VSC Sodba Cpg 122/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.763,21 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnice) za prekinitev postopka, (II.) dopustilo spremembo tožbe z dne 25.9.2020, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 84.935,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega 15 dnevnega roka od vročitve sodbe dalje, in za plačilo 187.994,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2020 dalje do plačila ter za povrnitev pravdnih stroškov in (IV.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki (toženki) pravdne stroške v višini 4.593,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe (izpodbijani del) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje ter drugemu sodniku. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpostavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije in graja zavrnitev dokaznih predlogov s pribavo listin iz postopkov pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 2537/2015 in VII Pg 3486/2015 ter pred Okrožnim sodiščem v Celju II Pg 840/2018 in I Pg 148/2020, z zaslišanjem vseh prič, s postavitvijo izvedenca finančne stroke in z vpogledom v gradbeno pogodbo. Meni, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo in da ni ravnalo skladno z 8. členom ZPP ter da je postopek vodilo pristransko. Napada odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka do razrešitve zadeve VII Pg 2537/2015, saj gre za predhodno vprašanje. Graja odločitev o zaključku o zastaranju tožbenega zahtevka po začasnih situacijah in glede zahtevka za plačilo stroškov zaradi neupravičeno unovčene začasne situacije izpostavlja, da je toženka ravnala protipravno, da je treba presojati temeljno pravno razmerje in da so pravna stališča sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, saj zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve ne izključujejo odškodninskih zahtevkov. Pritožbo zaključi s tem, da je toženka po prejemu 2,1 MIO EUR v letu 2018 začela z zmanjševanjem premoženja in da je vse, kar si je toženka dovolila početi, razvidno iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jo prilaga k pritožbi.¹

3Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim izpostavlja, da so bili dokazi obrazloženo zavrnjeni in zavrnitve dokaznih predlogov tožnica na naroku ni grajala, da pogoji za prekinitev postopka niso bili podani, da je vprašanje zlorabe bančnih garancij pravnomočno rešeno, da so zahtevki po začasnih situacijah zastarali, da toženka ni ravnala protipravno in da je zahtevek iz naslova stroškov pravilno zavrnjen tudi iz drugih razlogov (zastaranja, pomanjkanja vzročne zveze).

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, kar pomeni, da mora pritožnik pritožbeno zatrjevane kršitve konkretizirati v sami pritožbi. Pritožbeno sklicevanje, da je tožnica pojasnila v svojih pripravljalnih vlogah zakaj je vpogled v zgoraj omenjene postopke pomemben za predmetni postopek, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, da je bilo navedeno nujno za popolno ugotovitev dejanskega stanja, ipd..., omenjene zahteve ne izpolnjuje in je neupoštevno. Ni namreč naloga pritožbenega sodišča, da nadomesti pritožnikovo dolžnost in po njegovih prvostopenjskih pripravljalnih vlogah išče navedbe, ki bi pritožniku lahko bile v korist. Podobno velja (le) pripomniti, da je iz predmetnega gospodarskega spora razvidno, da sta se obe pravdni stranki že pred sodiščem prve stopnje izredno obširno in preprosto pavšalno sklicevali na druge postopke, ki so v teku, in potem od sodišča prve stopnje očitno neutemeljeno pričakovali, da bo samo iz številnih postopkov namesto strank iskalo navedbe in z njimi povezane dokaze, ki so jima lahko v korist. Trditveno in z njim povezano dokazno breme je na pravdni stranki in to v vsakem konkretnem postopku posebej. Seveda je možno sklicevanje na trditve in dokazne predloge v drugih postopkih in listinah, vendar le v okviru dodatne konkretizacije navedb in v okviru, da je treba dokaze načeloma predložiti v sporu, ki je v teku. Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog za vpogled v listine v drugih spisih zavrnilo iz razloga nepotrebnosti (ker se je o relevantnih dejstvih lahko prepričalo že na podlagi izvedenih dokazov) in z dodatnim pojasnilom, da sta po mnenju sodišča že sami pravdni stranki, ki sta tudi stranki drugih postopkov, v spis predložili ustrezne listine oziroma listine, za katere sta menili, da so potrebne. Razlog nepotrebnosti je povsem utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga, pri čemer tožnica v pritožbi z ničemer ne pojasni, katera je tista listina, ki je sodišče prve stopnje ni pribavilo, in katero sporno pravno relevantno dejstvo naj bi se s to listino dokazovalo. Obenem je sodišče prve stopnje omenjeni razlog za zavrnitev vpogleda v spise pojasnilo tudi na naroku za glavno obravnavo in ne samo te, temveč tudi druge neizvedene dokazne predloge, nato zavrnilo iz razloga nepotrebnosti. Tožnica, ki je bila na naroku prisotna, zavrnitve dokaznih predlogov ni grajala, zato so njeni pritožbeni očitki vsaj v delu, ki se nanašajo na predlagani vpogled v omenjene spise, prepozni in (poleg siceršnje nekonkretiziranosti in posledično neutemeljenosti) neupoštevni (glej 286.b člen ZPP).

6Skladno z zgoraj izpostavljenimi stališči tožnica v pritožbi tudi ustrezno ne pojasni, katera sporna pravno relevantna dejstva naj bi se ugotovila z zaslišanjem „vseh“ prič, izvedencem finančne stroke in z vpogledom v gradbeno pogodbo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izrecno pojasnilo, zakaj je štelo, da so zaslišanja posamičnih prič, izvedba dokaza z izvedencem in vpogled v gradbeno pogodbo nepotrebni. Razlogi sodišča prve stopnje so logični, pravilni in utemeljeni, zato zatrjevane kršitve v smeri neobrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov (tudi glede vpogleda v spise) in nespoštovanja 22. člena URS ter 8. člena ZPP niso utemeljene. Vprašanje zastaranja je pravno vprašanje, medtem ko so dokazi namenjeni dokazovanju spornih in pravno relevantnih dejstev. Zato glede zavrnitve dokaznih predlogov ni mogoče slediti pavšalnemu pritožbenemu očitku, da bi sodišče prve stopnje z izvedbo vseh dokazov ugotovilo, da zahtevki niso zastarani. Tožnica namreč ne pojasni katero sporno pravno relevantno dejstvo naj bi se glede vprašanja zastaranja in s katerim od sporno zavrnjenih dokazov ugotavljalo. Obenem je jasno, da sodišče ni dolžno izvajati dokazov, glede katerih pravdna stranka ne zmore ustreznega trditvenega in z njim povezanega dokaznega bremena. Da iz gradbene pogodbe izhaja, da banka H. d.d. (H.) ni bila sopodpisnica gradbene pogodbe, da se je za plačilo začasnih situacij zavezala toženka in da je slednja podala banki nalog za plačilo, kar pomeni, da je terjatev pripoznala, so nesporna dejstva (nihče ni trdil, da je bila H. sopodpisnica gradbene pogodbe² oziroma je sama tožnica trdila, da sta gradbeno pogodbo sklenili pravdni stranki; prav tako je bilo nesporno, da se je za plačilo začasnih situacij zavezala toženka, ki je banki podala nalog za izplačilo) in (zopet) pravni zaključek (o pripoznavi). Iz predmetnega ne izhaja, da je zavrnitev (nepotrebnega) dokaznega predloga z vpogledom v gradbeno pogodbo, bila neutemeljena. Pravdni stranki sta bili o vsebini gradbene pogodbe v svojih navedbah nenazadnje soglasni (navedli sta, kar se jima je v zvezi z vsebino pogodbe zdelo bistveno, in nobena navedb nasprotne stranke v tem okviru ni prerekala (predmetno velja tudi glede vsebine oziroma namena izdaje sporno unovčenih bančnih garancij)). Obveznost sodišča je, da izvede dokaze za dokazovanje spornih dejstev, in posledično ni dolžno izvajati kar vseh predlaganih dokazov ter potem v izvedenih dokazih samo iskati dejstva, ki jih stranka ni navajala in bi ji mogoče lahko bila v korist. 8. člen ZPP je povezan z dolžnostjo strank iz 7. in 212. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo vse omenjene dokaze kot nepotrebne, pri čemer je predmetno tudi ustrezno obrazložilo in na naroku in v izpodbijani sodbi.

7V spisu se ob podanem predlogu za vpogled v spis med dokaznimi listinami nahajata in tožba in odgovor na tožbo iz zadeve I Pg 148/2020. V obe listini je sodišče prve stopnje vpogledalo, zato je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen. Enako velja za sklicevanje na neopredeljeno pogodbo o odstopu terjatev, saj se v spisu nahajajo pogodbe o odstopu terjatev, ki so bile prav tako vpogledane.

8Že v sami osnovi je neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prekiniti predmetni postopek do dokončanja postopka v zadevi VII Pg 2537/2015, ker naj bi se tam odločalo o nekakšnem predhodnem vprašanju. Skladno s 13. členom ZPP namreč sodišče ni dolžno prekinjati postopka, četudi bi šlo za predhodno vprašanje, saj ga v vsakem primeru lahko reši samo. Tudi sicer pa vprašanje, ali bo morala toženka vrniti zneske unovčenih bančnih garancij ali ne, ni predhodno vprašanje v predmetni pravdi, v kateri se uveljavlja plačilo začasnih situaciji in stroški zaradi neupravičeno (protipravno oziroma z zlorabo) unovčenih bančnih garancij. Iz zadeve VII Pg 2537/2015 je razvidno, da imata pravdni stranki ena do druge številne zahtevke, ki so po skupni vrednosti dokaj izenačeni in so hkrati vsi sporni ter o njih še ni pravnomočno odločeno. Protipravnosti ravnanja oziroma zlorabe z unovčitvijo bančnih garancij ni mogoče preprosto enačiti s tem, da bo morebiti morala toženka bančni garanciji (upoštevaje delno in nepravnomočno sodbo) vrniti. Sklicevanje na omenjeno pravdo s strani tožnice je izrazito enostransko in neutemeljeno, saj izpostavlja predvsem sporno vračilo unovčitev bančnih garancij, popolnoma pa spregleda zahtevke toženke iz naslova napak in zamude. Delna sodba prvostopenjskega sodišča ni pravnomočna (op. po navedbah toženke je toženka zoper odločitev vložila pritožbo) in Višje sodišče v Ljubljani naj bi po navedbah tožnice na naroku v aprilu 2021 odločilo še isti mesec, medtem ko tožnica v pritožbi iz junija 2021 v tej smeri ne navaja ničesar. Prav tako sama tožnica dodaja, da mora po delni sodbi toženki plačati pogodbeno kazen zaradi zamude (op. v višini cca. 1,3 MIO EUR) in da se je sama pritožila zoper ta del sodbe. Za vprašanje protipravno unovčene bančne garancije so bistvene okoliščine ob unovčitvi bančnih garancij in ne okoliščine, ki se bodo izkazale šele kasneje. Slednje so lahko le nekakšni indici in ne pomenijo predhodnega vprašanja. Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni bilo dolžno počakati na rešitev omenjene pravde, razpolagalo pa je z dvema pravnomočnima sodbama, iz katerih jasno izhaja, da v času unovčenja bančnih garancij toženka ni ravnala protipravno, saj sta bila zahtevka tožnice za prepoved unovčenja bančnih garancij po cca. 4 leta trajajočih postopkih pravnomočno zavrnjena. O toženkinih namenih ob unovčitvi bančnih garancij je bilo že pravnomočno odločeno in ne drži teza, da sta višji sodišči popolnoma spregledali obstoj napak in zamude ter razloge za njihov nastanek (glej celotno vsebino v sodbi sodišča prve stopnje izpostavljenih odločb Višjega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Kopru). Po presoji pritožbenega sodišča lahko upravičenec bančne garancije upravičeno unovči bančno garancijo, ko so podani razlogi za njeno unovčitev. Teza, da bi moral nato celotne zneske porabiti za namene bančne garancije je že v osnovi zmotna. Ali bo iz prejetih sredstev odpravljal napake ali pa reševal kakšno zanj bolj grozečo pretnjo (npr. kredit), je odločitev upravičenca. Verjetno ni dvoma, da enako velja za sredstva iz unovčenih bančnih garancij, ki se nanašajo na pogodbeno kazen zaradi zamude. Vprašanje neupravičene unovčitve bančnih garancij, na katerem temelji zahtevek za povračilo stroškov, je bilo že pravnomočno rešeno in o njem ni mogoče ponovno presojati. Kako je toženka prejete zneske porabila in ali jih bo morala (delno) vračati, kar je vse nenazadnje sporno in neizkazano, pa samo po sebi ne kaže na neupravičeno unovčitev bančnih garancij.

9Pritožbeno polemiziranje s sklicevanjem na določila gradbene pogodbe, zakaj sta bili začasni odredbi izdani in kaj je tožnica takrat menila, je odvečno. Tožnica upravičenosti izdaje začasnih odredb v sporih za prepoved unovčenja bančnih garancij ni izkazala. Pravnomočno je odločeno, da do zlorabe (protipravnega ravnanja) ob unovčitvi bančnih garancij ni prišlo. Drži, da se višja sodišča pri presoji niso pretirano ukvarjala s temeljnim pravnim razmerjem, vendar niso povsem spregledala obstoja napak in vzrokov za zamudo, ki je obstajala. Tožnica celo sama v pritožbi navaja, da niso presojala finančnega obsega napak, kar pomeni, da so napake obstajale. Sklicevanje na unovčitev bančnih garancij ob zadržanih sredstvih v višini cca. 3,9 MIO EUR je zopet izrazito pristransko navajanje tožnice. Cca. 2,1 MIO od tega je podrejeni dolg, kjer je tožnica nastopala kot soinvestitor. Hkrati toženka uveljavlja cca. 1,3 MIO pogodbene kazni zaradi zamude in številne ter visoke zahtevke iz naslova napak. Za kaj je dejansko toženka rabila unovčiti bančne garancije je lastno mnenje tožnice, ki nasprotuje in zatrjevanim dejstvom in pravnomočnima sodbama višjih sodišč o prepovedi unovčitve bančnih garancij. Napačna je tudi teza, da so bile bančne garancije odstopljene v zavarovanje kredita banki oziroma bankam in da bi morale posledične banke izdajateljice garancij podati soglasja za prenos. V zavarovanje kredita so bile odstopljene terjatve iz bančnih garancij in ne (zatrjevano) neprenosljive bančne garancije. Kdo je bil o tem obveščen in koga bi bilo treba obveščati je nerelevantno. Upnik je namreč upravičen razpolagati s svojimi terjatvami. Da so bile vse napake odpravljene do 31.5.2018, je prazna pritožbena navedba, saj ničesar ne pove o tem, kdo je napake, ki so obstajale, odpravil in kaj je s pogodbeno kaznijo zaradi zamude.

10Tožnica naj si vpogleda navedbe iz tožbe in odgovora na tožbo v zadevi I Pg 148/2020. V omenjeni zadevi toženka vtožuje nastalo škodo na podlagi določil Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki ji je nastala zaradi izdanih začasnih odredb, in iz toženkinih navedb ni razvidno, da je „obrnila ploščo“. Toženka namreč tudi tam prvenstveno izpostavlja napake in zamudo. Lastno in neutemeljeno je mnenje tožnice, da bi toženka bančni garanciji unovčila v vsakem primeru in da je cel čas delovala v smeri unovčitve bančnih garancij.

11Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve res ne izključujejo odškodninskih zahtevkov za nastalo škodo zaradi protipravno unovčenih bančnih garancij, vendar iz dveh pravnomočnih sodb izhaja, da unovčitev ni bila protipravna. Prav tako tožnica ne prereka razlogov sodišča prve stopnje o zastaranju sukcesivno nastajajoče škode, ki so zagotovo pravilni v delu, v katerem se nanašajo na nadomestilo za vodenje bančnih garancij, in v tem delu tudi ne prereka neobstoja vzročne zveze s protipravno unovčitvijo bančnih garancij, saj je strošek nadomestila nastal kot posledica tožničinih začasnih odred in tožb na prepoved unovčitve bančnih garancij. Pritožnica nenazadnje ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, da ni pojasnila vzročne zveze med preostalimi neobrazloženimi stroški, ki naj bi jih imela, in unovčitvijo bančnih garancij. Ker uveljavlja odškodninsko terjatev, bi morala zatrjevati in izkazati vse predpostavke za njen nastanek, zato je podredno tudi iz teh razlogov zavrnitev tožbenega zahtevka glede vtoževanih „stroškov“ pravilna.

12Sklicevanje na zadevo I P 82/2011, da je toženka po prejemu bančnih garancij pričela z zmanjševanjem premoženja in „kaj vse si je dovolila početi“, in na dokaz (odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi I P 82/2021, ki k pritožbi ni predložena) so neupoštevne pritožbene novote, saj tožnica z ničemer ne pojasni zakaj predmetnega ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ampak to uveljavlja šele v tej pritožbi (glej 337. člen ZPP). Omenjene sodbe tudi sicer ne predloži in gre za gole navedbe tožnice, ki jim ni mogoče slediti, medtem ko prav tako ni razvidna njihova pravna relevantnost.

13Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka iz naslova plačila začasnih situacij. Toženka je ugovor zastaranja konkretizirala in izkazala. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme o pretrganju zastaranja s pripoznavo dolga. Utemeljena in pravilna so stališča sodišča prve stopnje, da dve izpostavljeni vlogi toženke iz postopka VII Pg 2537/2015, ki se ne vodi glede plačila tu vtoževanih začasnih situacij, ne pomenita pripoznave dolga. Sicer drži pritožbena teza, da bi bilo nalog banki za plačilo zneska morebiti lahko šteti kot pripoznavo dolga, vendar gre upoštevaje omenjene vloge le za opis naloga, ki je bil s strani toženke banki dan nekje v preteklosti. Nobenih navedb ni o tem, kdaj je bil nalog dan, in je edini relevantni datum, ki je pomenil pretrganje zastaranja in na katerega se je glede pretrganja zastaranja mogoče utemeljeno opreti, dan podpisa izpisa odprtih postavk. Slednji pa je takšen, da je kljub pretrganju zastaranja prišlo do zastaranja zahtevka iz začasnih situacij.

14Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi popolno in pravilno ugotovilo vse (za konkretni primer) pravno relevantne okoliščine primera, zato je pritožbeni očitek v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Pritožbeno sodišče dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ni podrobneje povzemalo.

15Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

16Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna 2.375 točk za odgovor na pritožbo, 33,75 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.763,21 EUR.

¹ Čeprav se tožnica na odločbo sklicuje in v pritožbi navaja, da gre za prilogo k pritožbi, odločbe k pritožbi ni priložila.
² Pravne relevantnosti predmetnega dejstva, ki tudi sicer ni jasna, tožnica ne pojasni.