VSL Sodba II Cp 1715/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo z dne 1. 3. 2019 (list. št. 60) zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 2211/2019 z dne 11. 3. 2020 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi v drugo je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in mu naložilo, da toženki povrne pravdne stroške za oba postopka na prvi stopnji v višini 2.760,30 EUR (II. točka izreka).

2Tožnik se zoper izpodbijano sodbo pritožuje iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek ponovno neutemeljeno zavrnilo. Graja procesne kršitve, ker sodišče ni opravilo ogleda, meritev sob in ni pridobilo zdravniškega kartona psihiatra, ki ga je tožnik obiskoval v priporu v Celju. Obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj so bile razmere v ZPMZKZ Celje in ZPKZ Dob nedostojne in nehumane. V zvezi s površino, ki je bila tožniku na voljo, navaja, da je ugotovitev sodišča glede kratkotrajnosti uporabe najmanjše bivalne površine v ZPKZ Dob v velikosti 4,2 m² nedokazana. Prav tako dejansko in natančno določena površina sob v ZPMZKZ Celje ni bila podprta s pričevanjem vodje priporov A. A. Pri ugotavljanju površine bivalnih prostorov je sodišče zmotno štelo tudi skupne prostore, pri tem pa ni upoštevalo, da so slednji namenjeni večjemu številu sob ter posledično te prostore hkrati uporablja 30 do 40 ljudi. Tožnik navaja, da v zaporu ni imel dovolj časa, prostora in ugodnih pogojev za gibanje ter rekreacijo, samega dejstva opravljanja dela v času prestajanja zaporne kazni pa sodišče ne bi smelo šteti kot posebno ugodnost. Glede slabe higiene v zaporu navaja, da zaporniki dejansko nimajo pogojev za ohranjanje osebne higiene in čistoče bivalnih prostorov, saj ima vsak izmed njih drugačne standarde higiene, zaradi kadrovskih stiske pa ni zadostnih mehanizmov nadzora nad skrbnostjo za čistočo. Možnost tuširanja zgolj dvakrat tedensko po tožnikovem mnenju predstavlja nehumano ravnanje, ki dokazuje slabe razmere in smrad v zaporu. Tožnik v pritožbi še navaja, da se zoper nečloveške razmere pristojnim organom v času prestajanja kazni ni pritožil zaradi strahu pred označbo težavnega zapornika, pri čemer dopušča možnost, da si njegovih pritožb niso zabeležili. Tožnik sodišču očita, da je napačno razlagalo sodno prakso glede kršitve 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in premalo kritično sledilo smernicam Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), saj v primerih, ko ima zapornik več kot 4 m² bivalne površine, ni potrebno iskanje in dokazovanje dodatnih predpostavk neustreznosti razmer v zavodu, temveč vsaka površina osebnega prostora zapornika, ki je pod minimalnim standardom (7 m²), predstavlja okoliščine, ki posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni ter mu povzročajo duševne bolečine. Tekom prestajanja kazni zapora je bila tožniku kršena pravica do zdravstvene oskrbe, saj ni imel prostega dostopa do zdravnika, poleg tega je toženka ustvarila razmere, zaradi katerih je tožnik postal odvisen od zdravila Subokson. Ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova odvisnost od zdravil ne more biti posledica neustreznih zavodskih razmer in neprimerne zdravstvene oskrbe oziroma načina zdravljenja, ker naj bi ZPKZ Dob obsojencem nudil psihiatrično obravnavo trikrat tedensko, kar za tožnika ne drži. Tudi zdravili so ga na napačen način, še posebej, ker pred prihodom v zavod ni imel nobenih težav z odvisnostjo. Tožnik zatrjuje, da tudi če je v začetku prestajanja priporne oziroma zaporne kazni lahko imel psihične težave, ker se ni mogel sprijazniti z odvzemom prostosti, so bile predvsem razmere v priporu tiste, ki so mu povzročile stisko in je bil prisiljen poiskati rešitev v dostopnosti Suboksona pri sojetnikih, kar bi morala toženka preprečiti. Izvedenec je stališče, da je tožnik imel ustrezno zdravljenje in da mu je bila dana ustrezna medikamentozna terapija, zavzel ob predpostavki, da je šlo za bivanje v priporu oziroma zaporu, kar pa ni sprejemljivo, saj bi mu moralo biti zagotovljeno učinkovito in enako dostopno zdravljenje kot osebam izven zavoda. Poleg tega ni sprejemljivo, da se na tožnika prelaga odgovornost na zdravljenje, ker da se je s svojim ravnanjem sam spravil v takšno situacijo. Poudarja, da v obeh zavodih niso bili ustrezno vzpostavljeni mehanizmi, ki bi preprečevali možnost nabave tablet na ilegalnem trgu v zavodu, od katerih je tožnik postal odvisen. Zatrjuje, da je bila psihiatrinja le občasno v zavodu in da ni res, da je imel na voljo zdravnika vselej, ko ga je potreboval. V zvezi s stroški tožnik navaja, da bi sodišče moralo njegovemu zahtevku ugoditi, zato je že iz tega razloga odločitev v stroškovnem delu nepravilna. Poleg tega ni izrecno navedeno, katere stroške je sodišče toženki priznalo, v ponovljenem postopku pa so ji bili priznani previsoki stroški. Tožnik predlaga spremembo sodbe v njegovo korist, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženka se je s pritožbo seznanila, odgovora nanjo ni podala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ustava Republike Slovenije v 21. členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v postopkih pred sodiščem, pravica pa se razteza tudi na čas odvzema prostosti in izvrševanja kazni zapora. Država je dolžna skladno s Pravilnikom izvrševanja kazni zapora¹ zagotavljati ustrezne bivalne in namestitvene razmere v zavodih za prestajanje kazni zapora, ki omogočajo dosledno spoštovanje ustavnih pravic. V primeru kršitev pripada oškodovancu za nastalo pravno relevantno škodo skladno s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pravica do pravične odškodnine, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vzpostavlja izpodbojno domnevo kršitve prepovedi mučenja, vzpostavljene v 3. členu EKČP, do katere lahko privedejo neprimerne in nehumane bivalne razmere v zaporu. Preko sodne prakse ESČP in slovenskih sodišč so se vzpostavili standardi in kriteriji za ugotavljanje potencialnih kršitev. Ni najti razloga za razlikovanje bivalnih razmer med prestajanjem priporne in zaporne kazni.

6Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik priprt v ZPMZKZ Celje od 13. 1. 2012 do 24. 9. 2012, neposredno temu pa je sledilo prestajanje zaporne kazni v ZPKZ Dob od 24. 9. 2012 do 28. 10. 2016. Tožnik zatrjuje, da mu je škoda nastala zaradi neustreznih in nehumanih razmer v priporu in zaporu, zaradi česar je trpel psihične težave ter zaradi neustreznega zdravljenja v zaporu.

Postopkovne kršitve

7Tožnik zatrjuje, da sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov za ogled na kraju samem, meritev sob in pridobitve zdravniškega kartona iz ZPMZKZ Celje. Pritožbene navedbe niso utemeljene in po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje postopkovnih pravil ni kršilo. Sodišče je z namenom ugotovitve dejanskega stanja namestitvenih razmer izvedlo in celostno preučilo vse potrebne dokaze, pri čemer se za ogled in opravo meritev na kraju samem ni odločilo zaradi posedovanja podatkov Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, iz katerih so površine sob, v katerih je tožnik bival, jasno in natančno razvidne. Tekom postopka tožnik ni vzpostavil suma v resničnost podatkov ali identičnost teh listin (B2, B3, B4), zaradi česar sodišče ni imelo razloga za dvom, ter jih je upravičeno štelo za verodostojne. Po predložitvi navedenih listin s toženkine strani tožnik tam navedenih podatkov ni določno prerekal, niti ni podal dodatnih dokaznih predlogov. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov in izpovedb prič lahko v celoti in pravilno razjasnilo dejansko stanje v tem delu, z zavrnitvijo dokaznih predlogov z ogledom na kraju samem in meritvami sob ni prišlo do očitanih kršitev postopka. Tudi glede tožnikovih navedb, da površine sob v ZPMZKZ Celje niso bile podprte s pričevanjem vodje pripora A. A., je ugotoviti, da je slednji izpovedal skladno s svojim poročilom (B3), pri čemer ga na naroku tožnik kljub možnosti s vprašanji ni vzpodbudil k bolj natančnemu pričevanju. Iz izpovedb A. A. v primerjavi z relevantnimi podatki iz njegovega poročila ne izhaja nikakršna kontradiktornost, zato sodišče z zanašanjem na te podatke iz priloženega poročila ni zagrešilo zatrjevane kršitve postopka. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve postopka s tem, ko ni pridobilo zdravniškega kartona psihiatra, ki je tožnika zdravil v času njegovega prestajanja pripora v ZPMZKZ Celje, saj je zgolj izbrane dele kartona kot dokaz predložil tožnik, na njem pa je bilo dokazano breme. Tožnik je s prvo pripravljalno vlogo podal dokazni predlog po pridobitvi njegovega zdravniškega kartona, sodišče prve stopnje je temu predlogu sledilo in na naroku 11. 12. 2018 sprejelo dokazni sklep, da pridobi zdravniški karton v ZPKZ Dob. Na tem naroku je tožnik res predlagal, da naj priča dr. B. B. ob zaslišanju preveri, ali je zdravniška dokumentacija iz Zavoda v Celju prenesena v Zavod na Dobu, vendar pa tekom postopka, ko je sodišče njegov zdravstveni karton prejelo (list. št. 47) in na naroku 1. 3. 2019 v listine v njem vpogledalo (list. št. 50), dokaznega predloga po pridobitvi dodatnih listin ni podal. Neutemeljene so zato njegove pritožbene trditve, da je z neizvedbo dokaznega predloga po pridobitvi zdravniškega kartona sodišče poseglo v njegovo pravico dokazovanja trditev in je bil postavljen v neenakovreden položaj.

Dokazna ocena

8V prvem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku zatrjevana škoda zaradi neustreznih in nehumanih razmer v obeh zavodih (Celje, Dob) ni nastala, saj je bila kvadratura, ki jo je imel na razpolago, ustrezna, omogočeno mu je bilo gibanje in rekreacija, opravljal je delo, higienske razmere so bile ustrezne. Do zatrjevanih psihičnih težav zaradi neustreznih razmer zato ni prišlo, prav tako je imel dostop do zdravstvene oskrbe. Takšnim ugotovitvam je pritožbeno sodišče v prvem postopku pritrdilo. Zadevo je vrnilo v ponovni postopek zaradi dodatne razjasnitve tožnikovih trditev o neustreznem zdravljenju, ki mu je povzročilo odvisnost. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tudi te njegove očitke zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, jasna, prepričljiva, konsistentna, ustrezno obrazložena in skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. V izogib ponavljanju ji v celoti pritrjuje in se v nadaljevanju izreka do pritožbenih navedb. Pri tem pojasnjuje, da so pritožbene navedbe od zadnjega odstavka na drugi strani pritožbe do predzadnjega odstavka na sedmi strani pritožbe identične tožnikovim pritožbenim navedbam, podanim v prvem pritožbenem postopku, do katerih se je pritožbeno sodišče že izreklo v prvem pritožbenem postopku in v nadaljevanju svoje ugotovitve v bistvenem povzema.

9Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo razlagi iz sodne prakse ESČP, ki mejo za izpodbojno domnevo kršitve 3. člena EKČP² postavlja pri namestitvenih površinah od 3 m². Očitano nehumano ravnanje mora namreč doseči takšno stopnjo resnosti, da omogoča sklicevanje na 3. člen EKČP. V obravnavenem primeru se namestitvena površina nikoli ni spustila pod 4 m², zato je podana kršitev le, če to narekujejo druge okoliščine.³ Podoben kriterij vzpostavlja tudi CPT, ki je minimalni standard v primeru deljene celice postavila pri 4 m². Evropskim smernicam je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je 7 m² opredelilo kot mejo, ob in nad katero se do prekomernega posega praviloma ne pride, 3 m² je označilo kot prag nedopustnosti, med obema vrednostima pa pustilo prostor, ko o morebitni kršitvi odločajo okoliščine konkretnega primera.⁴ Tekom celotnega obdobja bivanja v obeh zavodih je na tožnika v najslabšem primeru pripadlo 4,2 m² bivalnega prostora v ZPKZ Dob in 4,65 m² v ZPMZKZ Celje. Obe površini sta manjši od priporočenih standardov, vendar dovolj veliki, da ne vzpostavljata domneve o obstoju nehumanih razmer. V ZPMZKZ Celje je tožnik pretežni del trajanja pripora preživel na povprečno 7,6 m², pri čemer je na najmanjši površini bival krajše obdobje in sicer v prvem mesecu in pol ter zadnjem mesecu. Prav tako je tožnikova namestitev na najmanjši površini v ZPKZ Dob trajala zgolj krajši čas, o čemer se je sodišče prepričalo na podlagi dokazov ter je kratko obdobje pravilno razlagalo v smislu odstopanja od povprečja. Tožniku tega logičnega zaključka sodišča ni uspelo izpodbiti, saj ni dokazal, da bi bila soba, v kateri je bival, večino časa nadpovprečno prenatrpana. Sodišče si pri tem ni prišlo v nasprotje glede dokazanosti podatkov, kot v pritožbi navaja tožnik, saj je dosledno sledilo podatkom iz uradnih evidenc ter obrazložilo, da pavšalni nedokazani tožnikovi navedbi o preseganju maksimalnih kapacitet sobe za kar eno tretjino ni sledilo. Navedeni zaključki sodišča izhajajo iz neprerekanih navedb v odgovoru na tožbo ter iz 12. in 19. točke obrazložitve, zato ne drži pritožbena navedba, da iz sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče tovrstne zaključke sprejelo.

10Poleg kriterija začasnosti in kratkotrajnosti bivanja na manjših bivalnih površinah od priporočenih je sodišče pri svoji presoji pravilno upoštevalo in analiziralo tudi druge vidike razmer v obeh zavodih. Sodna praksa ESČP in slovenskih sodišč pri presoji bivalnega prostora izključuje površino sanitarij, vendar upošteva skupne površine, kot so npr. hodnik, dnevni prostor in prostor za rekreacijo, kar omogoča končno presojo glede zadostnih in primernih namestitvenih in gibalnih površin, ki zapornikom omogočajo humano in dostojno bivanje.⁵ Tožnik je lahko od 6. ure zjutraj do 23. ure zvečer poleg osebnega prostora v sobi uporabljal tudi hodnik in dnevni prostor, kar upoštevajoč naravo skupnosti prostorov bistveno poveča bivalno površino. Sodišče je pri celostni proučitvi okoliščin kot posebno ugodnost pravilno opredelilo delo, ki ga je tožnik opravljal tekom prestajanja kazni zapora v ZPKZ Dob, saj gre za okoliščino, ki jo je pri presoji razmer treba upoštevati.⁶

11Glede tožnikovih pritožbenih očitkov, da mu toženka ni omogočala dovolj rekreacije, saj je ponujene aktivnosti lahko koristil zgolj odvisno od sojetnikov, hišnega reda in vremena, pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam iz izpodbijane sodbe. Tožnik je imel v času prestajanja zapora v ZPMZKZ Celje na voljo fitnes ter dvourno rekreacijo na prostem, v ZPKZ Dob pa rekreacijsko sobo s fitnesom ter vsega skupaj več kot 8.000 m² rekreacijskih površin. ESČP in 27. člen Evropskih zaporskih pravil določata možnost enourne rekreacije na odprtem prostoru, pri čemer Slovenija s povišanjem standarda in omogočanjem minimalno dveh ur rekreacije predstavlja dobro prakso.⁷ Tožnik je imel dovolj možnosti in pogojev za redno rekreacijo tako zunaj kot notri, zato zatrjevana kršitev ni izkazana. V obeh zavodih je tožnik možnost za gibanje redno izkoriščal, kar izhaja tako iz osebnega načrta kot tudi iz njegove izpovedbe. Očitkov v zvezi z neustrezno skrbjo za čistočo tožnik ni dokazal, saj je bilo po njegovih izpovedbah in izpovedbah prič okna mogoče odpirati ter tako sobe ustrezno prezračiti, zaporniki pa so pod nadzorom paznikov sami skrbeli za higieno. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora v 32. členu ter Evropska zaporska pravila v točki 9.4 določajo, da morajo zaporniki imeti dostop do uporabe tuša najmanj dvakrat tedensko, tako da toženka s svojo prakso sledi tako slovenskim kot evropskim pravilom. Sodišče je tožnika v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo, da v zavodih za prestajanje kazni zapora veljajo določena pravila, urejena s hišnim redom, sama kazen pa nujno pomeni poseg v svobodo gibanja. Glede možnosti in dostopa do zdravstvene oskrbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel tožnik v času pripora in zapora nudeno zdravstveno oskrbo, saj iz izpovedb prič C. C. in B. B. izhaja, da so imeli zaporniki vsako jutro možnost prijave na pregled k zdravniku, prav tako je bil enkrat tedensko na voljo pregled pri psihiatru. Tožnik se je redno posluževal teh možnosti, kar je razvidno iz njegove zdravstvene kartoteke, njegovim prošnjam za obisk pri zdravniku pa je bilo vedno ugodeno. Nasprotno tožnik k zdravniku ali drugemu organu (strokovnemu delavcu, pedagogu, operativni vodji, vodji oddelka in neodvisnim organom, kot je varuh človekove pravice) o zatrjevanih slabih bivalnih razmerah nikoli ni potožil ali se pritožil. To dejstvo je sodišče pravilno upoštevalo tako pri ugotavljanju bivalnih in namestitvenih razmer, kot tudi pri njegovem subjektivnem dojemanju celotne situacije. Tožnikove navedbe, da so se zapisi o morebitnih pritožbah izgubili, niso podprte z dokazi, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

12Skladno z opisanimi bivanjskimi razmerami toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ter posledično tudi ni moč vzpostaviti vzročne zveze z zatrjevano nematerialno škodo v obliki psihičnih težav in duševnih bolečin, saj je bila tožniku zagotovljena ustrezna kvadratura, zadostno gibanje, rekreacija in možnost opravljanja dela, ustrezne so bile higienske razmere ter je imel dostop do zdravstvene oskrbe. Iz tožnikove zdravstvene kartoteke izhaja, da je imel težave z nespečnostjo zaradi samega obstoja kazenskega postopka, saj se ni počutil krivega ter se ni mogel sprijazniti z odvzemom prostosti zaradi preprodaje mamil. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je vsak odvzem prostosti povezan z določeno stisko in neizogibnim elementom trpljenja, kar samo po sebi ne konstituira toženkine odškodninske odgovornosti.⁸ Glede na obširne pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovim bivanjem v obeh zavodih je treba pojasniti, da je bila država tožniku dolžna zagotoviti ustrezne in humane bivalne razmere, vendar ne nujno takšnih, kot bi jih imel, če bi se nahajal na prostosti in bival v domačem okolju. Tožnikov zahtevek je bil v tem delu pravilno zavrnjen.

13Sodišče prve stopnje je sledilo napotilom pritožbenega sodišča in postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da je bila pri tožniku pri prvem pregledu pri psihiatru ugotovljena prilagoditvena motnja kot odziv na zaporsko okolje. Kazala se je v obliki stiske in prehodne duševne motnje ter je bila prediagnosticirana v blago epizodo ponavljajoče depresivne motnje. Nadalje je ugotovil, da mu je bila v obeh zavodih nudena pravilna medikamentozna terapija, torej ustrezno zdravljenje, kar pritožbeno ni več izpodbijano. Prav tako pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev izvedenca, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje, da tožnik dejanske odvisnosti od zdravil ni razvil, glede na to, da je na zaslišanju izpovedal, da je en teden po prihodu iz zapora prenehal z jemanjem zdravil ter da je bil na testih za Subokson, za katerega je trdil, da mu je povzročal odvisnost, negativen. Ob navedenih ugotovitvah izvedenca je sodišče pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek tudi iz naslova neustreznega zdravljenja.

14V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče ni povzelo izvedenskega mnenja v delu, ko je izvedenec navedel, da se je tožnik s svojim nezakonitim ravnanjem sam spravil v takšno situacijo, torej ne drži, da je sodišče na tožnika preložilo odgovornost za njegovo zdravljenje. Kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, je toženka poskrbela, da je bilo tožnikovo zdravje pravilno, ustrezno in učinkovito. Na koncu je pritožbeno sodišče moralo odgovoriti še na pritožbeni ugovor, da bi tožniku moralo biti zdravljenje enako dostopno kot osebam izven zavoda. Izvedenec je namreč zavzel stališče, da je imel tožnik ustrezno in pravilno zdravljenje ob predpostavki, da je šlo za bivanje v priporu oziroma zaporu, saj če se v zavodu ne bi nahajal, bi takšno zdravljenje načeloma potekalo s psihološkimi metodami in spreminjanjem življenjskih navad, najprej v bolnišnici, kasneje v komuni in s psihoterapijo. Da je bila psihoterapija pri psihiatru v obeh zavodih tožniku omogočena, je obrazloženo zgoraj, zato ta pritožbena navedba ni utemeljena. Glede enakega dostopa do zdravljenja pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravnih podlag, po katerih bi bilo tožniku ob prestajanju priporne in zaporne kazni omogočeno zdravljenje odvisnosti⁹ v bolnišnici ali komuni, torej brez omejitve gibanja, v obstoječi zakonodaji ni najti. Toženka je bila tožniku dolžna v zavodih zagotoviti primerne in humane razmere za prestajanje priporne in zaporne kazni ter mu v okviru teh možnosti zagotoviti ustrezno zdravljenje, kar vse mu je zagotovila. Če je tožnik s svojimi ravnanji povzročil, da se je v priporu in zaporu znašel, pa je moral riziko, da se zaradi tega ni mogel zdraviti na prostosti, prevzeti nase. Da bi morali biti v obeh zavodih vzpostavljeni takšni mehanizmi, ki bi preprečevali možnost nabave tablet, ki za posameznika niso bile predpisane, in ki bi preprečevali pridobivanje Suboksona na ilegalnem trgu v zavodu, so neupoštevne pritožbene novote (362. člen ZPP). K temu pritožbeno sodišče dodaja, da so bila tožniku zdravila predpisana s strani zavodskih psihiatrov, zato ni bilo potrebe, da jih je nabavljal na ilegalnem trgu. Če se je zato odločil prostovoljno, mora odgovornost za takšno ravnanje prevzeti sam.

15Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški

16Pritožbene navedbe glede stroškov v zvezi z uspehom v pravdi so ob povedanem neutemeljene. Neutemeljene, predvsem pa pavšalne so tudi glede odmerjene višine. Tožnik je imel, preden je podal pritožbo, možnost vpogledati v sodni spis, kjer je izračun stroškov s strani sodišča prve stopnje obrazložen (list. št. 159) in pravilen. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje toženki pri stroških za prvi postopek priznalo 50 odvetniških točk manj in sicer je urnino za narok, opravljen na dan 1. 3. 2019 priznalo v višini 350 točk in ne v višini 400 točk, kot v prvem postopku. Za ponovljeni postopek ji je pravilno priznalo za vlogi dvakrat 50 točk in za prvi narok 400 točk. Skupaj z materialnimi stroški v višini 54,5 točke je za oba postopka pravilno odmerilo 4.504,50 točke. Prav tako je pravilno upoštevalo višino točke v času ponovljenega odločanja sodišča, to je 0,6 EUR.

17Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ V času trajanja prestajanja kazni zapora je bil v veljavi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Ur. l. RS št. 102/2000 s spremembami).
² Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.
³ Tako v sodbah EKČP Muršić proti Hrvaški z dne 20. 10. 2016 ter Sulejmanović proti Italiji z dne 16. 7. 2009.
⁴ VSRS II Ips 88/2017.
⁵ VSL II Cp 4587/2010, II Cp 2119/2017.
⁶ „... delali nekateri po osem ur na dan ali pa so sodelovali v drugih izobraževalnih in prostočasnih dejavnostih. To je poleg tega, da so bili koristno zaposleni, dodatno zmanjšalo čas, ki so ga preživeli v celicah.“ - sodba ESČP Lalić in drugi proti Sloveniji.
⁷ Criminal detention conditions in the Europen Union: Rules & reality, European Union Agency for Fundamental Rights, 2019, str. 27.
⁸ VSL II Cp 1090/2018.
⁹ Kot je obrazloženo, je izvedenec ugotovil, da odvisnosti pri tožniku sploh ni bilo.