VSRS Sklep II Ips 91/2021

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna v roku 90 dni s strehe stavbe št. 6862, ležeče na parc. št. 362/45, k. o. ..., odstraniti zimski vrt iz kovinskih (Alu) lamel, po strokovnih izvajalcih preko prerezane hidroizolacije zavariti pasove, široke približno od 25 do 30 centimetrov, ter po varjenju ponovno razgrniti predhodno odstranjeno peščeno nasutje, tako da bo s strehe objekta v celoti odstranjen zimski vrt ter površino, na kateri je stal zimski vrt, oblikovati na način, kot je oblikovana siceršnja streha objekta (peščeno nasutje) (prvi odstavek I. točke izreka). Toženki je prepovedalo, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji vznemirjala lastninsko pravico tožnikov na strehi objekta št. 6862, ležeči na parc. št. 362/45, k. o. ... (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je, kar tožniki zahtevajo več ali drugače (II. točka izreka) in sklenilo, da toženka nosi vse pravdne stroške tožnikov (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: “ter po varjenju ponovno razgrniti predhodno odstranjeno peščeno nasutje, tako da bo s strehe objekta v celoti odstranjen zimski vrt ter površino, na kateri je stal zimski vrt, oblikovati na način, kot je oblikovana siceršnja streha objekta (peščeno nasutje)”. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sklep o dopustitvi revizije

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 554/2020 z dne 10. 2. 2021 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj, ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da gre pri zasteklitvi toženkinega lastniškega dela strehe smiselno za poseganje v skupne dele stavbe in je treba uporabiti 29. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) glede odstotka potrebnih soglasij za poseg, ter ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da elaborat z dne 11. 4. 2013 oziroma odločba GURS z dne 5. 11. 2013 ter sporazum z dne 27. 2. 2014 ne morejo predstavljati soglasja etažnih lastnikov k zaprtju (zasteklitvi) 5. etaže, ker v omenjenih listinah ni določno in jasno navedeno, za katera izvedbena dela in v kakšnem obsegu etažni lastniki dajejo soglasje.

Dejanski okvir spora

4Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

- da so tožniki in toženka lastniki posameznih delov v etažni lastnini v stavbi št. 6862, k. o. ..., pri čemer gre za večstanovanjsko stavbo;

- da je toženka avgusta 2017 na strehi stavbe, neposredno nad svojim posameznim delom ID znak ..., zgradila zaprt zimski vrt iz kovinskih (Alu) lamel v izmeri približno 40 m², pri čemer je toženka ob izdelavi zaprtega zimskega vrta odprla že v času gradnje objekta izdelano odprtino iz njenega stanovanja na streho objekta, ki je bila ob izgradnji objekta provizorično zaprta z lesenimi deskami, na spodnji strani zakrita z mavčnimi ploščami, na zgornji (zunanji) strani pa zavarovana z ustrezno termo in hidroizolacijo ter pokrita s peskom;

- pred posegom, torej pred postavitvijo zimskega vrta, je bila na tem delu strehe položena termo in hidroizolacija, ki jo je toženka na tem delu ob postavitvi zimskega vrta prerezala, ter posut pesek.

Presoja nižjih sodišč

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima toženka na spornem delu strehe, na katerem je postavila zimski vrt, lastninsko pravico, in sicer na podlagi odločbe GURS z dne 5. 11. 2013. Na podlagi navedene odločbe je prišlo do spremembe obsega toženkinega posameznega dela ID ..., s čimer so soglašali vsi takratni etažni lastniki, tako, da toženkin posamezni del obsega tudi del strehe objekta v 5. etaži v izmeri 78,60 m². Streha, na kateri je bil zgrajen zimski vrt, je torej nedvomno sestavni del posameznega dela toženke, saj je bilo v upravnem postopku odločeno, da toženkin posamezni del poleg stanovanja v 4. etaži objekta vsebuje tudi teraso na delu strehe objekta v 5. etaži. Sodišče je ugotovilo, da je toženka s postavitvijo zimskega vrta na strehi objekta nedvomno spremenila zunanji videz stavbe, zato so izpolnjeni vsi pogoji iz 15. člena SZ-1, ki od toženke za takšen poseg terjajo pridobitev soglasja ostalih etažnih lastnikov. Bistveni namen te določbe je, da varuje zunanji videz stavbe v razmerju med etažnimi lastniki pred kakršnokoli nesoglasno spremembo, zato je povsem nepomembno, ali tretji spremembe zunanjega videza ne vidijo z okoliških ulic. Da gre za spremembo zunanjega videza stavbe, povsem zadostuje ugotovitev, da je takšna sprememba vidna na preostalem delu strehe, ki glede na neprerekano dejstvo nedvomno predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, do katerega imajo prost dostop vsi etažni lastniki. Soglasje etažnih lastnikov za izvedbena dela mora biti podano povsem določno in jasno, v soglasju mora biti navedeno, na katero izvedbeno delo in v kakšnem obsegu se nanaša, zato na soglasje ni mogoče sklepati na podlagi tega, da je v elaboratu za vpis spremembe podatkov katastra stavbe del strehe orisan s črtkano črto. Namen takšnega izrisa v elaboratu je v tem, da se obseg toženkinega posameznega dela razširi tudi na del strehe, ni pa mogoče skice interpretirati kot podano soglasje za izvedbo kakršnihkoli izvedbenih del na tem delu strehe. Postavitev zimskega vrta, ki spreminja zunanji videz stavbe, ne spada v nobeno od oblik obratovanja ali vzdrževanja, torej ne gre za posel rednega upravljanja iz 25. člena SZ-1, kar pomeni, da bi morala toženka za takšen poseg pridobiti najmanj soglasje etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži presegajo 75 % skladno s prvim odstavkom 29. člena SZ-1. Toženka niti po lastnih trditvah ni dobila soglasja etažnih lastnikov nad 75 % (zatrjevala je soglasja v obsegu 64,44 %), kar pomeni, da je poseg protipraven in zaradi tega, ker spreminja zunanji videz stavbe, ustreza pojmu vznemirjanja solastninske pravice ostalih etažnih lastnikov na skupnih delih. Dodatno je sodišče obrazložilo, da podano soglasje v primeru nadaljnje prodaje stanovanja ne more zavezovati njegovih singularnih pravnih naslednikov, zato toženka ni razpolagala niti s soglasji, ki bi presegala polovico vseh solastniških deležev. Prav tako pa je sodišče ugotovilo, da gre za poseg, ki terja pridobitev gradbenega dovoljenja in posledično popolno soglasje vseh etažnih lastnikov.

6Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da postavitev zimskega vrta v izmeri 40 m² na strehi večstanovanjske stavbe predstavlja spremembo zunanjega videza stavbe in gre torej za obliko poseganja v skupne dele. Strinjalo se je tudi s sodiščem, da postavitev zimskega vrta zapade pod posel, ki presega redno upravljanje, saj ne gre za obratovanje ali vzdrževanje (ne posameznega ne skupnega dela), zato je za takšen poseg treba pridobiti soglasja etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži presegajo 75 %. Obrazložilo je, da skica elaborata, v katerem je bil del strehe, ki je last toženke, orisan s črtkano črto, ne pomeni, da je bila predvidena gradnja oziroma postavitev zimskega vrta na delu strehe, saj je bil ta del v vseh dokumentih obravnavan kot odprta terasa. Iz listin izhaja le, da so vsi etažni lastniki soglašali s spremenjenim obsegom posameznih delov v večstanovanjski stavbi in posledično solastniških deležev, nikjer pa ni razvidno, da bi se razpravljalo o postavitvi zimskega vrta. Ker je toženka trdila, da je pridobila soglasja etažnih lastnikov v obsegu 64,44 % (in torej ne 75 %), na odločitev nima vpliva zmotno stališče sodišča prve stopnje, da soglasja, podana v letu 2014, ne zavezujejo singularnih pravnih naslednikov. Na izpodbijano odločitev tudi ne vpliva spornost presoje sodišča prve stopnje, da gre za poseg, ki terja gradbeno dovoljenje in torej soglasje vseh etažnih lastnikov. Spremenilo pa je odločitev sodišča prve stopnje glede vzpostavitve prejšnjega stanja s peščenim nasutjem, saj ne gre za klasično vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je streha toženkina in ker s spremembo (vrhnje) površine oziroma plasti tal strehe ni posegla v zunanji videz stavbe, zato v tem delu ne gre za vznemirjanje solastninske pravice in je zahtevek v tem delu zavrnilo.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

7Toženka navaja, da prvi odstavek 15. člena SZ-1 ne določa konkretno (vsebinsko, opisno), kakšna sprememba zunanjega videza stavbe terja pridobitev soglasij etažnih lastnikov. Razlaga nižjih sodišč, da omenjena zakonska določba dejansko ne dopušča nobenega posega v zunanji videz objekta brez ustreznega soglasja etažnih lastnikov, ne glede na to, ali je poseg ob običajni rabi objekta komurkoli viden oziroma ali realno sploh vpliva na zunanji videz stavbe, je preozka in črkobralska. Ker zakon torej ne določa, kdaj gre za poseg v zunanji videz, meni, da bi sodišče v vsakem posameznem primeru glede na okoliščine primera moralo presoditi, ali dejansko gre za poseg, ki spreminja zunanji videz, in s tem smiselno predstavlja poseg v skupne dele stavbe ali ne. V sodni praksi je mogoče zaslediti stališče, da poseg ne sme »bistveno spremeniti« zunanjosti objekta. Zato je pretirano stroga razlaga citiranega zakonskega določila na način, da etažni lastnik v svojem posameznem delu ne sme izvršiti nobenega posega, kljub temu, da poseg dejansko ni viden, niti izpred objekta samega, niti z ulice, niti tretjim osebam, niti samim etažnim lastnikom, če se ti ne povzpnejo na streho objekta, ki v delu, v katerem predstavlja skupni del, ni uporabna (ni pohodna, ampak služi le osnovnemu namenu strehe). Sodišči prve in druge stopnje izpostavljenih okoliščin nista upoštevali, saj sta izhajali z zmotnega in neživljenjskega izhodišča, da je v smislu prvega odstavka 15. člena SZ-1 prepovedan vsakršen poseg v zunanjost, četudi ga praktično ni mogoče videti od nikjer.

Meni, da je zakonodajalec s citirano določbo zasledoval cilj, da se onemogoči, da etažni lastniki brez soglasij s posegi, ki niso estetsko usklajeni z osnovnim videzom objekta in so tudi medsebojno neusklajeni, porušijo enotni videz stavbe. Da je zunanji videz stavbe spremenjen ali skažen, torej implicitno zahteva, da je poseg dejansko viden ob pogledu na stavbo. Posledično ji je bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in pravica do spoštovanja premoženja iz 1. člena prvega protokola k EKČP. Sodišči bi morali tehtati na eni strani pravico etažnih lastnikov do objektivne in absolutne nespremenljivosti zunanje podobe objekta in na drugi strani njeno pravico, da uporablja svoj posamezni del na način, kot je bil predviden ob izgradnji objekta z zasteklitvijo.

Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da gre pri zasteklitvi lastniškega dela strehe oziroma spremembi zunanjega videza smiselno za obliko poseganja v skupne dele stavbe. Na to kaže umestitev določb v zakonu (15. člen SZ-1 je uvrščen v poglavje lastninskopravnih razmerij na posameznih delih v etažni lastnini, 25. in 29. člen pa v poglavje upravljanja večstanovanjske stavbe), zato v konkretnem primeru ni pravilna smiselna uporaba 25. in 29. člena SZ-1, ki govorita o posegih v skupne dele.

Opozarja, da naloženo rušenje zasteklitve pomeni nemožnost uporabe lastniškega dela strehe, saj sodišči zahtevata popolno zaprtje strehe. Iz sodbe ne izhaja, kako bi lahko toženka na lastniški del strehe dostopala brez zimskega vrta. Vztraja, da v letu 2017 sploh ni bila zavezana pridobiti novih oziroma dodatnih soglasij, saj bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo presoditi, da je z zasteklitvijo toženka zgolj s časovnim zamikom dokončala še nedokončano gradnjo in 5. etažo v skladu z namensko rabo usposobila za stanovanjski namen. Zaprtje 5. etaže (lastniškega dela strehe) je bilo predvideno že v času gradnje objekta, saj je bila predpripravljena odprtina za izvedbo izhoda na lastniški del strehe. Zasteklitev odprtih teras spada med vzdrževalna dela, kar je potrdila gradbena inšpektorica. Ker je šlo le za dokončanje nedokončane gradnje oziroma časovno zamaknjeno dokončanje, saj je bila zato v strehi puščena odprtina (da si toženka uredi izhod na streho), ne gre za posel upravljanja. Poudarja, da tudi iz elaborata izhaja obstoj predvidene zaprte 5. etaže v višini 2,5 m. Prav tako iz odločbe GURS izhaja, da je vseh 156,10 m² stanovanjskih površin, kar pomeni, da so podpisniki sporazuma soglašali z zaprtjem 5. etaže. Napačni so zaključki sodišča, da iz prodajne pogodbe in elaborata izhaja, da je bil predmet nakupa odprta terasa. Drugačen zapis v pogodbi namreč ni bil možen, saj je bila na dan sklenitve pogodbe 5. etaža odprta terasa. Določbi 77. in 78. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) ne govorita o načinu označevanja v elaboratu, zato je sklicevanje sodišča na navedena člena ZEN nerazumljivo in zmotno, temu pa sledi očitno zmotna presoja sodišč, da tudi v elaboratu črtkano zarisana 5. etaža ne more dokazovati predvidenega zaprtja 5. etaže. Morda vsaka posamezna listina o zaprtju 5. etaže ne govori, bi pa sodišče ob pravilni uporabi 8. člena ZPP moralo zaključiti, da je zaprtje 5. etaže pomenilo dokončanje nedokončane gradnje. Meni, da etažni lastniki nimajo pravne podlage za preprečitev v času gradnje predvidenih del, saj so s tem implicitno soglašali kot npr. s postavitvijo oken, vrat in drugih elementov objekta. Prav tako izvedba zasteklitve ne zapade pod 29. člen SZ-1, saj vsaka izboljšava ne predstavlja posla, ki presega okvir rednega upravljanja, če ga je mogoče opredeliti kot potrebnega za zagotavljanje pogojev bivanja. Drugače kot z zaprtjem stanovanjskih površin ni mogoče zagotoviti. Tudi izhoda iz ene etaže v drugo skozi že izvedeno odprtino v strehi ni mogoče izvršiti drugače kot z zaprtjem zgornje etaže.

Navedbe iz odgovora na revizijo

8Tožniki v odgovoru na revizijo navajajo, da noben dokument ne opredeljuje kakršnekoli gradnje ali postavitve montažnega objekta na strehi stavbe, saj navajajo odprto teraso. Na to kaže tudi izjava zakonitega zastopnika investitorja gradnje, da tožnici ni bilo dano soglasje in da ni bilo predvideno, da bi se na strehi gradilo. Tudi odločba GURS z dne 11. 10. 2019, na katero se sklicuje toženka in ki je bila sicer izdana po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, določa „odprt balkon“. Ne strinjajo se z razlago toženke o spremembi zunanjega videza, saj zakon ne govori o manjših, večjih, (ne)estetskih, (ne)vidnih spremembah, ampak o (vsakršni) spremembi zunanjega videza stavbe. Takšna razlaga je tudi logična, saj se morajo etažni lastniki strinjati z vsako spremembo videza stavbe. Ne strinjajo se s toženkino navedbo, da zimski vrt naj ne bi bil viden ob pogledu na predmetno stavbo, saj so nasprotno dokazali že v postopku pred nižjima sodiščema. Menijo, da je zmotno zatrjevanje toženke, da naj bi bila pri uporabi 15. člena SZ-1 pomembna okoliščina, ali solastniki streho uporabljajo kot teraso, streho ali kako drugače. Zakon spremembe videza ne veže na način uporabe. Prav tako odločitev sodišča, da zimski vrt spreminja videz stavbe, ne posega v pravico do zasebne lastnine. Sodišče ni bilo dolžno tehtati med pravico tožnikov do nespremenljivosti videza objekta in toženkino pravico do zasebne lastnine. Zakon namreč kot edino relevantno okoliščino določa objektivno spremembo zunanjega videza. Če je videz spremenjen, je potrebno 100 % soglasje ostalih solastnikov za njegovo spremembo. Izjava investitorja gradnje kaže, da so potrebam postopka prirejene toženkine navedbe, da je bilo stanovanje prodano kot „penthouse“. To velja tudi za navedbe, da naj bi bila izgradnja 5. etaže predvidena že v času gradnje objekta. Toženka ni predložila nobenega uradnega dokumenta, iz katerega bi to izhajalo. Tudi toženka sporni del stavbe naslavlja kot streha. Prav tako soglasja etažnih lastnikov v elaboratu, in sicer k spremembi lastniških deležev in površine toženkinega stanovanja, ne predstavljajo soglasja k postavitvi zimskega vrta. V GURS je sporni del strehe vpisan kot odprta terasa. Okoliščina, da je bila v toženkinem stanovanju predvidena odprtina, ne more predstavljati kar vseobsežnega soglasja ostalih etažnih lastnikov. Nasprotujejo navedbam toženke, da gre za dokončanje nedokončane gradnje, saj noben dokument ni določal ali omenjal gradnje 5. etaže. Te trditve je toženka tudi prvič podala šele v pritožbi in je zato z njimi prekludirana, prav tako ni predlagala niti enega dokaza. Ne elaborat ne soglasje ne omenjata gradnje (in še toliko manj zimskega vrta). Za oblikovanje posamične etaže stavbe je potrebno opredeliti tudi višino etaže, saj brez tega podatka etažne stavbe ni mogoče pravilno oblikovati. Vendar če bi bila predvidena gradnja, načrti ne bi vsebovali črtkanih črt, ampak polne črte. Soglasje so podali k oblikovanju odprte in nezagrajene terase, kar potrjuje 2. stran zapisnika obravnave, iz katerega izhaja, da se del pohodne strehe (in ne 5. etaža) objekta spremeni v teraso stanovanja št. 8. Predlagajo zavrnitev revizije.

Presoja utemeljenosti revizije

9Revizija je utemeljena.

10Toženka je lastnica spornega dela strehe, na katerem je postavila zimski vrt. Nižji sodišči sta zato odločitev oprli na prvi odstavek 15. člena SZ-1, ki določa, da sme etažni lastnik brez soglasja ostalih etažnih lastnikov opraviti vzdrževalna dela, spremembe in izboljšave (v nadaljnjem besedilu: izvedbena dela) v svojem posameznem delu, če to ne pomeni poslabšanja za kakšen drug posamezni del ali skupne dele večstanovanjske stavbe in ne spreminja zunanjega videza večstanovanjske stavbe. Nasprotno razlogovanje privede do zaključka, da v primeru, da izvedbena dela v posameznem delu spreminjajo zunanji videz večstanovanjske stavbe, etažni lastnik potrebuje soglasje ostalih etažnih lastnikov. Pri tem iz sodb nižjih sodišč izhaja, da sta sodišči citirano določbo razlagali tako, da je brez soglasja etažnih lastnikov nedopustna vsakršna sprememba zunanjega videza. Takšna razlaga je materialnopravno napačna. Po stališču Vrhovnega sodišča je treba (odprt) pojem spremembe zunanjega videza razlagati ustavno skladno in se vprašati, ali bi bil zakon v primeru, če bi izrecno določil vsebino, kot sta jo z razlago dali nižji sodišči, skladen z ustavo (Schumannova formula). Upoštevaje navedeno je torej treba skrbno poiskati ravnotežje kolidirajočih pravic pri odgovoru na vprašanje, za kakšno izvedbeno delo v posameznem delu, ki spreminja zunanji videz večstanovanjske stavbe, je potrebno soglasje ostalih etažnih lastnikov. Na eni strani gre za socialni aspekt (razsežnost) pravic etažnih lastnikov, ki imajo solastninsko pravico na skupnih delih, in na drugi strani za lastninsko pravico etažne lastnice, da v svojem posameznem delu opravi določena izvedbena dela. Pojem spremembe videza bi sodišči torej morali razlagati v luči tega, za kakšen poseg v pravice drugih etažnih lastnikov pri konkretni spremembi zunanjosti gre, ob upoštevanju, da se ne sme izvotliti lastninska pravica toženke na posameznem delu. Tak ustavno skladen preizkus prvega odstavka 15. člena SZ-1 v obravnavanem primeru ni bil (ustrezno) opravljen.

11Od te presoje je nato odvisno, ali je toženka za postavitev zimskega vrta potrebovala soglasja ostalih etažnih lastnikov. Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da izvedbena dela v posameznem delu, ker spreminjajo zunanji videz večstanovanjske stavbe kot celote, predstavljajo poseg v skupne dele, je treba uporabiti drugi odstavek 15. člena SZ-1. Ta določa, da kadar izvedbena dela v posameznem delu pomenijo tudi poseg v skupne dele, etažni lastnik ne sme pričeti z izvajanjem del brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih; dela morajo biti opravljena v skladu s predpisi o graditvi objektov, med izvajanjem del pa mora etažni lastnik omogočiti strokovni nadzor. Določba drugega odstavka 15. člena SZ-1 torej lasten poseg etažnega lastnika v njegov posamezni del navezuje na predhodno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. S tem je urejeno sobivanje več lastninskih pravic, saj pri izvedbenih delih v posameznem delu ne gre za izvrševanje solastninske pravice na skupnih delih, zato sta nižji sodišči, ki sta navedeno določbo nadomestili s pravili o skupnem upravljanju večstanovanjske stavbe (25. in 29. člen SZ-1), zmotno uporabili materialno pravo.

Odločitev o reviziji

12Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči nista opravili tehtanja kolidirajočih pravic in concreto, za kar je treba zagotoviti dinamično večstopenjsko kontradiktorno obravnavanje,1 zato bi bilo v nasprotju z jamstvi poštenega postopka (22. člen Ustave), če bi ga prvo opravilo Vrhovno sodišče samo.2 Prav tako pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP) v smeri dejanskih okoliščin, ki bi lahko narekovale uporabo drugega odstavka 15. člena SZ-1.3

Odločitev o revizijskih stroških

13Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

14Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP). Vrhovna sodnika Tomaž Pavčnik in Vladimir Horvat sta podala pritrdilni ločeni mnenji (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tako J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten, letnik XXXII, št. 2, Ljubljana 2011, str. 26.
2 Prim. sklep VS RS II Ips 25/2019.
3 Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da so tožniki tožbeni zahtevek v izhodišču utemeljevali na splošnih pravilih Stvarnopravnega zakonika o varstvu lastninske pravice.

*********************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA - SVETNIKA VLADIMIRJA HORVATA

Povezava na pdf dokument

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na pdf dokument