UPRS sklep I U 2091/2009

Tožba se zavrže.

Tožnik je vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor zaradi molka organa. V tožbi pravi, da je sodišče s sodbo opr. št. U 2568/2006-77 z dne 17. 9. 2008 ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za izvajanje obvezne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolje in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Občine A.. Naslovno sodišče je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožeča stranka pred naslovnim sodiščem pravočasno vlaga tožbo zaradi molka organa, potem ko je toženo stranko dne 30. 10. 2009 pozvala, da v predmetni zadevi izda odločbo ter ji v ta namen postavila dodatni 7-dnevni rok, tožena stranka pa do dneva vložitve tožbe odločbe ni izdala. V obrazložitvi odločbe tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2006 se tožena stranka sklicuje na določbi 2. odstavka 187. člena in 2. odstavka 188. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06). Svojo odločitev o zavrnitvi vloge o zainteresiranosti tožeče stranke tožena stranka utemeljuje z navajanjem, da tožeča stranka na dan 18. 12. 2004 z Občino A. ni imela veljavno sklenjene koncesijske pogodbe, saj je koncesijska pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila z Občino A. dne 25. 10. 1996, za čas 5 let in ki je bila s podpisom aneksa 1 k pogodbi podaljšana do konca meseca novembra 2001 oziroma do izbire novega koncesionarja po javnem razpisu, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS z dne 19. 10. 2001, prenehala veljati, ker je bil na podlagi javnega razpisa že izbran novi koncesionar, ki je z Občino A. tudi podpisal koncesijsko pogodbo. Po navedbah tožene stranke je veljavno sklenjena koncesijska pogodba za opravljanje zadevnih koncesioniranih storitev na dimnikarskem območju Občine A. z novim koncesionarjem razlog, da je koncesijska pogodba sklenjena med tožečo stranko ter Občino A. prenehala. Tožena stranka je zaradi navedenega podelila koncesijo stranki z interesom Ž. d.o.o., ki ji je Občina A. na podlagi javnega razpisa podelila koncesijo ter z njo dne 7. 5. 2002 sklenila koncesijsko pogodbo. Tožena stranka je pri odločitvi o podelitvi koncesije prezrla oziroma napačno pravno ovrednotila pomembna dejstva, ki bi jo, v kolikor bi jih upoštevala, privedla do ugotovitve, da koncesijska pogodba med tožečo stranko ter Občino A., sklenjena dne 25. 10. 1996, ni prenehala veljati. Odločba Občine A. št. ... z dne 19. 3. 2002, s katero je bil po izvedenem postopku za koncesionarja izbran Ž., je bila namreč s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 odpravljena in zadeva vrnjena tedanji toženi stranki Občini A. v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. I Up 398/2004 z dne 29. 6. 2005 navedeno sodbo Upravnega sodišča potrdilo. Občina A. je po izvedbi javnega razpisa izdala tudi ugotovitveno odločbo št. ... z dne 16. 4. 2002, s katero je ugotovila, da je koncesija za opravljanje zadevne dejavnosti tožeči stranki prenehala. Tudi zoper to odločbo je bil sprožen upravni spor, Upravno sodišče pa je izdalo sodbo opr. št. U 901/2002 z dne 21. 4. 2004 in razsodilo, da se odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek. Tudi ta sodba je bila potrjena s strani Vrhovnega sodišča s sodbo I Up 655/2004 z dne 28. 6. 2006. Tožena stranka je kljub dejstvu, da sta bili odločbi o izbiri koncesionarja ter kasnejša ugotovitvena odločba, da je koncesija za opravljanje dejavnosti tožeči stranki prenehala, odpravljeni, koncesijo podelila Ž., saj je štela, da ima z Občino A. veljavno sklenjeno koncesijsko pogodbo, to pa je po mnenju tožene stranke že samo po sebi zadosten razlog, da koncesijsko razmerje med Občino A. in tožečo stranko ne obstoji več.

Tožena stranka navaja, da niti ni ključno vprašanje ali je bila določba o izbiri koncesionarja razveljavljena, saj to na veljavnost koncesijske pogodbe sklenjene med Občino A. in Z. ne vpliva, zato je sklenjena koncesijska pogodba kljub odpravi akta o izbiri koncesionarja veljavna, tožena stranka pa je ravnala pravilno, ko je v skladu z določili 2. odstavka 178. in 2. odstavka 188. člena ZVO-1 koncesijo brez javnega razpisa podelila osebi, ki ima na dan 18. 12. 2004 sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 2568/2006-77 z dne 17. 9. 2008 tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pri tem je v obrazložitvi sodbe toženi stranki podalo natančna navodila za presojanje, za ključno in potrebno razjasnitev pa je štelo vprašanje, ali je bila pogodba med tožečo stranko in Občino A. na dan 18. 12. 2004 veljavna. Aneks št. 1 k pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in Občino A., določa, da se koncesijsko razmerje podaljša do konca meseca novembra leta 2001, oziroma do izbire koncesionarja po javnem razpisu, ki bo objavljen v Uradnem listu RS dne 19. 10. 2001. Občina A. je z odločbo št. ... z dne 19. 3. 2002 za koncesionarja res izbrala Ž., vendar je bila odločba, s katero je izbiro opravila kasneje, odpravljena, kar šteje, tudi po mnenju Upravnega sodišča, kot ga je to zavzelo v sodbi opr. št. U 2568/2006-7 z dne 17. 9. 2008, da novi koncesionar še ni bil veljavno izbran. Ker aneks št. 1 k pogodbi, sklenjen med tožečo stranko in Občino A., določa, da pogodba velja do izbire novega koncesionarja in ne do sklenitve pogodbe z novim koncesionarjem, so povsem brezpredmetna navajanja tožene stranke, o veljavnosti pogodbe, sklenjene med Občino A. in Ž. d.o.o., kljub odpravi odločbe o izbiri novega koncesionarja.

Odločba o izbiri koncesionarja je bila odpravljena, zato nikoli ni bil izpolnjen pogoj – izbira novega koncesionarja, določen v aneksu št. 1, ki bi imel za posledico prenehanje koncesijskega razmerja med tožečo stranko in Občino A.. Ker novi koncesionar ni bil izbran, je skladno z aneksom št. 1, veljavna koncesijska pogodba za izvajanje obvezne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dan 18. 12. 2004, ki je ključen z vidika presojanja komu se podeli koncesija brez javnega razpisa, bila sklenjena med Občino A. ter tožečo stranko. Iz tega sledi, da je tožeča stranka na dan 18. 12. 2004 izpolnjevala pogoj, ki izhaja iz 2. odstavka 178. in 2. odstavka 188. člena ZVO-1, torej je imela z Občino A. veljavno sklenjeno koncesijsko pogodbo, zato bi tožena stranka koncesijo v skladu z veljavnimi zakonskimi določili morala podeliti tožeči stranki. Vsled navedenemu je pritrditi, da je ključno vprašanje zadevnega spornega stanja, ali je tožeča stranka na dan 18. 12. 2004 razpolagala z veljavno koncesijsko pogodbo, v celoti razjasnjeno. Tožena stranka kljub ustni obravnavi, ki je bila izvedena dne 12. 6. 2009 in pozivom tožeče stranke naj izda odločbo, le-te do danes ni izdala, zato tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu samo odloči o stvari ter izda sodno odločbo tako, da:

1.ugotovi, da je koncesijska pogodba o opravljanju dimnikarskih storitev, sklenjena med Občino A. in V. dne 25. 10. 1996, podaljšana z aneksom št. 1 z dne 21. 6. 200 veljavna;

2.za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Občine A., se izbere V. s.p.;

3.tožena stranka mora v roku 30 dni od izdaje sodbe s tožečo stranko skleniti koncesijsko pogodbo, s katero podrobneje ureja vsebino koncesijskega razmerja;

4.tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške upravnega postopka.

Zahteva tudi stroške za tožbo v upravnem sporu.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je odvetniška pisarna U. d.o.o. v imenu Ž. d.o.o. dne 18. 1. 2010 na Ministrstvo za okolje in prostor posredovala umik vloge o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za koncesijsko območje Občine A., podane na javnem razpisu v letu 2001. Na podlagi podanega pisnega umika vloge bo Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo vladno gradivo in sicer sklep o ustavitvi postopka na podlagi vloge o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za koncesijsko območje Občine A., podano s strani Ž d.o.o. Zatem bo izveden ponoven postopek upoštevaje razloge iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS, št. U 2568/2006-77 z dne 17. 9. 2008. Iz tega razloga tožena stranka pojasnjuje, da spis še potrebuje in da ga žal še ne more posredovati. Kot dokazilo sodišču posreduje umik vloge o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za koncesijsko območje Občine A., podane na javnem razpisu v letu 2001 U. d.o.o. z dne 15. 1. 2009, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor prejelo dne 18. 1. 2010. Glede na navedeno je tožena stranka zaprosila za podaljšanje roka za posredovanje spisa in morebitnega odgovora na tožbo vsaj še za 20 dni. V primeru ponovne odločitve v zadevi podelitve koncesije za koncesijsko območje Občine A., podane na javnem razpisu v let 2001, glede na umik vloge, pa je vprašljiva smiselnost nadaljevanja postopka v zvezi s tožbo zaradi molka organa.

Tožeča stranka na odgovor tožene stranke ni odgovorila.

Tožba se zavrže.

V skladu s 3. odstavkom 5. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Na podlagi 3. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 28. člena ZUS-1 je tožba zaradi molka organa dovoljena, če organ prve stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem s posebnim predpisom določenim rokom ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe in če je ne izda tudi na zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh. Poleg tega tudi v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. V navedenih primerih ima tožnik pravico sprožiti upravni spor, kot če bi bila njegova vloga zavrnjena, na podlagi obeh navedenih določb ZUS-1. Pristojni organ bi moral glede na to, da sodišče v sodbi opr. št. U 2568/2006-77 z dne 17. 9. 2008 ni določilo posebnega roka za izdajo akta v ponovnem postopku, izdati nov upravni akt v 30 dneh po prejemu sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2568/2006-77, kar pa se očitno ni zgodilo. Vendar pa pristojni organ za izdajo odločbe, ki jo uveljavlja tožnik, ni Ministrstvo za okolje in prostor RS, zoper katero je tožnik vložil tožbo, ampak je to Vlada RS, ker to izhaja iz določila 4. odstavka 188. člena ZVO-1-UPB1) ministrstvu stranka le predloži vlogo o zainteresiranosti po 3. odstavku 188. člena ZVO-1-UPB1. Zato je tudi Upravno sodišče v zadevi U 2568/2006-77 z dne 17. 9. 2008 Vladi RS vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ker je Vlada izdala izpodbijano odločbo, ki je bila predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu U 2568/2006-77. Vlada RS je bila sicer o tožbi tožnika v tej zadevi obveščena, ker je Ministrstvo za okolje in prostor odgovor Ministrstva za okolje in prostor poslalo Vladi RS, vendar pa mora biti tožba zaradi molka glede navedbe tožene stranke pravilna in sposobna za obravnavo in mora izkazovati izpolnjevanje procesnih predpostavk. Poleg tega, da je tožnik navedel napačno toženo stranko je tudi zahtevo za izdajo odločbe, na katero se sklicuje v tožbi v zvezi z izkazovanjem procesnih predpostavk za molk organa, poslal Ministrstvu za okolje in prostor in ne Vladi RS, ki je pristojen organ za izdajo odločbe; in ker ima tožnik v postopku pooblaščenca, ki je odvetnik, ker odgovor na vprašanje, kdo je lahko tožena stranka v predmetni zadevi izhaja iz samega zakona in ker tožnik lahko še vedno izpolni procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, če bo zahtevo naslovil na Vlado RS, sodišče nima podlage za drugačno odločitev, kot da tožbo zavrže, ker v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, saj Ministrstvo za okolje in prostor ni dolžno izdati odločbe, ki jo je zahteval tožnik (3. odstavek 28. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).