UPRS Sodba I U 1907/2020-11

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo namero z dne 6. 11. 2020 za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je namero podal na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana. Iz nje izhaja, da je na Hrvaškem politično preganjan s strani članov politične stranke.

2Ob vložitvi namere tožnik sicer ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, vendar pa so na podlagi njegove fotografije istovetnost potrdili hrvaški varnostni organi. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da se je tožnik s potnim listom Republike Hrvaške pred pristojnim organom izkazal že 11. 2. 2009, zato v njegovo identiteto ne dvomi.

3Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka vlogo (namero) tožnika zavrgla, saj je glede na gornje ugotovitve (2. točka obrazložitve) državljan Republike Hrvaške (v nadaljevanju Hrvaška). Ker je Hrvaška država, ki je članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), tožnik v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Tožena stranka je ob predhodnem preizkusu zahteve za začetek upravnega postopka, to je namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, sklenila, da njegove prošnje ne bo vsebinsko obravnavala. Svojo odločitev je oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 33. členom ZMZ-1.

4Tožnik je zoper takšno odločitev vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponovni postopek. Očita ji napačno uporabo materialnega prava. Ker ZMZ-1 ne ureja podaje prošnje s strani državljanov držav članic EU, je potrebno upoštevati določila Protokola o azilu za državljane držav članic EU (v nadaljevanju Protokol), ki je del Pogodbe o delovanju EU in se zato uporablja neposredno. Protokol ureja obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito državljanov članic EU v drugih državah članicah. Pri tem citira točko d) zadevnega Protokola in navaja, da lahko posamezniki kljub zaupanju med državami članicami, na podlagi katerega se le-te med seboj obravnavajo kot varne izvorne države, vložijo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici. Iz Protokola tako ne izhaja, da se namera državljanov članic EU zavrže, ne da bi imeli možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Zavrženje namere ne omogoča niti ZMZ-1. Zavrženje namere, ne da bi oseba imela možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, je tudi v nasprotju s Ženevsko konvencijo o statusu beguncev. S svojo odločitvijo je tožena stranka tožniku onemogočila dostop do azilnega postopka in s tem kršila njegovo pravico do azila, ki je ustavno varovana pravica. Zaradi napačne uporabe materialnega prava tožena stranka tudi ne more ugotoviti dejanskega stanja, na podlagi katerega bi lahko sprejela enostranski sklep v skladu z d) točko navedenega Protokola. Ker tožena stranka postopka mednarodne zaščite sploh ni začela, tožnik ni imel možnosti navajati dejstev in okoliščin, pomembnih za obravnavo upravičenosti do mednarodne zaščite.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu in se nanj sklicuje. Poudarja, da je tožnik nesporno državljan Hrvaške in s tem EU, čemur tudi tožnik v tožbi ne oporeka. Kot tak pa ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. V nasprotju s tožnikom meni, da ZMZ-1 ureja tudi področje prošenj za mednarodno zaščito državljanov članic EU, vendar na tak način, da ti ne morejo vložiti prošnje, kar smiselno izhaja iz 10., 11., 13. in 14. točke 2. člena ZMZ-1. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 281/2009 z dne 29. 7. 2009, iz katere izhaja, da državljan članice EU ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite, in na Direktivo 2011/95/EU, ki v i) točki 2. člena določa, koga se šteje za prosilca za mednarodno zaščito. Zavrača tožbeni očitek, da pri odločanju ni upoštevala Protokola, saj meni, da tožnik pri podaji namere ni uveljavljal nobenega od izjemnih primerov, ki so v Protokolu predvideni. Prepričana je, da bi lahko Hrvaška tožnika kot svojega državljana zaščitila, saj je Hrvaška članica EU, kar pomeni, da so njeni državljani s temi standardi in pravnim redom varovani sami po sebi in ne morejo v drugi državi članici EU zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da določba 42. člena ZMZ-1 ne predvideva, da bi policija ugotavljala razloge, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, in primere, zaradi katerih bi prošnjo v skladu s Protokolom sprejela v postopek. Policija za tovrstno presojo ni pristojna. Tovrstno presojo bi morala opraviti tožena stranka, kar pomeni, da bi tožniku morala omogočiti podajo prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik v postopku ni dolžan uveljavljati izjemnih primerov iz Protokola, ampak mora navesti dejstva in okoliščine glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikovo vlogo, to je namero za vložitev prošnje z dne 6. 11. 2020, podano na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana, zavrgla iz procesnih razlogov že v okviru formalnega preizkusa vloge, ker tožnik kot državljan Hrvaške in s tem državljan EU ne more biti stranka v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri tem se je oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 10., 13. in 14. točko prvega odstavka 2. člena ZMZ-1.

9V 10., 13. in 14. točki prvega odstavka 2. člena ZMZ-1 so opredeljeni pojmi vlagatelja namere, tretje države in državljana EU. Vlagatelj namere je tako po 10. točki državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Tretja država je država, ki ni članica EU (13. točka). Državljan EU ali državljanka EU je oseba, ki ima državljanstvo vsaj ene od držav članic EU (14. točka).

10V 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organu nalaga, da v okviru predhodnega preizkusa vlogo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

11Sodišče sodi, da je tožena stranka ob sklicevanju na navedene definicije iz ZMZ-1 pravilno uporabila 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in na tej podlagi sklenila, da tožnik ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Kot izhaja iz 33. člena ZMZ-1, po katerem se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače, je postopek mednarodne zaščite upravni postopek. Iz zgoraj citiranih določb ZMZ-1 nedvoumno izhaja, da lahko prošnjo za mednarodno zaščito vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Slednje izhaja tudi iz Direktive 2011/95/EU, ki v i) točki 2. člena določa, da se pojem prosilca nanaša na državljana tretje države ali na osebo brez državljanstva, ki je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev, prošnja za mednarodno zaščito, pa je v skladu s h) točko 2. člena prošnja državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice.

12Materialnopravno podlago za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito daje ZMZ-1, ki v IV. poglavju ureja postopek za priznanje mednarodne zaščite. Najprej je predviden t.i. predhodni postopek, v katerem oseba izrazi namen, namero, za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (42. člen ZMZ-1), čemur sledi izpolnitev registracijskega lista. Šele nato sledi vložitev prošnje za mednarodno zaščito (44. člen ZMZ-1), s katero se formalno začne postopek za priznanje mednarodne zaščite. Že sama ugotovitev, da oseba ne more biti stranka postopka, je lahko podlaga za subsidiarno uporabo določb ZUP o predhodnem preizkusu po 129. členu ZUP (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 281/2009 z dne 29. 7. 2009, 10. točka obrazložitve).

13Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan Hrvaške, ki je članica EU, ta v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka.

14Sklicevanje na d) točko Protokola v konkretnem primeru ni relevantno, saj tožnik kot podlago svoje prošnje ni uveljavljal nobenega izmed izjemnih primerov, ki so v Protokolu predvideni, niti okoliščin, ki jih predvideva d) točka Protokola v tožbi ni konkretiziral. Tožnik namreč v svoji nameri ni navedel, da naj bi zanj veljala katera izmed štirih izjem iz edinega člena Protokola, na Protokol se niti ni skliceval ali navajal, katera izmed njegovih konkretnih okoliščin ustreza določeni izjemi iz Protokola, v tožbi pa je besedilo iz (d) točke edinega člena Protokola sicer citiral, vendar pa pri tem ni pojasnil, zakaj njegov konkretni primer ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz citiranega določila Protokola.

15V zvezi z navedbo tožeče stranke v pripravljalni vlogi, da policija po 42. členu ZMZ-1 ne more ugotavljati razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru izpodbijani sklep izdalo Ministrstvo za notranje zadeve, ki pa mora opraviti presojo, ali vlagatelj namere sploh lahko nastopa kot stranka v postopku, in kot je bilo že pojasnjeno, državljan države EU to ne more biti, ampak je to lahko le državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. Gre za ugotavljanje procesnih predpostavk, ki morajo biti podane, da se lahko nadaljuje upravni postopek. Sodišče se tudi ne more strinjati z navedbo tožeče stranke, da tožnik ni dolžan uveljavljati izjemnih primerov iz Protokola, ampak dejstva in okoliščine glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Državljan članice EU bi moral po mnenju sodišča v nameri za vložitev prošnje izkazati, zakaj je prav v njegovem primeru podan eden iz izjemnih primerov iz Protokola, saj velja, da državljan članice EU ne more biti vlagatelj namere (torej tudi ne stranka postopka), ampak so taki primeri, ko se dopusti vložitev prošnje, lahko le izjemni in bi moral vlagatelj izkazati, da je kljub temu, da je državljan članice EU, prav pri njemu podana taka izjema. Vlagatelj namere bi torej moral konkretno navesti, kateri izjemni primer iz Protokola je pri njem podan. Tožnik pa ni niti v tožbi konkretiziral, zakaj je konkretno v njegovem primeru podan navedeni izjemni primer, saj ni pojasnil, zakaj prav njegov konkretni primer ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz citiranega določila Protokola, kot je bilo že pojasnjeno v tej sodbi.

16V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Nobena od strank ni predlaga izvedbe dokazov, pa tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno, da je tožnik državljan EU, ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1 in ZUP. Ker pa v tem delu dejansko stanje ni sporno, je lahko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.