VSM Sodba I Cpg 215/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na premičninah – zalogah krmil za živali po predloženem seznamu z dne 13. 4. 2018 ter izročitev teh premičnin v posest tožeče stranke. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 15.623,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2018 do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 983,10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2Zoper odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. V pritožbi, v kateri v pretežni meri v celoti povzema navedbe, ki jih je podala v vlogah pred sodiščem prve stopnje, sodišču prve stopnje v bistvenem očita, da je napačno ugotovilo, da je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe najemnica skladiščnih prostorov, kjer se je nahajalo kupljeno blago in da je odločitev napačno utemeljilo na potrebi po sklenitvi skladiščne pogodbe za hrambo kupljenega blaga v teh skladiščih. Zmotno je po mnenju tožeče stranke pravno naziranje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice nad predmetom pravdnega postopka, ker pravdni stranki po odkupu blaga 12. 7. 2017 nista sklenili skladiščne pogodbe skladno z določilom 447. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Potrebe po sklenitvi skladiščne pogodbe s toženo stranko, ki ni bila ne lastnik, ne najemnik in ne posestnik teh prostorov, ni bilo, saj je bila tožeča stranka že od julija 2017 najemnica skladiščnih prostorov v lasti družbe TMK Č. d.d. - v stečaju, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Tožeča stranka je bila na osnovi odkupa lastnik blaga, na osnovi sklenjene najemne pogodbe in poravnave toženkinih stroškov najema in obratovalnih stroškov za nazaj pa je imela tudi v posesti najete prostore, v katerih je skladiščila kupljeno blago. Ker torej obstoji lastninska pravica in s tem izločitvena pravica tožeče stranke na predmetu tega postopka, tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni, podredno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa sprejete odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

6V obravnavani zadevi tožeča stranka kot stečajni upnik na podlagi sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, zoper toženo stranko kot stečajnega dolžnika, primarno uveljavlja zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na premičnih stvareh – zalogah krmila za živino, kot izhajajo iz predloženega popisa tujih zalog izdelkov v prilogi 6 primopredajnega zapisnika z dne 13. 4. 2018¹ ter izročitev teh premičnin v posest tožeče stranke. Podredno tožeča stranka zahteva plačilo vrednosti teh premičnin v znesku 15.623,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2018 do plačila.

7Izločitvena pravica v zvezi s premično stvarjo je pravica lastnika te premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (1. točka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja – v nadaljevanju ZFPPIPP). Izločitveni upnik mora zatrjevati in dokazati, da je lastnik stvari in da se te stvari nahajajo v posesti insolventnega dolžnika.

8Za prenos lastninske pravice na premičninah ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajna pogodba). Lastninska pravica na premičnih stvareh se pridobi z izročitvijo stvari v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ).

9Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka od tožene stranke 12. 7. 2017 kupila blago, krmila za živali, kot izhaja iz računov št. 17003020 in št. 17003021. Iz predloženega listinskega dokaza izhaja², da je kupnino poravnala s kompenzacijo, ki sta jo pravdni stranki podpisali 18. 7. 2017. Kompenzacija oziroma pobot je veljaven način prenehanja obveznosti³, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v spisovnem gradivu dokazila o plačilu kupnine ni, kar pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilnosti izpodbijane odločitve ne spremeni. Sporno med pravdnima strankama je bilo namreč dejstvo prenosa posesti na kupljenem blagu, ki se je ob nakupu nahajalo v skladiščnih prostorih v lasti družbe TMK Č. d.d. - v stečaju, in s tem obstoj lastninske pravice tožeče stranke na kupljenih premičninah.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je vse do 31. 7. 2017 tožena stranka kot najemnica uporabljala skladiščne prostore, v katerih so se ob nakupu 12. 7. 2017 nahajale zaloge krmil in da kupljenega blaga ni skladiščila za tožečo stranko, izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožena stranka kupljenih artiklov/zalog ni nikoli izročila v posest tožeči stranki, zato tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na predmetu/zalogah po izdanih računih pred uvedbo stečajnega postopka nad toženo stranko, zaradi česar na teh predmetih v stečaju tožene stranke nima izločitvene pravice.

11Po oceni sodišča druge stopnje tožeča stranka neutemeljeno izpodbija pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe najemnica skladiščnih prostorov, v katerem se je nahajalo kupljeno blago, tožena stranka. Takšen zaključek sodišča temelji na podatkih predloženih listinskih dokazov (najemna pogodba in odpoved najemne pogodbe),⁴ iz katerih izhaja, da je imela tožena stranka z lastnikom skladiščnih prostorov sklenjeno veljavno najemno pogodbo vse do 31. 7. 2017, tožeča stranka pa (šele) od 1. 8. 2017. Tožeča stranka ne more biti uspešna s trditvami, da je bila že v času sklenitve kupoprodajne pogodbe, 13. 7. 2017, dejanska najemnica teh prostorov, v katerih se je nahajalo kupljeno blago (in s tem po svojih zatrjevanjih tudi posestnica tega blaga), ker je poravnala neplačane najemnine, ki jih je bila dolžna poravnati tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 271. člena OZ lahko obveznost dolžnika izpolni tudi kdo tretji. Vendar izpolnitev tuje obveznosti ne pomeni, da tisti, ki izpolni tujo obveznost, vstopi v položaj pogodbene stranke, namesto katere je bila obveznost izpolnjena. Tako zaradi morebitnega plačila toženkinih obveznosti ne gre šteti, da je bila tožeča stranka že v mesecu juliju 2017 najemnica vseh nepremičnin, tudi skladišč, kjer se je skladiščilo kupljeno blago, ter da je tožena stranka krmila skladiščila v prostorih tožeče stranke.

12Tožeča stranka tako ni izkazala, da je imela ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe pravico uporabe in posesti skladiščnih prostorov, kjer so se kupljene zaloge krmil nahajale, in s tem zatrjevano posest slednjih. Da bi prišlo do prenosa premičnin v posest tožeče stranke z njihovo izločitvijo ali označitvijo oziroma individualizacijo tega blaga za tožečo stranko⁵, ali, da bi med pravdnima strankama morebiti obstajal dogovor o hrambi teh individualiziranih stvari za tožečo stranko, predloženi dokazi ne potrjujejo. V tem kontekstu je kot pravilno razumeti tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe o odsotnosti skladiščne pogodbe med pravdnima strankama za hrambo domnevnih stvari tožeče stranke, ki ga zato pritožba neutemeljeno izpodbija kot nepotrebnega in materialnopravno zmotnega.

13Ob neizkazanem prenosu posesti na individualiziranih zalogah krmil, ki so bile predmet nakupa po 12. 7. 2017 izdanih računih, kot enem od pogojev za veljavno pridobitev lastninske pravice na premičnini⁶, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala lastništva predmeta zatrjevane izločitvene pravice, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja in izročitev predmetov v posest tožeče stranke, oziroma podredni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 15.623,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pravilno zavrnilo.

14Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo⁷.

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške⁸.

¹ Priloga pod A13.
² Priloga pod A17.
³ 311. člen OZ.
⁴ Prilogi pod A11 in A12.
⁵ Prim.: 60. člen SPZ.
⁶ 60. člen SPZ.
⁷ 353. člen ZPP.
⁸ Prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP.