VSRS Sodba II Ips 683/2009

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi tudi v preostalem delu in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju In 2001/00017 z dne 17. 4. 2001 razveljavi v 1. točki tudi v preostalem delu in 3. točki v celoti in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.559,61 EUR.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče naložilo toženki plačilo 3.353.727 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 1998 do plačila in povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 21.848,40 SIT. Toženki je naložilo, da tožeči stranki povrne odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 1. 1. 2002 dalje in od izvršilnih stroškov, kolikor višina zapadlih, pa ne plačanih obresti presega višino prisojenih izvršilnih stroškov, in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Toženka je zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila predlog za dopustitev revizije. Ker pa je bila na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D) in se zato postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D), je vrhovno sodišče vlogo odstopilo sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je vlogo prejelo še v roku za vložitev revizije, zato jo je treba obravnavati kot pravno sredstvo, ki je po dosedanjih predpisih dovoljeno zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, torej kot revizijo.

4Tožena stranka v reviziji navaja, da je tožeča stranka prepozno predložila original menice, na podlagi katerega je edino mogoče zahtevati plačilo dolga. Tožečo stranko je ves čas zastopal kvalificirani pooblaščenec, zato ni mogoče sprejeti stališča, da bi moral biti na to še pozvan. Tako stališče je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Tožena stranka je ugovarjala, da menica ni prav sestavljena, saj je izdana le ena menica za dve različni posojili dveh posojilojemalcev, izpolnjena je brez njene vednosti in privoljenja, ni naveden znesek, toženka pa tudi nima posojilnih pogodb, na katere naj bi se menična izjava sklicevala. Vse te argumente je višje sodišče nekritično zavrglo. Zaradi nepopolnega pooblastila za izpolnitev menice je treba nujno šteti, da je menica nepopolna in je zato tožnik sploh ne bi smel izpolniti, še bolj sporen pa je temelj nastanka menične obveznosti, saj se v kreditnih pogodbah predvideva zavarovanje kredita z menico, katere izdajatelj je kreditojemalec in nikjer porok. Kar navaja višje sodišče, ne bi bilo sporno, če bi bila menična izjava nedvoumna, jasna, popolna in ne bianco in če bi bilo mogoče zaključiti, da je nedvoumno prišlo do soglasja volj o bistvenih elementih pogodbe.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je nanjo odgovorila in menila, da ni utemeljena.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da listina, na podlagi katere tožeča stranka od nje zahteva plačilo določenega denarnega zneska, nima lastnosti menice. Menično pravo je strogo in formalno. Da bi imela določna listina značilnosti menice, mora vsebovati vse sestavine, ki jih predvideva Zakon o menici (v nadaljevanju ZM). O vsebini in sestavinah listine, ki jo je (naknadno tudi v originalu) v spis vložila tožeča stranka in na podlagi katere zahteva plačilo, med strankama ni bilo spora. Presoja te listine v smislu ZM, torej presoja, ali ta listina izpolnjuje pogoje za menico, pa pomeni materialnopravno presojo.

8Toženka je tožeči stranki izročila podpisan menični blanket; podpisala ga je torej kot izdajatelj menice – trasant. Druge rubrike so v meničnem blanketu ostale neizpolnjene. Zakon dopušča, da je menica v času izdaje nepopolna (drugi odstavek 16. člena ZM), vendar pa mora biti menični blanket naknadno izpolnjen glede vseh bistvenih sestavin, da bi ustvarjal veljavno menično zavezo. Šele s pravilno izpolnitvijo namreč postane bianco menica prava menica.

9ZM v prvem delu ureja trasirano in v drugem delu lastno menico (tretji del zakona so prehodne in končne določbe). Obvezne sestavine trasirane menice določa v 1. členu. Če katerakoli od teh manjka, listina nima narave menice (2. člen ZM). Eden od bistvenih elementov trasirane menice je navedba trasata, to je osebe, ki naj plača (3. točka 1. člena ZM). Ta rubrika je v meničnem blanketu, ki ga je v spis predložila tožeča stranka, ostala neizpolnjena. To pa pomeni, da listina ni trasirana menica. Tudi ne gre za trasirano lastno menico, saj bi moral biti v takem primeru kot trasat naveden trasant (drugi odstavek 3. člena ZM).

10Bistvena značilnost lastne menice je, da njen izdajatelj ostane tudi glavni dolžnik. Vsebino lastne menice določa 107. člen ZM. Med drugim mora vsebovati nepogojno obljubo, da se bo plačala določena vsota denarja (za razliko od trasirane, ki vsebuje nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja). To se v praksi običajno zapiše kot „plačam“, „bom plačal“ ali „bomo plačali“ (namesto „plačajte“ pri trasirani menici). Menica, pri kateri ni obljube plačila, pač pa nalog plačila, nima ustreznih sestavin, ki jih določa zakon, saj zakon kakšne omilitve za opustitev te formalnosti ne predvideva (108. člen ZM).(1)

11Vrhovno sodišče tako zaključuje, da listina, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo, ni menica. Ker nima izpolnjenega polja o trasatu, ni trasirana menica, ker pa ne vsebuje nepogojne obljube plačila njenega izdajatelja, tudi ni lastna menica. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugodili tožbenemu zahtevku, sta torej napačno uporabili citirana določila ZM. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi toženke v celoti ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo sklep o izvršbi tudi v preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker po spremenjeni odločitvi tožeča stranka v sporu ni uspela, mora toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo stroške sestave vlog, zastopanja na narokih, materialne stroške in DDV. Stroške je vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo (odmera je razvidna iz prijave stroškov na str. 55, 74, 142 in 155 spisa).

---.---

Op. št. (1): Komentar zakona o menici, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 507 in odločbi II Ips 806/2007 ter II Ips 187/2007.