3. člen ZPIZ-1

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, ZPIZ ni upravičen do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZPIZ, zato je odgovor na dopuščeno vprašanje brezpredmeten.

Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.

Pravdni stranki sta argumentirano izpodbijali pisne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, zato bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi očitki ter mu dati možnost, da se o teh očitkih pisno izjavi in ga neposredno zaslišati na obravnavi. Ker tega ni storilo je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik neutemeljeno povezuje javnopravna zavarovanja, ki nastanejo po samem zakonu, s pogodbenim zasebnopravnim odnosom med zavarovalnico in zavarovancem. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona (ZPIZ-2) z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, npr. delovnega razmerja. Ker ZPIZ-2 določa dolžnost vključitve v zavarovanje in obseg pravic iz zavarovanja, zavarovanje pa temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, ni mogoče narave socialnega zavarovanja razlagati tako, da ne predstavlja zavarovanja pred odgovornostjo. Zato ne gre za kršenje ustavnih načel, če sodišče pravico, ki izhaja iz vključenosti v socialno zavarovanje (invalidnino), upo

V zadevi je sporno, ali obstaja pravna podlaga za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji ob dejstvu, da je bil tožnik v istem obdobju že zavarovan na podlagi delovnega razmerja v Republiki Srbiji. Zakonska ureditev je logična izpeljava temeljnega načela obveznega zavarovanja iz 3. člena ZPIZ-1 ter izvzem iz obveznega zavarovanja omogoča le pod pogoji in na način, določen v tem zakonu. V zvezi s tem 19. člen ZPIZ-1 določa, da lahko oseba, ki je vključena v obvezno zavarovanje v tujini, pri ministrstvu, pristojnem za delo, predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja, če je tako določeno z mednarodno pogodbo. Tožnik te zakonske možnosti niti pred niti med upravnim postopkom ni izkoristil.

Ker je tožnikova starostna pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, presegla starostno pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1, je toženec pri odmeri starostne pokojnine utemeljeno upošteval zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo.

Med strankama ni sporno, da je tožnica po dokončni odločbi invalid I. kategorije invalidnosti. To je bilo potrjeno tudi v predhodnem socialnem sporu. Tožnica ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu, ampak bi lahko že pred tem vložila zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ne glede na predhodni sodni postopek se ji pravica do invalidske pokojnine izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj.

Nadomestilo, ki ga prejema delavec - invalid zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne predstavlja dela plače niti nadomestila plače, ki bi se vštelo v osnovo za odmero odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Nadomestilo, ki ga prejema delavec - invalid zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne predstavlja dela plače niti nadomestila plače, ki bi se vštelo v osnovo za odmero odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Temeljno načelo je, da obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti države in delodajalcev za njegovo delovanje in na osebni odgovornosti zavarovancev (3. člen ZPIZ-1). V primeru, da po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, se višino plač zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, saj je vpis podatkov v matično evidenco deklaratorne in ne konstitutivne narave. Tak dokaz je lahko tudi višina tožnikove plače, ki jo je prejemal pri istem delodajalcu v obdobju, neposredno pred spornim obdobjem.

Intervenient je bil obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Pri ugotavljanju invalidnosti III. kategorije se je zato zmožnost intervenienta za delo utemeljeno presojala z vidika delovnega mesta, na katerem je razporejen pri tožeči stranki. Ni razloga, da bi bil intervenient zaradi okoliščine, da ima registrirano popoldansko dejavnost, pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja obravnavan drugače, kot ostali zavarovanci.

Obvezno pokojninsko zavarovanje ne temelji zgolj na zavarovalniških načelih oziroma ne zagotavlja pravic le na podlagi in sorazmerno s plačanimi prispevki, temveč tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Določba petega odstavka 7. člena ZPIZ-1 ne zagotavlja pravic iz obveznega zavarovanja na podlagi plačanih prispevkov, kot to poskuša razlagati tožnik, temveč na podlagi plačila prispevkov, torej le, če so prispevki plačani. Tako peti kot šesti odstavek 7. člena dopuščata tudi izjeme, ki se določijo z zakonom. Omejitev višine prejemkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja je taka izjema: določbe 49. člena ZPIZ-1 so izjema glede na pravilo iz 39. člena tega zakona.

Zaradi enakopravnosti zavarovancev je treba tudi tožniku, ob izpolnjenih ostalih pogojih, priznati pravico do vštetja plač na podlagi udeležbe v dobičku v pokojninsko osnovo in s tem do novega izračuna pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za ponovno odmero dalje.

Tožnik, ki je tuj državljan (BIH) in ki mu je bila pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja (v BIH) starostna pokojnina priznana ob upoštevanju slovenske dobe, na podlagi te dobe lahko uspešno uveljavlja pravico do samostojne starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja, če za to izpolnjuje pogoje.