VSC Sodba II Kp 16581/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je prvo sodišče naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 121,49 EUR, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanca in potrebnih izdatkov ter nagrade njegovega pooblaščenca in plačilo 100,00 EUR sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena ZKP, zatrjevana kršitev kazenskega zakona ter kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 22. in 29. člena Ustave.

6V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za sojenje v nenavzočnosti v sumarnem postopku zahteva določba prvega odstavka 442. člena ZKP, sodišče prve stopnje pa je pod točko 1 obrazložitve izpodbijane sodbe danost teh pogojev tudi ustrezno obrazložilo. Po citirani postopkovni določbi sme sodnik v primeru, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, odločiti, da se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo 18. 3. 2021 opravilo v obdolženčevi navzočnosti. Obdolženec, ki je bil zaslišan že pred preiskovalnim sodnikom 28. 5. 2020, se je skliceval na že podan zagovor (sodnica ga je prebrala), nakar je izjavil, da na vprašanja ne bo odgovarjal. Nato je še dodal: ″Obdolženi povem, da hodim na sodišče zaradi bedarij in da sem jaz oškodovan in ne on in pa da odpiramo firmo v tujini, kamor odhajam do meseca maja in me ne bo. Prav tako imamo hišo na morju, kjer sem skozi poletje, tako da me na sodišče do septembra ne bo‶. Iz povzetega ne izhaja, da bi imel obdolženi utemeljene in opravičljive razloge, ki bi preprečevali njegovo udeležbo na glavni obravnavi, pač pa gre za izražanje njegovega odklonilnega odnosa do sodišča ter predmetnega kazenskega postopka. Obdolženec si pač sam ne more izbirati, kdaj se bo pripravljen udeležiti sojenja. Pri tem pa ne gre spregledati, da je bil tretji, torej zadnji narok za glavno obravnavo opravljen 9. 9. 2021, pa se ga obdolženec kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil, čeprav je predhodno zatrjeval, da ga ″na sodišče ne bo do septembra‶. Obdolženec je bil očitno sposoben razumeti na glavni obravnavi 18. 3. 2021 podane mu pravne pouke v zvezi z možnostjo sojenja v njegovi nenavzočnosti (list. št. 95). Zapisnik o glavni obravnavi je brez pripomb podpisal, pa tudi pritožnica ne zatrjuje, da posledic v primeru nenavzočnosti na glavni obravnavi ni dojel. Kot že rečeno, je bil obdolženec zaslišan že v preiskavi 28. 5. 2020 (list. št. 53 do 54), ko je podal zagovor v katerem je zanikal storitev kaznivega dejanja. Pozneje mu je bil 31. 3. 2021 vročen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva z dne 12. 10. 2020, v katerem so tudi dosledno povzete izpovedbe oškodovanca F. F. in priče D. D., ki sta jih podala v preiskavi. Obdolženec je torej imel vso možnost seznaniti se z obremenilnimi dokazi, sicer pa obdolženec, ki v kazenskem postopku ne uporabi pravic, ki mu jih daje zakon, iz te opustitve ne more imeti koristi. Slednji zaključek pa velja tudi za pritožbeno trditev, da naj bi bile podane kršitve pravice do obrambe in poštenega sojenja, ker obdolženec ni dal soglasja za branje zapisnikov o izpovedbah prič B. B. in C. C. (tudi ta dva sta bila zaslišana tekom preiskave 2. 7. 2020) na glavni obravnavi, opravljeni v njegovi nenavzočnosti 9. 9. 2021. Obdolženec se je namreč s tem, ko ob podanih pogojih za sojenje v nenavzočnosti, ni pristopil na glavno obravnavo, odpovedal pravici iz druge alineje 29. člena Ustave, ki mu zagotavlja pravico do sojenja v navzočnosti. V tem primeru je dovoljeno zapisnike, za katere zakon dopušča branje s soglasjem obeh strank, prebrati zgolj v soglasju z državnim tožilcem.

7Obdolženec se sicer ni izjasnil glede modifikacije obtožnega predloga, a mu je bila ta možnost zagotovljena s tem, da mu je bila modifikacija poslana v izjasnitev, vendar te možnosti ni izkoristil. Sodišče prve stopnje res ni posebej utemeljevalo, zakaj šteje, da navzočnost obdolženca na glavni obravnavi ni bila nujna, a utemeljitev tega pogoja povsem jasno izhaja iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil obdolženec že zaslišan, da je bil na glavno obravnavo v redu povabljen, da se je imel možnost izjaviti o modifikaciji obtožnega akta ter nato obdolženčev zagovor dokazno oceni glede na ostale relevantne personalne dokaze.

8ZKP v tretjem odstavku 16. člena obdolžencu sicer zagotavlja pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, vendar ta pravica ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih obramba predlaga, temveč je dolžno izvesti zgolj tiste dokaze, na podlagi katerih se uveljavljajo za konkreten primer pravno relevantna dejstva. Pri tem mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obdolženec je po zaslišanju v preiskavi 28. 5. 2020 na zapisnik podal dokazni predlog za zaslišanje prič C. C. (ta je bil zaslišan že v preiskavi) in ″prijatelja, ki je bil z obdolžencem‶ E. E. Poleg tega, da dokazni predlog ni ustrezno vsebinsko konkretiziran, pa je obdolženec zapisnik, na katerem je navedena priča E. E., za katero se je pozneje tekom glavne obravnave ugotovilo, da ne obstaja, podpisal in nanj ni imel pripomb. Zato sodišče druge stopnje ne more slediti tezi pritožnice, da naj bi sodišče napačno zapisalo ime te priče. Pod točko 3 obrazložitve je sodišče prve stopnje skladno določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP argumentiralo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče E. E. Obdolženca je celo, potem ko je ugotovilo, da priča s tem imenom ne obstaja, pozvalo da sporoči pravo ime in naslov priče, a se obdolženec na poziv ni odzval. V predmetnem primeru, ko obdolženec niti ni konkretiziral o čem naj bi priča izpovedala (to da je bila z njim, samo po sebi še ne pomeni, da je zaznala celoto dogajanje med njim in oškodovancem), pozneje pa dokaznega predloga niti ni dopolnil, je obrazložitev sodišča glede zavrnitve tega dokaznega predloga povsem zadostna in mu ne gre očitati kršitve pravice do obrambe, s tem pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9Pritožnica v zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo le izpovedbi oškodovanca, čeprav je priči D. D. in C. C. nista potrdili, pač pa sta skladno obdolženčevem zagovoru navajali, da je slednji redna stranka v njihovi trgovini in da z njim nimajo težav. Blagajničarka bi si zagotovo zapomnila, če bi se obdolženec v prodajalni agresivno obnašal. Ta priča ni potrdila navedb oškodovanca, da naj bi ji obdolženec vzel kreditno dokumentacijo in jo vrgel na blagajniški pult. Oškodovančevo pričevanje ni skladno, ker je tekom postopka spreminjal znesek, ki naj bi mu ga po dogovoru obdolženec vrnil od najetega posojila v znesku 7.000,00 EUR.

10Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene trditve, saj ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča neoporečna in ustrezno argumentirana. Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo ozadje obravnavanega dogodka, torej dogovor obdolženca in oškodovanca, da oškodovanec obdolžencu poplača škodo na avtomobilu s potrošniškim posojilom pri prodajalcu G. G. v višini 7.000,00 EUR, iz katerega bi obdolženec za določen znesek nabavil razno blago, preostanek pa bi oškodovancu izplačal v gotovini. Tako obdolženec kot oškodovanec skladno trdita, da si je oškodovanec pozneje v prodajalni premislil. Obdolženec je v zagovoru povedal, da si je oškodovanec premislil že po tem, ko si je sam že izbral želeno belo tehniko, zaradi česar se je nanj razjezil in ga s povišanim tonom vprašal, če se iz njega ″dela norca‶. Obdolženčevo stališče je bilo, da je od oškodovanca zahteval le to, kar mu pripada. Razlog stornacije posojila je oškodovanec prepričljivo pojasnil in sicer je navajal, da je obdolženec mimo predhodnega dogovora, po katerem bi se posojilo delilo na pol, zahteval višji znesek. Res je razmerje te delitve oškodovanec različno navajal, a mu je to okoliščino sodišče na glavni obravnavi 8. 7. 2021 predočilo in je pojasnil, da je pravi tisti znesek, ki ga je navajal že v kazenski ovadbi. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja, za katerega pritožnica meni, da kaže na oškodovančevo neverodostojnost, ustrezno opredelilo pod točko 7 obrazložitve. Sodišče druge stopnje meni, da sama višina zneska niti ni bistvena za oceno oškodovančeve verodostojnosti. Bistveno je to, da je obdolženec ta znesek naknadno spremenil v oškodovančevo škodo, zaradi česar je oškodovanec pogodbo o potrošniškem posojilu storniral, slednje pa je povzročilo obdolženčevo jezo in povišan glas, kar nenazadnje obdolženi sam priznava. Zato sodišče druge stopnje sprejema tudi dokazno oceno izpovedb prič D. D. in C. C. kot pravilno, saj sta obe priči trdili, da nista zaznali nič posebnega pri najemanju predmetnega potrošniškega posojila, kar pa ni v skladu niti z zgoraj povzetim delom obdolženčevega zagovora. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno trditev, da naj bi prvo sodišče nekritično sledilo le izpovedbam oškodovanca. Sodišče prve stopnje je te izpovedbe ustrezno dokazno preizkusilo ter pravilno zaključilo, da so bile tekom celotnega postopka skladne v bistvenih delih, iz njih pa je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kot je opisano v krivdoreku.

11Sodišče druge stopnje, poleg očitka glede zaslišanja priče E. E., na katerega je bilo odgovorjeno že zgoraj, zavrača tudi pritožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje v predmetni kazenski zadevi nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ni pridobilo video posnetkov nadzornih kamer prodajalne. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je imelo sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo podlago za presojo v predmetni kazenski zadevi že na podlagi izvedenih dokazov in bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve popolnoma odveč.

12Zavrniti gre tudi pritožbeni očitek, da je sodišče v prve stopnje v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kršilo tudi kazenski zakon, ker je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, ki mu ni dokazano. Kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP je lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

13Odločbo o kazenski sankciji pritožnica izpodbija v prepričanju, da obstajajo številne olajševalne okoliščine, ki narekujejo izrek milejše kazni. Obdolženec živi urejeno življenje, je poročen in oče mladoletnega otroka, je tudi uspešen podjetnik, od dejanja pa je minilo nekaj časa. Tudi novih kazenskih postopkov nima.

14Za razliko od pritožnice, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije dalo dovolj poudarka tudi vsem olajševalnim okoliščinam. Pod točko 14 obrazložitve je ustrezno upoštevalo prav vse olajševalne okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica. Seveda pa ni moglo spregledati še zlasti tehtne obteževalne okoliščine in sicer, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Preizkusna dveletna doba po prejšnji pogojni obsodbi mu je tekla od 30. 4. 2019 do 30. 4. 2021, kar pomeni, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje 15. 5. 2019 storil tekom te preizkusne dobe. Za obravnavano kaznivo dejanje grožnje je v drugem odstavku 135. člena predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Glede na obdolženčevo predkaznovanost zaradi storitve kaznivega dejanja, ki je vsebovalo elemente nasilja, je bila pravilna odločitev prvega sodišča, da obdolžencu za kvalificirano obliko kaznivega dejanja grožnje ne izreče denarne kazni, ampak mu izreče tako kazensko sankcijo, za katero gre upati, da ga bo v bodoče odvrnila od ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj. Zato je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in dveletno preizkusno dobo pravilna izbira, ki bo zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

15Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.