

„1. Dolžniku A., d. d. se za čas veljavnosti te odredbe odreja ponovno vključitev v programsko shemo in izvedbo retransmisije programov C., D. in E. vsem svojim odjemalcem kabelskih storitev, če izdajatelj F. d. o. o. zagotavlja kvaliteten signal.

2. Dolžniku A., d. d. se za čas veljavnosti te odredbe prepoveduje umik programov C., D. in E. iz svoje programske sheme ter prepoveduje prenehanje njihovega oddajanja oz. retransmisije, če izdajatelj F. d. o. o. zagotavlja kvaliteten signal.

3. Vsakemu članu uprave dolžnika A., d. d. se izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR za primer, če dolžnik v roku 3 dni od vročitve te začasne odredbe ne bo izpolnil obveznosti iz prve ali druge točke sklepa in se v primeru neplačila dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev na računih, izvršbo na nepremičnino z zaznambo izvršbe, cenitvijo nepremičnin in prisilno prodajo, ter izda nov sklep z izrekom nove denarne kazni, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bo dosegel 100.000,00 EUR.

4. Dolžniku A., d. d. izreče denarno kazen v višini 500.000,00 EUR za primer, če ne bo izpolnil obveznosti in prve ali druge točke sklepa in se v primeru neplačila dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev na računih, izvršbo na nepremičnino z zaznambo izvršbe, cenitvijo nepremičnin in prisilno prodajo, ter izda nov sklep z izrekom nove denarne kazni, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bo dosegel 5.000,000,00 EUR.

5. Ta začasna odredba velja še 15 dni po nastopu pogojev za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane v pravdni zadevi iz točke 6. tega sklepa.

6. Upnik je dolžan v roku 30-ih dni od pravnomočnosti tega sklepa o začasni odredbi zoper dolžnika vložiti tožbo z zahtevkom za izvedbo storitev retransmisije programov C., D. in E. in to dejstvo s potrdilom o vložitvi tožbe izkazati sodišču.

7. Pritožba ali ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

8. Dolžnik je dolžan v roku 15 dni upniku povrniti njegove pravdne stroške v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

III. Prvi in drugi upnik morata dolžniku v 8 dneh plačati njegove stroške v postopku zavarovanja v znesku 1.190,23 EUR, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Zoper sklep sta se iz vseh pritožbenih razlogov (po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) pritožila upnika. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu predlogu ugodi, dolžniku pa naloži povrnitev stroškov postopka izdaje začasne odredbe, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka z obrestno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi sta upnika izdajatelja televizijskih programov, imata dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti in sta vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo. Dolžnik je operater – razširja televizijske programe in jih trži v okviru svoje programske sheme. Dolžnik je do priprave tega predloga razširjal tudi televizijske programe izdajateljev (B., C., D. in E.).

6Upnika trdita, da dolžnik pri urejanju medsebojnih razmerij z enakovrstnimi izdajatelji televizijskih medijev ravna izrazito neenakopravno in televizijskih programov ne razširja pod enakopravnimi pogoji, s čimer krši 112. člen Zakona o medijih – ZMed. Upnika sta namreč 28. 4. 2021 vložila tožbo na plačilo nadomestila za koriščenje oziroma uporabo avtorskih in sorodnih pravic za pretekla štiri leta, dolžnik pa je 10. 7. 2021 napovedal, da bo zaradi umika dovoljenja za retransmisijo s strani upnikov do ureditve ustrezne pogodbene podlage upnikove televizijske programe umaknil iz vseh svojih programskih shem, kar je 12. 7. 2021 storil. Končni naročniki dolžnika do teh programov ne morejo več dostopati oziroma jih gledati, čeprav upnika naj ne bi nikoli umaknila dovoljenja za retransmisijo, zaradi česar je umik programov samovoljen. Posledično sta upnika predlagala izdajo začasne odredbe, katere vsebina izhaja iz 1. točke tega sklepa.

7Sodišče prve stopnje je kot sporno prepoznalo vprašanje, ali sta upnika z vložitvijo tožbe na plačilo 2.377.656,00 EUR iz naslova kršitve avtorskih pravic za preteklo obdobje oddajanja spornih TV programov¹ de facto umaknila dovoljenje za retransmisijo do ureditve ustrezne pogodbene podlage. Po stališču sodišča prve stopnje je zato, ker stranke pravnega razmerja nimajo urejenega s pogodbo in torej med njimi ni soglasja, pod kakšnimi pogoji (zlasti je sporno denarno nadomestilo obema izdajateljema spornih TV programov) naj dolžnik izvaja zakonsko obveznost iz 112. člena Zmed, sporna tudi v tem postopku zavarovanja uveljavljana nedenarna terjatev na ponovno retransmisijo, saj pogoji zanjo niso dogovorjeni. Ker po stališču sodišča prve stopnje nadomestilo za avtorske in sorodne pravice ni del zakonske obveznosti ali kakršnekoli regulacije in se lahko uredi le skladno s svobodno gospodarsko pobudo in tržnimi načeli, tako da odraža njihovo ekonomsko vrednost, cilj, ki ga s predlogom zasledujeta upnika, presega namen izdaje začasne odredbe, zato je predlog zavrnilo.

8Predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je utemeljen, če izkaže upnik za verjetno, da nedenarna terjatev obstoji ali da mu bo nedenarna terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in če izkaže še eno izmed predpostavk iz drugega odstavka istega člena. Tudi v primeru tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje, mora upnik izkazati, da mu je oziroma bo zoper dolžnika nastala nedenarna terjatev, zavarovanju katere je namenjen institut začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča le verjetnost obstoja pravnega razmerja take vrste, ki bi ga bilo treba začasno regulirati. Z začasno odredbo se namreč ne regulira pravnih razmerij, temveč zgolj iz njih izvirajoče nedenarne terjatve.²

9Upnika v pritožbi vztrajata, da zahtevata oddajanje svojih programov brez posebnih pogojev ali dodatnih zahtevkov za plačilo ali z drugimi omejitvami. Po prvem odstavku 112. člena ZMed mora operater pod enakimi pogoji omogočiti razširjanje programov vseh izdajateljev (ki jim je izdano dovoljenje iz 105. člena tega zakona in če obstajajo tehnične možnosti za kvaliteten sprejem signala v glavni sprejemni postaji operaterja³), tako, da so dostopni vsem uporabnikom njegovih storitev. Vendar isti člen v drugem odstavku jasno določa, da mora operater brezplačno omogočiti le razširjanje radijskih in televizijskih programov iz 76., 77., 79., 80. in 81. člena tega zakona. Operater je torej dolžan neodplačno omogočiti le razširjanje radijskih in televizijskih programov posebnega pomena⁴ (to so radijski in televizijski programi Radiotelevizije Slovenija, lokalni radijski in televizijski programi, regionalni radijski in televizijski programi, študentski radijski in televizijski programi, nepridobitni radijski in televizijski programi in drugi programi s statusom posebnega pomena). Upnika ne trdita, da bi bila izdajatelja kateregakoli od programov posebnega pomena oziroma da bi tak status imeli programi, ki jih izdajata. Navedeno pomeni (na tem mestu višje sodišče namenoma ob strani pušča drugo vprašanje, to je urejenost avtorskopravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov), da je v tej zadevi vključenost programov upnikov v programske pakete dolžnika stvar medsebojnega avtonomnega (pogodbenega) dogovora. Operaterji so namreč dolžni izdajateljem programov (ki niso posebnega pomena) omogočati⁵ razširjanje njihovih programov, niso pa dolžni zagotoviti dostopnosti teh programov vsem svojim uporabnikom. Prvi odstavek 112. člena ZMed je torej treba razumeti tako, da je dolžnik za vse svoje uporabnike dolžan oblikovati paket programov, ki vključuje programe posebnega pomena, vse ostale programe, torej tudi programe upnikov v tej zadevi, pa vključiti v svoje pakete pod enakopravnimi pogoji. Upnika torej nimata možnosti določati pogojev, pod katerimi bo dolžnik razširjal njun program. Trdita namreč (prim. list. št. 4 predloga), da je dolžnik njune programe iz svoje programske sheme umaknil brez podlage in samovoljno, ne pa, da jih po sklenitvi dogovora pod (ne)enakopravnimi pogoji (npr. glede na število uporabnikov paketa ali pa delež gledanosti posameznega programa) ne želi vključiti v programsko shemo. Šele v tem primeru bi se sodišče lahko ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali dolžnik (ne) omogoča razširjanja programov upnikov pod enakopravnimi pogoji.

10Iz povedanega izhaja, da če dolžnik programov izdajatelja v svojo programsko shemo ne želi vključiti, tega ni dolžan storiti. Stališče pritožnikov, da zavrnitev oddajanja zgolj zato, ker se izdajatelj (pritožnik verjetno misli na operaterja) s pogodbenimi pogoji, ki sicer sploh še niso bili sporočeni, ne strinja, ne more izvotliti zakonske pravice iz 112. člena ZMed, je torej zmotno. S tem pritožnika potrjujeta tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni soglasja, pod kakšnimi pogoji naj dolžnik izvaja zakonsko obveznost iz 112. člena ZMed.

11Upnika s predlogom za izdajo začasne odredbe zahtevata, da dolžnik programe, katerih izdajatelja sta, ponovno vključi v programsko shemo in izvaja njihovo retransmisijo, ne da bi ob tem zahtevala medsebojno ureditev pogojev, pod katerimi bi operater svojo dolžnost razširjanja programov opravljal. Tudi ob upoštevanju njunega pritožbenega stališča, da predmet začasne odredbe ni vprašanje pogojev, ki se nanašajo na plačilo avtorske pravice za oddajane programe (ker je to predmet drugega spora, postopka IV Pg 845/2021), se tako izkaže, da pravne podlage za svoj zahtevek nimata. Zaključek sodišča prve stopnje, da upnika nista uspela s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati svoje terjatve do dolžnika, je zato pravilen.

12Stališče upnikov, da vprašanje pogojev, ki se nanašajo na plačilo avtorske pravice za oddajane programe, ni predmet začasne odredbe, saj je to vprašanje drugega postopka z drugim tožnikom, se tako izkaže za neutemeljeno zato, ker je nerelevantno. Čeprav upnika pravilno trdita, da bi bila vezanost zahtevka iz naslova avtorskih pravic s pogoji oddajanja relevantna le, če bi kot nesporno pravno podlago upnika navajala pogodbeno – vzajemno sinalagmatsko obveznost, kar v tej zadevi ni primer, pa zmotno menita, da lahko svoj zahtevek utemeljujeta zgolj na zakoniti pravici iz 112. člena ZMed. Očitek sodišču prve stopnje s tem v zvezi, da to naj ne bi pojasnilo, zakaj zahtevka za obvezno oddajanje ni mogoče obravnavati ločeno od zahtevka za plačilo avtorske pravice, pa ni več relevanten, zaradi zgornje obrazložitve v tem sklepu. Ob bok tem pritožbenim trditvam višje sodišče (obiter dicta) dodaja, da se varovana dela lahko retransmitira le z dovoljenjem na pogodbeni osnovi.

13Glede na povedano višje sodišče posebej ne bo odgovarjalo na pritožbene trditve, da sta upnika izrecno zahtevala oddajanje programov, ne glede na to, kako si je dolžnik razlagal njuno voljo z vložitvijo tožbe s strani kolektivnega zastopnika, in da je sodišče povezalo upnika z Inštitutom za avtorsko pravico, zahtevek za oddajanje programov pa z zahtevkom za plačilo tantiem, s čimer naj bi de facto odločilo v vseh odprtih in bodočih postopkih.

14Ker že prva predpostavka za izdajo začasne odredbe, določena v prvem odstavku 272. člena ZIZ (ali že nastala terjatev ali bodoča terjatev) ni podana, se višje sodišče do pritožbenih trditev glede ene od predpostavk, določenih v drugem odstavku tega člena, škode, ki se nanaša na prihodke od reklamiranja in ne od nadomestila za avtorsko pravico, ne bo opredeljevalo.

15Pravica radiofuzne transmisije je materialna avtorska pravica, ki varuje premoženjski interes avtorja s tem, da izključno avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela (21. v zvezi z 22. in 31. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP). Skladno z drugim odstavku 113. člena ZMed zato operater lahko prenaša in oddaja programe le na podlagi pisne pogodbe ali drugega dokumenta,⁶ iz katerega je razvidna urejenost avtorskopravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov (če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ali z zakonom). Ob nespornem izostanku takega dogovora oziroma izjave v tej zadevi je zato sodišče prve stopnje upravičeno sledilo dolžniku, ki je vložitev tožbe v zadevi IV Pg 845/2021 štel kot umik soglasja upnikov k (brezplačni) retransmisiji spornih TV programov. V zvezi s tem pa so neutemeljene pritožbene trditve, da predstavlja tako stališče absolutno pretiran poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, saj da sta upnika izrecno zahtevala le oddajanje programov, ne glede na to, kako si je dolžnik razlagal njuno voljo z vložitvijo tožbe s strani kolektivnega zastopnika. Upnika nimata podlage zahtevati od dolžnika vključitve v njegovo programsko shemo, saj (kakršnikoli) pogoji za to niso dogovorjeni. Prav zaradi svobodne gospodarske pobude in tržnih načel zato vključitev v programsko shemo dolžnika v tej zadevi ne more biti stvar regulacije s postopkom zavarovanja, ne glede na to, kako je med strankama urejena pravica netelesne eksploatacije avtorskih del.

16Višje sodišče je s tem odgovorilo tiste pritožbene trditve, ki bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve v postopku zavarovanja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in 38. členu ZIZ. Upnika svoje stroške pritožbenega postopka krijeta sama, dolžniku pa sta v 15 dneh dolžna povrniti stroške njegovega pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo na 1.600 točk oziroma 960,00 EUR za odgovor na pritožbo (tarifna številka 27 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife – OT), 19,20 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 1.194,62 EUR. Višje sodišče priglašenega stroška sestanka s stranko ni priznalo, ker je ta že zajet v sestavi pritožbe. Opravil, ki jih opravi odvetnik zato, da lahko sestavi vlogo ali da se pripravi za udeležbo na naroku, se namreč ne obračunava in priznava posebej, ampak je nagrada že všteta v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je te podatke oz. listine nato uporabil.⁷ Strošek končnega poročila stranki pa je z vidika petega odstavka 38. člena ZIZ (v zvezi z 239. členom ZIZ) in prvega odstavka 155. člena ZPP nepotreben.

¹ Kot zastopnik upnikov jo je proti dolžniku vložil Inštitut za avtorsko pravico, Zavod za svetovanje in posredništvo, Škofja Loka.
² Miha Šipec: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, GV Založba 2001.
³ Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa o izostanku trditev o zagotavljanju kvalitetnega signala višje sodišče ugotavlja, da to dejstvo med strankama ni sporno, zato je ugotovitev sodišča o delni neizvršljivosti predloga v tem delu nepravilna, pritožba upnikov s tem v zvezi pa utemeljena. Vendar to vprašanje na odločitev v zadevi ne vpliva.
⁴ Gre za pravilo »must carry«, ki pomeni, da operaterji morajo brezplačno razširjati (retransmitirati) določene radijske in televizijske vsebine posebnega pomena. Hkrati pravilo »must offer« iz tretjega odstavka 112. člena ZMed za te vsebine nalaga tudi izdajateljem, da operaterju omogočijo neodplačno razširjanje programa.
⁵ Pod enakopravnimi pogoji.
⁶ Za razliko od drugega odstavka 113. člena ZMed, po katerem naj bi bilo to mogoče urediti tudi z drugim dokumentom, prim. obrazložitev v VSRS Sodbi II Ips 77/2016 z dne 15. 2. 2018, ki se sklicuje na T. Dreier, v: M. M. Walter, S. von Lewinski (ur.): European copyright law - a commentary, Oxford University Press 2010, str. 448.
⁷ Tako tudi VSL Sklep I Cpg 293/2021 z dne 21. 6. 2021, VSK Sklep Cpg 43/2017 z dne 17. 8. 2017 in VDSS Sklep Psp 34/2021 z dne 6. 3. 2021.