VSRS Sodba in sklep III Ips 27/2020

I. Prekinjeni revizijski postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.227,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

1Tožeča stranka je od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v povezavi s prometno nesrečo, ki se je zgodila 9. 7. 2007 in v kateri je življenje izgubil njen zavarovanec. Povzročitelj nesreče je bil zavarovanec tožene stranke. Tožeča stranka je uveljavljala povrnitev izpadlih predvidenih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 95.129,89 EUR.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 25/2020 z dne 18. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja:

„Ali je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije upravičen do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu le v primeru, ko je kot posledica prometne nesreče pri zavarovancu nastopila nezmožnost oz. zmanjšana zmožnost za delo in je bila izdana odločba o invalidnosti, ali tudi v primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca in odločba o invalidnosti ni bila izdana?“

5Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

7Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 11. 8. 2020 na podlagi tretjega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) v delu, ki se nanaša na zahtevke zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vloženi v zadevi III Ips 42/2019.

O nadaljevanju postopka

8Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča z odločbo U-I-52/20-11 z dne10. 6. 2021 odločilo, da izpodbijani del prvega odstavka 18. člena ZOZP ni v neskladju z ustavo. Z odločitvijo Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti je odpadel razlog za prekinitev odločanja v revizijskem postopku. Zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (156. člen Ustave; I. točka izreka).

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

9Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino po 18. členu ZOZP za čas od10. 7. 2007 do 24. 10. 2029, ko naj bi zavarovanec izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

10Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenem zahtevku.

11Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zavzelo je stališče, da prvi odstavek 18. člena ZOZP predstavlja podlago za plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožeči stranki le v primeru, ko kot posledica prometne nesreče pri njenem zavarovancu nastopi nezmožnost oziroma zmanjšana zmožnost za delo, ne pa tudi v primeru, ko zavarovanec tožene stranke povzroči smrt tožničinega zavarovanca. Če zavarovanec tožeče stranke v prometni nezgodi umre, ne obstaja prav nobena možnost, da bo do izplačila starostne pokojnine v prihodnosti sploh prišlo. Po stališču drugostopenjskega sodišča predstavlja izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za tožečo stranko škodo le v primeru invalidnosti tožničine zavarovane osebe, ko torej obstaja možnost, da bo prišlo do izplačila starostne pokojnine.

Revizijske navedbe

12Revidentka graja stališče drugostopenjskega sodišča z utemeljitvijo, da škodo po 18. členu ZOZP predstavlja vsota izpadlih prispevkov, ki jih tožeča stranka zaradi škodnega dogodka ne bo prejela v pokojninsko blagajno. Pri tem ni relevantno, ali je zavarovanec tožnice umrl ali pa je postal invalid in tudi ni pomembno dejstvo, da se mu starostna pokojnina ne bo izplačevala.

13Tožena stranka v odgovoru na revizijo nestrinjanje z revidentkinimi stališči izrazi s sklicevanjem na razloge sodbe VSL I Cpg 609/2017 z dne 19. 9. 2018 , na katere se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe oprlo tudi sodišče druge stopnje.

Razlogi za zavrnitev revizije¹

14Prvi odstavek 18. člena ZOZP določa:

Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.²

15S tem je določen obseg zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja za škodo, nastalo tožeči stranki kot nosilcu socialnega zavarovanja ob uresničitvi zavarovalnega primera, ki ga krije to socialno zavarovanje. Jamstvo odgovornostne zavarovalnice za škodo, nastalo tožeči stranki, je opredeljeno v besedilu …... sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pravno priznana škoda tožeče stranke se torej nanaša na izpad sorazmernega dela bodočih prispevkov, ki bi jih tožnica prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka, za katerega je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Čeprav je tožeča stranka nosilka socialnega zavarovanja, tako priznanega zakonskega upravičenja ni mogoče umestiti v kategorijo regresnih oziroma subrogacijskih zahtevkov, s katerimi zavarovalnica vstopa v položaj svojega zavarovanca (poškodovanca) v razmerju do povzročitelja škode oziroma njegove odgovornostne zavarovalnice (prvi odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Lahko gre le za škodo same tožeče stranke. Gre torej za posebej urejeno podlago, ki tožeči stranki kot posrednemu oškodovancu iz posledic prometne nesreče omogoča povrnitev tovrstne škode.³ Ker ureditev v 18. člena ZOZP nima drugih določb, ki bi urejale predpostavke odškodninske odgovornosti, je treba uporabiti tudi druga splošna pravila odškodninskega prava.

16Kadar iz zakonskega besedila (to velja za prvi odstavek 18. člena ZOZP) ni mogoče enoznačno razbrati pomena zakonske norme, je nanj treba sklepati z uporabo uveljavljenih razlagalnih metod. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je jezikovna razlaga praviloma temeljni razlagalni argument, pri katerem se s pomočjo jezikovnih pravil išče jezikovni smisel pravne norme. Ko takšna metoda ne zadostuje, je treba upoštevati tudi teleološko in sistemsko razlago, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote.⁴

17Prvi del besedila določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP (sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) opredeljuje vrsto pravno priznane škode, medtem ko drugi del besedila (kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine) v povezavi s prvim delom zgolj opredeljuje način, na katerega naj se ugotavlja takšno prikrajšanje tožeče stranke. Omembo pravice do pridobitve starostne pokojnine je v tem kontekstu mogoče razumeti le v smislu opredelitve časovne točke, ki služi za zamejitev časovnega obdobja preostale delovne dobe, ki se upošteva kot osnova za izračun škode. To pomeni, da zgolj z uporabo jezikovne razlage zakonskega besedila še ni mogoč zaključek, do katerega je prišlo sodišče druge stopnje, to je da ima tožeča stranka pravico do povračila škode le v primeru, ko je kot posledica prometne nesreče pri zavarovancu nastopila nezmožnost oziroma zmanjšana zmožnost za delo, ne pa tudi v primeru, ko je zaradi prometne nesreče prišlo do smrti zavarovane osebe. Pravi pomen zakonskega besedila je zato mogoče ugotoviti z dodatno uporabo teleološke in sistemske razlage zakona.

18V Republiki Sloveniji je uveljavljen tako imenovani dokladni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti (2. člen ZPIZ-1)⁵. To pomeni, da se sredstva za uresničevanje pravic iz tega zavarovanja zagotavljajo iz tekočih prispevkov aktivnih zavarovancev. Z vidika posameznega zavarovanca mu plačilo prispevkov v predpisani višini zagotavlja pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi.⁶ V takšnem sistemu zavarovanja je zagotovljeno ravnovesje med vplačanimi prispevki zavarovanca in višino dajatev, ki jih bo dolžna izplačevati tožeča stranka kot nosilka zavarovanja (zavarovalnica) po doživetju predpisane starostne meje. Takšen položaj je treba razumeti v smislu normalno pričakovane izpolnitve obveznosti iz zavarovalnega razmerja.

19Tako kot vsako zavarovalno razmerje, tudi to vsebuje elemente tveganja, ki posegajo v to ravnovesje. Na strani tožeče stranke se to izraža v možnosti nastanka zavarovanega rizika še pred predvidenim starostnim pogojem zavarovanca za pridobitev starostne pokojnine in v možnosti prenehanja plačil prispevkov zavarovanca. Na strani zavarovanca pa je s tem povezano tveganje glede višine dajatev, ki naj bi mu zagotavljale ustrezno varstvo.

20Sistemska razlaga zakona govori v prid razlagi, da je mogoče tožeči stranki kot posredni oškodovanki priznati zgolj škodo, ki se kaže kot njeno prikrajšanje, ker bo poseženo v navedeno ravnovesje v konkretnem razmerju med zavarovancem in zavarovalnico. Tak položaj je zato podan le v primeru, ko mora tožeča stranka iz zavarovalnega razmerja zagotavljati dajatve zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine, hkrati pa je (deloma ali v celoti) izgubila vir (plačilo prispevkov), preko katerega bi moral zavarovanec do navedenega trenutka prispevati v blagajno dokladnega sistema zavarovanja. V primeru, ko je zaradi škodnega dogodka nastopila smrt zavarovanca, takšen pogoj ni izpolnjen, saj izguba bodočih prihodkov tožeče stranke v obliki neplačanih prispevkov zavarovanca ne bo vplivala na obseg obveznosti tožeče stranke iz zavarovalnega razmerja.

21Širša razlaga, za katero se v reviziji zavzema tožeča stranka, izhaja iz statičnega izhodišča, da ima tožeča stranka s sklenitvijo (obveznega) zavarovalnega razmerja zagotovljen vir prihodkov do pridobitve pogoja za starostno upokojitev, ki se stekajo v skupni proračun tožeče stranke na podlagi medgeneracijske solidarnosti po 2. členu ZPIZ-1. Takšno izhodišče po eni strani izključuje element tveganosti iz zavarovalne pogodbe na strani zavarovalnice. Po drugi strani pa bi takšen pristop terjal tudi upoštevanje koristi na strani tožeče stranke zaradi nenastalih njenih bodočih obveznosti iz zavarovalnega razmerja. Zgolj enostransko obravnavanje premoženjskopravnega položaja tožeče stranke bi v konkretnem primeru pripeljalo do rezultata, da bi bil premoženjskopravni položaj tožeče stranke v primeru smrti zavarovanca (iz razloga, za katerega je podana avtomobilska odgovornost) celo boljši kot v pričakovanem primeru poškodovančevega doživetja pogoja za starostno upokojitev. Priznanje pravice do povrnitve izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v okoliščinah, ko tožeči stranki ne bodo nastale obveznosti iz naslova pravice do starostne pokojnine, ne bi pomenilo izenačitve njenega položaja s položajem, v katerem bi bila, če ne bi bilo škodnega primera, temveč njeno neutemeljeno izboljšanje. Takšen rezultat pa je v izrecnem nasprotju z načelom popolne odškodnine (169. člen OZ).⁷ Tudi ob upoštevanju tega načela navedene zakonske določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP ni mogoče razlagati tako, da tožeči stranki daje podlago za povrnitev izpadlih prispevkov v okoliščinah smrti poškodovanca v škodnem dogodku. Brez nastale škode pa ni odškodninske odgovornosti.

22Navedeni razlogi utemeljujejo odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. V primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, tožeča stranka ni upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.

23Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

O stroških postopka

24Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške v zvezi z odgovorom na revizijo, skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT). Tožena stranka je upravičena do 1.650 točk za odgovor na revizijo (tar. št.21/3 OT) in 26,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 1.227,20 EUR.

25Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Razlogi so enaki razlogom, ki so navedeni v sodbah VS RS III Ips 42/2019 in 8/2020, obe z dne 19. 10. 2021.
² Podčrtan je tisti del besedila, ki se nanaša na položaj tožeče stranke.
³ Glej tudi 15. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 144/2014 z dne 29. 3. 2016.
⁴ Sklep VS RS II Ips 393/2010 z dne 26. 5. 2011, 8. in 9. točka obrazložitve.
⁵ Enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 2. člena sedaj veljavnega ZPIZ-2.
⁶ Prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1.
⁷ Sodba VS RS III Ips 87/2015 z dne 24. 1. 2017.