VSC Sodba Cp 449/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v delu, s katerim je nasprotni tožnik zahteval zakonske zamudne obresti od zneska 25.875,00 EUR od 23. 8. 2019 do vključno 12. 8. 2020, zavrne.

II. Nadaljnja pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

III. Pritožnica sama trpi svoje stroške, toženi in nasprotni tožeči stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 1.023,88 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z dne 20. 6. 2020 izdano sodbo razsodilo:

- pod točko 1. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke I. K. zahtevala plačilo 68.619,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2019 dalje do plačila;

- pod točko 2. izreka ugodilo tožbenemu zahtevku nasprotnega tožnika po nasprotni tožbi in nasprotni toženki (sicer tožeči strani po tožbi) naložilo, da nasprotnemu tožniku v 15 dneh plača 25.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2019 dalje do plačila;

- pod točko 3. izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 4.278,57 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje.

2Tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnica) je v pritožbi zoper sodbo uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, tožencu pa naložijo v plačilo vsi tožničini pravdni stroški, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka je pritožnica zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 193. člena OZ, ko ni uporabilo pravnega standarda nepoštenosti v smislu tega člena, ampak je brez pravne podlage ugotavljalo, ali je tožnica dokazala, da je bil toženec od 1. 1. 2015 nedobroveren. Tožnica je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje opozarjala na izhodišče za presojo pridobiteljeve nepoštenosti v smislu 193. člena OZ, kot izhajajo iz sodbe VS RS II Ips 60/2020 in trdila, da je za presojo toženčeve nepoštenosti ključno, kdaj se je seznanil z dejstvi, ki utemeljujejo zahtevek iz neupravičene obogatitve. Po trditvah tožnice, za katere tožnica meni, da jih je dokazala, je toženec že v tožbi, ki se je vodila pod opr. št. P 159/2017, utemeljeval svoj zahtevek s trditvami, da ga tožničina pravna prednica ni seznanila s tem, da so obveznice podrejene in da se je s podrejenostjo kupljenih obveznic seznanil šele s prejemom dopisa B. z dne 19. 12. 2014 (v nadaljevanju: dopis z dne 19. 12. 2014) ter na podlagi tega očital pravni prednici ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožnica je zatrjevala, da se je toženec že s sprejemom tega dopisa seznanil z vsemi za uveljavljanje zahtevka iz neupravičene obogatitve pomembnimi pravnimi dejstvi, zato bi ob običajni skrbnosti moral in mogel vedeti za pravno posledico, ki iz takšnih dejstev izhaja. Zavedanje pravnih posledic velja toliko bolj, ker je toženec odvetnik. Do teh navedb tožnice se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je namesto uporabe pravnega standarda nepoštenosti po načelu trditvenega in dokaznega bremena ugotavljalo toženčevo nedobrovernost. Že v izpostavljeni zadevi II Ips 60/2020 je VS RS opozorilo, da pravni pojem nedobrovernosti izvira iz stvarnega prava, v sodni praksi in teoriji pa se pogosto uporablja kot sinonim za nepoštenost. Zato pritožnica dopušča možnost, da je sodišče prve stopnje pojem nedobrovernosti uporabilo kot sinonim za nepoštenost, zato pa ob očitku zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec postal nedobroveren (nepošten) s sprejemom pravnomočne sodbe VSC Cp 568/2018 z dne 18. 4. 2019. Pritožbeno tako zatrjuje: (1.) Da je sodišče prve stopnje štelo, da je nedobrovernost dejstvo, ki bi ga morala dokazati tožnica in ne pravni standard, ki ga je treba zapolniti upoštevajoč vsakokratne okoliščine. Uporaba pravnega standarda je uporaba materialnega prava in ne ugotavljanje dejanskega stanja. (2.) Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev za presojo toženčeve nepoštenosti, saj ni ugotavljalo, kdaj je toženec izvedel za dejstva, ki so utemeljevale zahtevek iz neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, katera so tista dejstva, ki so utemeljevala zahtevek iz neupravičene obogatitve. Zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (3.) Sodišče prve stopnje je o toženčevi nepoštenosti odločalo na podlagi kriterija o tem, kdaj je toženec zagotovo vedel, da je pogodba o nakupu obveznic B. 10 z dne 15. 2. 2007 (v nadaljevanju: pogodba z dne 15. 2. 2007) nična, za presojo nepoštenosti pa zadošča, da bi za pravno posledico, ki izhaja iz takšnih dejstev, moral in mogel vedeti. Posledično ne drži zaključek sodišča prve stopnje v točki 22 obrazložitve, da se toženec po prejemu dopisa 19. 12. 2014 ni mogel in moral zavedati, da je s prejemom dopisa postal nedobroverni prejemnik obresti po nični pogodbi, saj je šele takrat začel raziskovati, kaj se mu je zgodilo, kaj pomeni nakup podrejenih obveznosti. (4) Sodišče prve stopnje je o toženčevi nedobrovernosti odločalo na podlagi izpovedbe toženca in njegove žene M. K. Sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu, da se zasliši priča M. K., na naroku 1 .6. 2021 ni navedlo, katera sporna dejstva bo ugotavljalo z zaslišanjem te priče, kot mu to nalaga prvi odstavek 287. člena ZPP. Tega ni konkretiziral v svojih vlogah niti toženec. Tožnica je sodišče opozorila, da ni jasno, o katerih pravno pomembnih dejstvih naj bi priča izpovedovala, vendar se sodišče na to ni odzvalo in je pričo zaslišalo. Do tožničine očitane kršitve v smislu 286. b člena ZPP se sodišče v sodbi ni opredelilo. Zato pa je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 287. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (5.) Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju, da toženec ob prejemu obvestila z dne 19. 12. 2014 ni vedel zakaj gre, nekritično sledilo izpovedbi toženca in priče, ni pa v skladu z določbo 8. člena ZPP dokazno ocenjevalo tudi dopisa z dne 19. 12. 2014 in v njem jasnega sporočila, da je imetnik podrejenih obveznic, ki so na podlagi odločbe Banke Slovenije prenehale in so bile razveljavljene. Iz takšnega sporočila izhaja neprepričljivost izpovedbe toženca in priče, da po prejemu tega dopisa nista vedela, da sta kupila podrejene obveznice, pa tudi neprepričljivost trditev toženca, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, da je toženec šele iz dokumentacije, ki jo je prejel v pravdi P 159/2017, ugotovil, kakšne so pravne posledice podrejenih obveznic, da gre za visoko tvegan papir. S pravnimi posledicami konkretnih podrejenih obveznic se je toženec seznanil že s prejetim obvestilom z dne 19. 12. 2014 in zato ni pomembno, da bi raziskoval, kaj so podrejene obveznice. Toženec je tudi sam trdil, da se je zavedal, da je izgubil vse svoje prihranke. (6.) Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da je toženec do prejema pravnomočne sodbe v zadevi P 159/2017 bil dobroveren, očitno oprlo na toženčeve navedbe o tožnikovi obrambi v pravdi P 159/2017, da pogodba z dne 15. 2. 2007 ni nična. S tem, ko je tožnikovo obrambo v zadevi P 159/2017 sodišče štelo kot dokaz o tem, da toženec v tej pravdi ne bi mogel vedeti za ničnost pogodbe in da ni mogel biti nedobroveren, je sodišče kršilo tožničino pravico do sodnega varstva v pravdi P 159/2017 in v tej pravdi, takšen zaključek pa je tudi v nasprotju s toženčevimi trditvami in dokazi. Sodišče je namreč presodilo, da toženec zanjo ni vedel in ni mogel vedeti vse do pravnomočnosti odločitve sodišča o ničnosti, čeprav jo je kot tožnik v pravdi zatrjeval, svoji ničnostni zahtevek pa utemeljeval z dejstvi, s katerimi se je seznanil že s prejemom obvestila z dne 19. 12. 2014. (7) Razlogi sodbe so s tem, ko se ugotavlja, da je toženec postal nedobroveren s sprejemom sodbe VSC Cp 568/18, to je s 14. 5. 2019, po drugi strani pa, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska izplačanih pogodbenih obresti 184.000,00 EUR od 1. 1. 2015 do plačila 23. 8. 2019, sami s seboj v nasprotju. V skladu s presojo toženčeve nedobrovernosti bi tožnici šle zakonske zamudne obresti od zneska 184.000,00 EUR od 15. 5. 2019 do 23. 8. 2019, nato pa tudi od takrat dalje. Glede na določilo 193. člena OZ, ki plačilo zamudnih obresti veže zgolj na trenutek, ko je postal pridobitelj nepošten, je ugotavljanje okoliščin v zvezi z zapadlostjo pravno nepomembno. Zato je zaradi nasprotja med izrekom in razlogi sodbe zaradi opustitve obrazložitve dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot pravno odločilnega, podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka nasprotnega tožnika po nasprotni tožbi pa je pritožnica zatrjevala (1), da ni mogoče ugotoviti, na kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, saj je sodišče ugotavljalo tako dejstva, pomembna v kontekstu neupravičene obogatitve, kot dejstva v kontekstu odškodninske odgovornosti. (2) Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti niti v delu, ki se nanaša na presojo vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je namreč na eni strani presodilo, da naj bi bil vzrok nastale škode v plačilo zneska 184.000,00 EUR, na drugi strani pa, da naj bi bil vzrok za škodo v ničnosti pogodbe z dne 15. 2. 2007, pri čemer bi naj bila ničnost posledica opustitve pojasnilne dolžnosti tožničine pravne prednice. Zato ni mogoče razbrati, kaj sodišče šteje kot vzrok zatrjevani škodi. (3) Nasprotje med izrekom in razlogi sodbe pa je podano tudi glede plačila zakonskih zamudnih obresti. V razlogih sodbe je sodišče namreč naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve nasprotne tožbe dalje, kar je bilo 13. 8. 2020, iz izreka pa izhaja, da zakonske zamudne obresti tečejo od 23. 8. 2019, ko je toženec tožnici vrnil pogodbene obresti. (4) Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je zatrjevana škoda nastala, zato pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu škoda ni mogla nastati s plačilom zneska 184.000,00 EUR, saj je sodišče prve stopnje samo presodilo, da je toženec prostovoljno vrnil pogodbene obresti. To pa bi dalo podlago za sklep o njegovi privolitvi v oškodovanje. Sicer pa je sodišče prve stopnje s presojo, da je škoda tožencu nastala, zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec ni ne trdil ne dokazal, da je bila odločitev o zavrnitvi vračila davka pravnomočna. Na njem pa je bilo trditveno in dokazno breme, da bi mu naj škoda nastala, ker plačanega zneska dohodnine ne bi mogel izterjati od države, ki ji je plačal davek. Sicer pa toženčeva nezmožnost doseči vračilo davka od države ni v vzročni zvezi z ničnostjo pogodbe, za sklenitev katere naj bi bila kriva tožničina pravna prednica. Toženec je kot škodo označil preplačilo zneska v višini 25.875,00 EUR, ki ga je opravil 23. 8. 2019, po presoji sodišča prve stopnje pa je toženec prostovoljno vrnil znesek pogodbenih obresti. Zato mu s tem plačilom že po logiki stvari ni mogla nastati škoda, za katero odgovarja tožnica. Dejstvo, da toženec plačane dohodnine ni uspel izterjati od države, ne vzpostavlja tožničine odgovornosti za to. Razlogovanje sodišča prve stopnje o vzročni zvezi je pravno nepomembno glede na to, da je toženec z nasprotno tožbo zahteval vračilo dela pogodbenih obresti, ki jih je prostovoljno plačal tožničini pravni prednici. S plačilom 184.000,00 EUR je toženec tožnici plačal toliko, kolikor je od nje prejel. Vse to pa je na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ tudi dolgoval. Zato pa so nasprotni razlogi sodišča prve stopnje napačni. Ker se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo priče M. K., iz razlogov, kot jih je navedel že zgoraj, tožnica uveljavlja tudi podanost bistvene kršitve določbe prvega odstavka 287. člena ZPP. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, je zmotna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Toženec je na pritožbene očitke tožnice odgovoril, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec šele s prejemom pravnomočne sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe z dne 15. 2. 2007, izvedel, da je pogodba nična in pravilno toženčevo nepoštenost vezalo na ta datum. Neutemeljeni in delno nerazumljivi so vsi pritožbeni očitki pritožnika o podanosti bistvenih kršitev določb ZPP, materialnopravno zmotno pa je tudi stališče pritožnice, da bi sodišče prve stopnje lahko glede nastopa toženčeve nepoštenosti ugotovilo kakšen drug datum kot tisti (1. 1. 2015), ki ga je zatrjevala in dokazovala tožnica. Takšen sodbeni izrek bi bil ultra petitum. Tudi v zvezi z odločitvijo sodišča o zahtevku iz nasprotne tožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in na podlagi 91. člena OZ pravilno presodilo, da je podana tožničina odškodninska odgovornost za toženčevo plačilo davka državi iz naslova dohodnine in prejete obresti. Ob prisoji zakonskih zamudnih obresti od 23. 8. 2019 in obrazložitvi, da je tožnica dolžna plačati zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, se je sodišču pripetila pomota. Toženec je zahteval zamudne obresti od dneva, ko je tak znesek plačal tožnici, iz izreka pa je razvidno, da je sodišče tej zahtevi tožnika ugodilo. Vendar pa je glede na to, da mu gredo obresti od dneva, ko je škoda nastala, takšna odločitev pravilna. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve in očitki o podanih bistvenih kršitvah. Zatrjevanja v zvezi s pravnomočnostjo odločbe o zavrnitvi zahteve za vračilo davka predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Toženec je zato predlagal, da se pritožba tožnice zavrne kot neutemeljena ter priglasil pritožbene stroške vloženega odgovora na pritožbo in zahteval njihovo povrnitev od tožnice.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz v točki 14 obrazložitve sodbe izpostavljenega odločilnega spornega vprašanja za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in iz v točkah 15 in 16 obrazložitve navedene pravne podlage, med katero je izrecno sodišče navedlo tudi določilo 193. člena OZ in ga tudi vsebinsko predstavilo ter iz v točki 18 obrazložitve izpostavljene bistvenosti ″ugotovitve″ toženčeve (ne)dobrovernosti za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka, izhaja, da je sodišče prve stopnje ob presojanju tožničinega tožbenega zahtevka pravni pojem dobrovernosti oziroma nedobrovernosti štelo kot sinonim za pravni pojem poštenosti oziroma nepoštenosti v smislu 193. člena OZ. Kot je utemeljeno pritožbeno izstavila pritožnica, pravni pojem (ne)dobrovernosti ni pravni pojem obligacijskega, ampak stvarnega prava, vendar pa je ob tem tudi sama izpostavila, da takšna uporaba tako v teoriji kot sodni praksi ni tuja. Zato pa samo zaradi takšnega poimenovanja, ki ga sicer tudi pritožnica razume v pravno pravilnem pomenu, glede na zaključke, da je sodišče prve stopnje sicer presojalo (ne)poštenost toženca v smislu določila 193. člena OZ, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, odločitev sodišča prve stopnje ni pravno zmotna.

6Odločilno pravno podlago za presojo tožničinega tožbenega zahtevka, kot je to pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, predstavljata določili 87. in 193. člena OZ. Slednje določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Kot je sicer pravilno izpostavila pritožnica, pojem (ne)poštenosti v OZ ni opredeljen. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolni od primera do primera, upoštevajoč vsakokratne konkretne okoliščine primera. Že iz navedene zakonske določbe pa izhaja, da mora pridobitelj zakonske zamudne obresti plačati od trenutka, ko je postal nepošten, zato pa nastop zamude po drugem odstavku 299. člena OZ, ki ga je tudi ugotavljalo sodišče prve stopnje, ni pravno pomemben. Pravna teorija in sodna praksa¹ kot nepoštenega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati oziroma mora slednja tako ″biti v oči″, da poštenemu prejemniku ne morejo ostati neznana. Pošten prejemnik tako postane nepošten v trenutku, ko ve, ali bi moral oziroma mogel vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun in da do prejetega denarnega zneska ni upravičen. Izhodišče za napoljenje pravnega standarda nepoštenosti pridobitelja je definicija, po kateri je nepošten tisti, ki ve za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek iz neupravičene obogatitve oziroma bi za pravno posledico, ki iz takih dejstev izhaja, ob običajni skrbnosti moral in mogel vedeti. Torej, ko pridobitelj izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten, vendar se poštenost (dobra vera) domneva in je neupoštevnost (nedobrovernost) dolžna dokazati nasprotna stranka.² Že iz same takšne opredelitve pravnega pojma (ne)poštenosti pridobitelja pa izhaja, da presoja tega, kdaj bi pridobitelj mogel ali moral vedeti, da je brez pravne podlage obogaten, izhaja iz okoliščin, kot obstajajo v trenutku, v katerem se ta presoja.

7Kot je to izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnica nastop toženčeve nepoštenosti utemeljevala s toženčevim prejemom in seznanitvijo z obvestilom z dne 19. 12. 2014, to je s 1. 1. 2015, s katerim je pravna prednica tožnice toženca obvestila, da je prejela odločbo Banke Slovenije z dne 16. 12. 2014, s katero je ta odločila, da v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti B., ki so nastale do dneva izdaje odločbe, tudi obveznosti iz podrednih obveznic in so tako prenehale tudi obveznosti B. iz podrejenih obveznic B. 10, katerih imetnik je toženec in iz vsebine katerega se je toženec lahko seznanil z dejstvi, da je imetnik podrejenih obveznic, ki so bile razveljavljene. Toženec pa je takšnim trditvam tožnice nasprotoval z zatrjevanjem, da je postal nepošten šele s prejemom tožničinega zahtevka z dne 20. 8. 2019 za vrnitev 184.000,00 EUR, kot zneska, katerega je neupravičeno prejel na podlagi tožničine izpolnitve nične pogodbe z dne 15. 2. 2007. Glede na takšne trditve pravdnih strank in po sodišču prve stopnje pravilno izpostavljeno trditveno (in dokazno) breme tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka bistveno vprašanje, ali je toženec postal nepošten pridobitelj že 1. 1. 2015, to je takoj za tem, ko je od pravne prednice tožnice prejel obvestilo z dne 19. 12. 2014, da je od Banke Slovenije prejela odločbo z dne 16. 12. 2014, s katero je Banka Slovenija odločila, da v celoti prenehajo vse obveznosti te banke, ki so nastale do dneva odločbe, vključno obveznosti iz podrednih obveznic in so tako prenehale tudi obveznosti banke iz podrejenih obveznic B., katerih imetnik je toženec, s čimer se je tako toženec lahko seznanil s podrejenostjo teh obveznic in s tem, da so bile razveljavljene in kar je očital in uveljavljal kot podlago ničnosti pogodbe zaradi opuščene pojasnilne dolžnosti o podrejenosti obveznic B. s strani pravne prednice tožnice tudi v postopku P 159/2017 in kar je bila podlaga pravnomočne sodbene odločitve o ničnosti pogodbe z dne 15. 2. 2007 ali pa od toženčevega prejema tožničinega zahtevka z dne 20. 8. 2019, s katerim ga je tožnica pozvala na vrnitev na podlagi nične pogodbe po njej izplačanega zneska 184.000,00 EUR, kar je zatrjeval toženec. Sodišče prve stopnje je to, da je pravna prednica tožnice tožencu poslala obvestilo z dne 19. 12. 2014 in samo vsebino tega obvestila ugotovilo kot nesporna dejstva. Kot nesporno dejstvo pa je ugotovilo tudi, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 159/2017 z dne 6. 6. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 568/2018 z dne 18. 4. 2019 ugotovljeno, da je bilo ravnanje pravne prednice tožnice pri sklepanju pogodbe z dne 15. 2. 2007, ko toženca ni seznanila s tem, da so obveznice B. podrejene in o njihovih lastnostih, v nasprotju z načelom vesti in poštenja, ker pa je pravna prednica tožnice v pogodbi z dne 15. 2. 2007 tako postavila nepošten pogodbeni pogoj do toženca kot potrošnika, takšni nepošteni pogodbeni pogoji pa so po drugem odstavku 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov nični, je bila na podlagi iste zakonske določbe ugotovljena tudi ničnost pogodbe. Vendar pa je sledilo prepričljivim in sicer skladnim izpovedbam tožnika in priče M. K., sicer tožnikove žene³, da toženec ob prejemu takšnega obvestila z dne 19. 12. 2014 sploh ni vedel zakaj gre in kaj se je zgodilo, zavedal se je le, da je izgubil vse prihranke in je zato najprej začel poizvedovati, kaj se mu je zgodilo, v zvezi s tem pa tudi, kaj so pravne značilnosti podrejenih obveznic ter začel pri različnih organih pridobivati informacije in sprožati postopke za dosego razveljavitve takšne odločitve ali nadomestitve nastale izgube. Tako je po neuspelih predhodnih poskusih vložil tudi odškodninsko tožbo zoper pravno prednico tožnice, postopek je tekel pod opr. št. P 157/2017, med postopkom pa je ob seznanitvi z možnostjo varstva potrošnikov po evropskem pravu postavil tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 15. 2. 2007 in s katerim je kasneje, kljub tožničinem zanikanju takšne pravne možnosti, v postopku pred sodiščem prve stopnje in druge stopnje uspel. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva in življenjsko logična. Povsem življenjsko logičen je namreč takšen odziv toženca ob nepričakovanem prejemu obvestila, da so zaradi odločitve Banke Slovenije pri pravni prednici tožnice izbrisane vse obveznosti do toženca iz naslova podrejenih obveznic in da je zato izgubil vse prihranke, samo iz vsebine takšnega obvestila pa bi bil povsem nelogičen zaključek, da bi toženec mogel in moral vedeti, kakšen je njegov pravni položaj in kakšne so njegove pravne možnosti nasproti B. v zvezi s pogodbo z dne 15. 2. 2007, še bolj življenjsko nelogičen pa bi bil zaključek, da bi se toženec iz sporočenih dejstev mogel zavedati, da bi lahko za to, kar je pred tem izbrisom obveznic prejel, moral pravni prednici še kaj vrniti. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje, ko je na podlagi ugotovljenih okoliščin presodilo, da na podlagi prejema obvestila 19. 12. 20214 toženec ni mogel oz. moral vedeti, da bi lahko bil obogaten na račun pravne prednice tožnice za tisto, kar je pred izbrisom obveznic prejel od nje kot pogodbene obresti. Zato pa je tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala svojih trditev o toženčevi nepoštenosti že s prejemom in seznanitvijo s takšnim obvestilom, to je s 1. 1. 2015. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava zaradi nepravilnosti presoje pravnega standarda (ne)poštenosti in o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja so tako neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi se naj sodišče prve stopnje ne opredelilo do trditev tožnice v zvezi z vsebino obvestila z dne 19. 4. 2014 o izbrisanih podrejenih obveznicah in o toženčevi seznanitvi z dejstvi, pomembnimi za uveljavitev zahtevka iz neupravičene obogatitve.

8Glede na ugotovitev sodišča, da je toženec (zagotovo) zvedel za dejstva, da je pogodba z dne 15. 2. 2007 nična in da s tem obstaja dolžnost vrnitve prejetega na podlagi te pogodbe, s prejemom pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bila ugotovljena ničnost te pogodbe, to pa z dnem 14. 5. 2019, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve, ker bi naj sodišče prve stopnje ne ugotavljalo, kdaj je toženec izvedel za ta dejstva. Glede na zgoraj že predstavljena zatrjevanja pravdnih strank ter o trditvenem (in dokaznem) bremenu tožnice glede toženčeve nepoštenosti, pa ugotavljanje takšnih dejstev izven trditvene podlage pravdnih strank (glede na določila 2. in 7. člena ZPP) ne bi bilo potrebno. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na toženčeve navedbe o tožnikovi obrambi v zadevi P 159/2017 ter da je sodišče tožničino obrambo v zadevi P 159/2017 štelo kot dokaz v tej zadevi ter s takšnimi neresničnimi trditvami utemeljevana kršitev tožničine pravice do sodnega varstva. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da se sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, ki so utemeljevala zahtevek iz neupravičene obogatitve.

9Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 1. 6. 2021 (list. št. 125 in 126 spisa) izhaja, da je po sodničinem sprejemu dokaznega sklepa, da se zasliši priča M. K., tožnica izrazila le nasprotovanje dokaznemu predlogu za zaslišanje te priče, ker naj ne bi bilo jasno, o katerih pravno odločilnih dejstvih naj bi ta priča izpovedovala, sodišče pa je za tem zaslišanje priče K. izvedlo. Iz zapisnika ni razvidno, da bi v zvezi s tem tožnica uveljavljala podanost kakšne procesne kršitve. Zato pa glede na določilo 286. b člena ZPP ni upoštevano njeno pritožbeno uveljavljanje kršitve iz prvega odstavka 287. člena ZPP, saj tožnica ni pojasnila, zakaj te brez svoje krivde te ni mogla uveljaviti pravočasno že pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa so neutemeljene tožničine trditve, da toženec ni pojasnil, o katerih pravno odločilnih dejstvih bi naj ta priča izpovedovala. Iz pripravljalne vloge toženca z dne 5. 2. 2021 in sicer iz navedb pod točko 5, v katerih je toženec zatrjeval tako dejstva v zvezi s svojimi trditvami o svoji (ne)poštenosti, kot dejstva v zvezi s svojimi trditvami v zvezi s krivdnim in nepoštenim ravnanjem tožnice v zvezi z njegovim odškodninskim zahtevkom, izhaja da je toženec predlagal kot dokaz za zatrjevana dejstva tudi pričo M. K. (list. št. 48), ob tem pa tudi izrecno pojasnil, da je bila ta ves čas prisotna ob sklepanju nične pogodbe in bo lahko izpovedala o ravnanjih toženca.

10Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, so sicer utemeljeni pritožbeni očitki, da je glede na določbo 193. člena OZ za nastop pridobiteljeve zaveze za plačilo zakonskih zamudnih obresti pomemben zgolj trenutek nastopa pridobiteljeve nepoštenosti. Zato pa so utemeljene pritožbene trditve, da bi glede na zaključek sodišča prve stopnje⁴, da je toženec postal nepošten pridobitelj 14. 5. 2019, ko je sprejel sodbo pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločitev o ničnosti pogodbe z dne 15. 2. 2007, bila tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 15. 5. 2019 dalje. Vendar pa je sodišče prve stopnje kot nesporna dejstva tudi ugotovilo, da je tožnica s pozivom z dne 20. 8. 2019 toženca pozvala na vrnitev zneska 184.000,00 EUR, ki zajema vsa s strani pravne prednice tožnice na podlagi nične pogodbe izvršena plačila tožencu, toženec pa je takšen znesek tudi takoj plačal, čeprav je od tega s strani pravne prednice tožnice prejetega zneska, sam kot dohodninski zavezanec kot davčno obveznost državi plačal 25.875,00 EUR in kar je toženec v predmetnem postopku tudi ugovorno uveljavljal. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da si toženec ob plačilu pozvanega zneska tožnici pravice od tožnice zahtevati povrniti takšnega zneska ni pridržal, ker za to, da od države tega plačanega zneska ne bo dobil vrnjenega, ob plačilu (še) ni vedel. Pravila o vrnitvi prejetega na podlagi nične pogodbe temeljijo na obogatitvenem načelu⁵, torej mora pridobitelj, ki ni zakrivil ničnosti, vrniti nasprotni stranki tisto, za kar je bil obogaten in ne tisto, kar je prejel. Toženec bi zato glede na takšna pravna pravila in ugotovitve sodišča prve stopnje, bil dolžan tožnici povrniti le 158.125,00 EUR, torej razliko med 184.000,00 EUR in 25.875,00 EUR, čeprav ji je dejansko dne 23. 8. 2019⁶plačal 184.000,00 EUR. Na podlagi s strani Vrhovnega sodišča RS verificiranega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti izračunane zakonske zamudne obresti (izračun je priloga sodbe) od zneska 158.125,00 EUR za čas od 15. 5. 2019 do 23. 8. 2019 znašajo 3.465,75 EUR, torej je toženec s plačilom dne 23. 8. 2019 tožnici plačal več, kot znaša znesek teh obresti, oziroma vse, kar ji je dolgoval. Zato pa je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožničinega zahtevka tudi glede zakonskih zamudnih obresti od 15. 5. 2019 do 23. 8. 2019 oziroma dalje, ker je toženec to obveznost izpolnil, pravilna, čeprav iz drugih pravnih razlogov.

11V zvezi s presojo sodišča prve stopnje o toženčevem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe je sodišče prve stopnje v točki 28 obrazložitve sodbe jasno pojasnilo, da pravna podlaga za presojo takšnega tožbenega zahtevka toženca ne morejo biti pravila o neupravičeni pridobitvi, ker tožnici ni mogoče očitati, da je neopravičeno obogatena zaradi toženčevega plačila dohodnine državi, ampak določilo 92. člena OZ. To določa, da pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel ali ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti.

12V zvezi s takšno pravno podlago in (nesporno) ugotovitvijo, da je bil s pravnomočno sodbo v zadevi P 159/2017 ugotovljen kot vzrok ničnosti pogodbe z dne 15. 2. 2007 ravnanje tožničine pravne prednice v zvezi s toženčevim nakupom obveznic, ker tega ni seznanila, da so kupljene obveznice podrejene in o njihovih lastnostih, kar je v nasprotju z načelom vesti in poštenja, s tem pa s kršitvijo pogodbenih pogojev zoper toženca kot potrošnika, glede na določila 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov, povzročila ničnost pogojev in pogodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila pravna prednica tožnice kriva za sklenitev nične pogodbe, glede na ugotovljeno nedopustno takšno ravnanje tožnice pa toženec za vzrok ničnosti ni vedel. Zato je na podlagi določila 91. člena OZ zaključilo, da je podana tožničina oškodovanka odgovornost za tožencu nastalo škodo, ki mu je nastala, ko je po zahtevi tožnice, in v pričakovanju, da mu bo državi plačan davek v zvezi z izplačili na podlagi nične pogodbe, povrnila država, tožnici plačal celotno zahtevanih 184.000,00 EUR, ki mu jih je ta plačala na podlagi nične pogodbe, kasneje pa z zahtevkom na vračilo plačanega davka v znesku 25.875,00 EUR od države ni uspel. Sodišče prve stopnje je na podlagi toženčeve in z njo skladne izpovedbe priče M. K. ter na podlagi po tožencu predloženih listinskih dokazil ugotovilo, da je toženec že pred prejemom tožničinega zahtevka za vračilo, v zvezi z vračilom plačane dohodnine opravil pri pristojnem FURS-u poizvedbe o možnem vračilu plačanega davka. Po njegovem napotilu je po prejemu tožničinega zahtevka in plačilu celotnega zahtevanega zneska tožnici, nevedoč, da je plačal tožnici tudi nekaj, kar ji ni bil dolžan, vložil pri FURS zahtevek za vračilo plačane dohodnine. Ta pa je bil v nadaljnjem postopku najprej z odločitvijo FURS-a, zavrnjen. Po njegovi pritožbi je Ministrstvo za finance zavrnilo njegovo pritožbo zoper odločbo FURS-a, oba pa sta njegov zahtevek zavrnila zato, ker je bil glede na davčna pravila prepozen. Iz ugotovljenega izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v ugotovljenih okoliščinah (v zvezi s katerimi tožencu ni moč očitati neskrbnega ravnanja v zvezi z neuspešno zahtevanim vračilom plačane dohodnine) nevrnjen znesek dohodnine predstavljal škodo, ki je nastala tožencu zaradi ničnosti pogodbe z dne 15. 2. 2007 in je torej v vzročni zvezi z njo in mu jo je zato tožnica dolžna povrniti. Pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi iz sodbe ne bilo mogoče ugotoviti, na kateri pravni podlagi je sodišče odločalo o toženčevem tožbenem zahtevku, zaradi nejasnosti razlogov o vzročni zvezi in neobstoju razlogov, kdaj je tožniku ta škoda nastala, se tako izkažejo kot neutemeljeni.

13Glede na to, da tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s toženčevimi trditvami o dokončnosti davčnih odločb o zavrnitvi njegovega zahtevka za vrnitev plačanega davka, ni nasprotovala oziroma ugovarjala tudi s trditvami o nepravnomočnosti takšnih odločb, pritožbeno zatrjevanje takšnega dejstva pomeni uveljavljanje nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnica ni pojasnila, zakaj takšnega dejstva brez svoje krivde ni mogla pravočasno zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14Iz gornjih ugotovitev o ravnanju toženca v zvezi z neuspešno uveljavljavljenim vračilom davka od države, ne izhaja, da v ugotovljenih okoliščinah toženec ni ravnal tako, kot bi se pričakovalo od povprečno skrbnega človeka. Iz ugotovljenega pa tudi ne izhaja, da je toženec, ko je v ugotovljenih okoliščinah tožniku plačal celoten zahtevani znesek 184.000,00 EUR, s tem privolil v kršitev njegove pravice do škode v zvezi z državi plačano, vendar nevrnjeno davčno obveznostjo in da se je odpovedal pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve. Samo ob izpolnjenosti slednjih pa bi njegova privolitev imela učinke iz prvega odstavka 140. člena OZ⁷.

15Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o tožničini odškodninski odgovornosti za tožencu nastalo škodo v znesku 25.875,00 EUR se tako izkažejo kot neutemeljeni.

16Utemeljeni pa so pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotnosti izreka sodbe in razlogov obrazložitve o začetku teka tožencu prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve o okoliščinah vložene nasprotne tožbe in ob sklicevanju na pravilno pravno podlago, kot jo predstavlja določilo drugega odstavka 299. člena OZ, v obrazložitvi sicer pravilno obrazložilo, da je toženec upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe. Iz izreka sodbe izhaja, da so obresti prisojene tožencu od 23. 8. 2019, čeprav je iz listin spisa razvidno, da je bila tožba vložena 13. 8. 2020. Vendar pa takšna kršitev predstavlja odpravljivo kršitev. Zato jo je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbeno sodišče tudi odpravilo tako, da je pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Nadaljnjo pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je ugotovilo, da ob neutemeljenosti pritožbenih razlogov niso podane tudi nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP) paziti samo po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17Tožnica je s pritožbo uspela v zelo majhnem obsegu le v zvezi z obrestno odločitvijo. Zato je pritožbeno sodišče glede na določila drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške. Pritožbeni stroški toženca znašajo 1.023,88 EUR in jih predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/I OT 1.375 točk, materialni stroški 23,75 točk, 22 % DDV 307,73 točk, skupaj tako 1.706,48 točk oziroma upoštevajoč vrednost 1 točke 0,6 EUR, 1.023.88 EUR.

¹ Kot izhaja tudi iz odločb VS RS II Ips 269/2015, II Ips 229/2014, II Ips 60/2020.
² Tako tudi VS RS v zadevi II Ips 572/2003.
³ Ki ju je štelo za usklajeni tudi s stališčem sodne prakse, kot izhaja iz zadeve II Ips 14/2020.
⁴ Ki je materialnopravno napačen zaradi nepravilne uporabe 193. člena OZ, ni pa podanega nasprotja v razlogih sodbe, zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
⁵ S. Cigoj, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, II. knjiga, stran 814-818; A. Polajner Pavčnik, Obligacijskih zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 514, 532; Karmen Lukman, Odpad obogatitve pri prenehanju vzajemnih pogodb, Podjetje in delo št. 8, letnik 2015.
⁶ Kar je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje takoj po prejemu zahteve tožnice.
⁷ D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 816 in 817.