UPRS sodba I U 651/2010

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 4. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 14. 4. 2010 za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik prosil za pomoč v postopku razveze zakonske zveze in dodelitve otroka. Sklicuje se na 13. člen ZBPP in 22. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), po katerem znaša minimalni dohodek 453,60 EUR. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije je prosilec državljan RS, trenutno poročen, vendar se želi razvezati. Kot je izjavil prosilec, njun skupni mld. sin A.A. trenutno biva pri vsakem od staršev en teden. Prav tako ga preživljata oba starša, vsak tisti teden, pri katerem je sin takrat. Prosilec je zaposlen pri družbi Ž. d.d. Iz potrdila njegovega delodajalca z dne 21. 4. 2010 izhaja, da je prosilec v obdobju zadnjih treh mesecev skupaj pridobil plačo v višini 2.130,97 EUR neto oz. 711,32 EUR povprečno mesečno (neto). S tem zneskom prosilec preživlja sebe in prispeva k preživljanju mld. sina. Slednjega preživljata oba starša, kar pomeni, da vsak prispeva ? k sinovem preživljanju. Upoštevaje navedeno in višino neto mesečne plače prosilca, na posameznega družinskega člana (prosilca in njegovega sina) povprečno mesečno odpade dohodek v višini 494,21 EUR neto (711,32 EUR : 1,5), kar je več od minimalnega dohodka. Glede na navedeno prosilec ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

V tožbi tožnik pravi, da je v dodatni obrazložitvi dejstev navedel, da se skupni otrok A.A. pri vsakem od staršev nahaja en teden, ter ga takrat tudi tisti od staršev preživlja. Vendar je iz tega tožena stranka naredila poenostavljeni sklep, da zato tudi vsak prispeva ? k preživljanju otroka, zaradi česar tožnik za 41,00 EUR presega cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem se tožena stranka v zadevo sploh ni poglobila, saj če je vsak teden otrok pri enemu, še ne pomeni, da vsak prispevata točno polovico. Tako je nepopolno in posledično tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tako npr. B.B., katerega naj bi za zadnja tri meseca plačala malico in kosilo za A.A. in tožnikovega pastorka C.C, tega ni storila, tako da je ta znesek moral poravnati tožnik, kljub temu, da je bila na vrsti ona. Enako vso obleko kupuje za oba otroka tožnik, tako da je sklep o tem, da oba prispevata točno polovico, poenostavljen v smeri, da tožnik ne bi pridobil pravico do brezplačne pravne pomoči, katero nujno potrebuje. Ob vsem navedenem je potrebno upoštevati, da tožnik ne dela nobene razlike med pastorkom C.C. ter sinom A.A., katera sta vsak polovico časa pri njem, polovico pa pri B.B., torej je pri oceni tožnikovega cenzusa potrebno upoštevati tudi to dejstvo. CSD je tožnika celo vprašal, ali je ob razvezi pripravljen tudi vzeti pastorka v varstvo in vzgojo, če se CSD tako odloči in tožnik je to pritrdil. S takšnim ravnanjem službe za Bpp je kršena ustavna pravica enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ter pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije.

Predlaga, da Upravno sodišče RS tožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nadaljnji postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004, 23/2008) pristojni organ postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZBPP ne določa drugače. Po splošnem načelu upravnega postopka mora organ pri postopanju in odločanju omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice (1. odstavek 7. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), kar med drugim pomeni tudi, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, pred izdajo odločbe (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). To načelo je pomembno tudi zaradi tega, da se lahko v morebitnem nadaljnjem postopku uresničuje Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), na podlagi katerega stranka uveljavlja sodno varstvo svoje pravice prek koncepta upravnega spora, ki pomeni presojo zakonitosti upravnih aktov – to je pravilnosti uporabe materialnega prava, procesnih pravil in ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku. Iz ZBPP ne izhaja, da ta splošna načela upravnega postopka ne veljajo v postopku po ZBPP. V konkretnem primeru pa je tožnik šele v tožbi v upravnem sporu dobil priložnost, da pojasni, da je v relevantnem obdobju plačeval več kot polovico za svojega otroka in da bi tožena stranka morala upoštevati tudi stroške za pastorka.

Dejstvo o tem, koliko odpade povprečno dohodka na družinskega člana, bi moralo biti razčiščeno v upravnem postopku oziroma bi morala tožena stranka o tem dejstvu izpeljati celovito dokazno oceno ob upoštevanju tožnikovih pojasnil in argumentov, saj je tožena stranka povsem avtomatično štela, da tožnik prispeva eno polovico stroškov za vzdrževanje otroka, čeprav v pozivu na podajo izjave z dne 23. 4. 2010 ni zahtevala točnega podatka glede stroškov preživljanja otroka, ampak je tožnika vprašala, kje biva sin A.A., kdo ga preživlja oziroma kako je poskrbljeno za njegovo oskrbo, varstvo, vzgojo in preživljanje. Tožnik je sicer navedel, da ga preživljata oba, vsak tisti teden, pri katerem je sin, a je tožnik v prošnji tudi navedel, da prosi za pravno pomoč v postopku razveze, ker žena slabo skrbi za otroka. Ker tožnik v tožbi uveljavlja, da prispeva več kot polovico k preživljanju otroka, je navedena pomanjkljivost v izvajanju dokazov, ko tožena stranka ni pozvala tožnika, da natančneje pojasni delež stroškov za otroka, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. To pomeni, da gre v konkretni zadevi za bistveno kršitev določb postopka, saj je ravno na sporno dejstvo višine povprečnega dohodka na člana družine tožena stranka oprla odločbo (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila. toženke na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.