VSL Sodba II Cp 935/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na plačilo 26.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo; prav tako tudi tožnikov zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik toženki dolžan povrniti 3.525,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj ni opravilo zaslišanja prič A. A. in B. B. Zaslišanje omenjenih prič je odločilen dokaz, saj je bil tožnik v času izbrisa v skupnem gospodinjstvu z obema pričama. Sodišče bi moralo zaradi dokazovanja nastanka, vzrokov, obsega in višine nepremoženjske škode izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke in z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton. Gre za strokovna vprašanja medicinske stroke. Tožniku je bila z odločbo Upravne enote priznana denarna odškodnina v višini 3.850,00 EUR, katera se nanaša izključno na nastalo premoženjsko škodo. Tožnik je naletel na vse možne ovire zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pri čemer si sam ni mogel pomagati, niti ne nobena državna institucija. Tožnik ni imel alternative za izselitev iz Republike Slovenije. Zato je bil tožnik v velikem strahu, stresu, negotovosti, kar vse ima trajne negativne posledice na njegovo psihično zdravje, na kvaliteto njegovega življenja, na njegove zdravstvene težave in na način izvrševanja roditeljske pravice nad otrokom A. A., glede katerega je bil tožnik zaradi posledic izbrisa močno prikrajšan. Izvedenec medicinske stroke, psihiater mora podati mnenje o tožnikovi osebnosti, kako je razumsko in čustveno dojel in zaznal dejstvo izbrisa, na kakšen način se je tožnik na to dejstvo odzival, če ima tožnik zaradi posledic izbrisa trajne okvare zdravja oz. kronične zdravstvene težave, kako so posledice izbrisa vplivale na duševno trpljenje tožnika in na doživljanje strahu. Sodišče se ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih duševnih bolečin, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno, ne da bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

3Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je trajal od 26. 2. 1992 do 31. 7. 1998 (77 mesecev). Skladno z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) je tožnik v upravnem postopku sicer že prejel pavšalno odškodnino v višini 3.850,00 EUR, vendar je tožnik mnenja, da je utrpel večjo škodo. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, tožnik po spremembi tožbe vtožuje zgolj še odškodnino iz naslova nepremoženjske škode (glej 21. in 22. točko izpodbijane sodbe). Tožnik je trdil, da mu je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala nepremoženjska škoda zaradi telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic.

6V sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP morajo biti dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede teh predpostavk na tožniku.¹

7V izpodbijani sodbi je bilo na podlagi listinskih dokazov, katerih verodostojnosti tožnik ni prerekal, in tožnikove lastne izpovedbe ugotovljeno: da je bil tožnik zaposlen v družbi S. do 21. 11. 1992 (tj. še v času, ko je že bil izbrisan); · da je tožniku delovno razmerje v družbi S. prenehalo zaradi tranzicijskih in ekonomskih razlogov, kriteriji za določitev presežkov pa so bili določeni že 7. 3. 1991 (tj. še pred izbrisom); da je tožnik v času brezposelnosti 24 mesecev prejemal nadomestilo in da mu je bila izplačana odpravnina; · da je le dobra dva meseca po zaključku prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost našel zaposlitev v družbi D., d. o. o. kot gradbeni delovodja komercialist; · da je zaposlitev obdržal vse do upokojitve v letu 2012; · da so bili tožniku delovni vizumi izdani neprekinjeno od 31. 12. 1994 do 25. 6. 1998; da plače (pravilneje: dohodka) ni prejel zgolj v mesecu juniju in juliju 1994; da je bila tožnikova žena zaposlena celotno obdobje tožnikovega izbrisa; da je bil tožnik celotno obdobje izbrisa zdravstveno zavarovan; da je imel osebno zdravnico; da je imel prijatelje zdravnike v UKC, ki so mu večkrat svetovali in pomagali; da je imel urejeno začasno bivališče, ki ga je pridobil že leta 1993; da je imel ves čas prihodno-odhodne vizume; da je dvakrat letno obiskoval svoje bližnje v Bosni; da je bilo potovanje na območje BIH zaradi vojne nevarno in oteženo ter da je tožnik izpovedal, da je bilo del sorodnikov v vojski Republike Srpske; da že pred izbrisom na govorilne ure za sovjega sina ni hodil; da je občasno obiskoval lokale z igralnimi avtomati in kockal; da so bili odnosi z ženo občasno slabi oz. napeti tudi pred izbrisom in še sedaj, ko je dobil državljanstvo; da je diabetes (pravilno: sladkor) uravnan. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnik ni navedel, kakšen je bil njegov življenjski standard pred izbrisom, in da ni zatrjeval ločenosti od družine. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik tudi ni zatrjeval propada zakona, družinskih vezi.

8Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožba s pavšalnimi navedbami ne uspe izpodbiti, je sodišče prve stopnje prišlo do sledečih zaključkov, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje: tožnikova izguba zaposlitve v družbi S. ni posledica izbrisa; tožnikova krajša brezposelnost (v juniju in juliju 1994) ni v vzročni zvezi z izbrisom; ne gre slediti tožniku, da zaradi izbrisa ni bil več konkurenčen na trgu delovne sile in da ni mogel pridobiti stalne zaposlitve; tožnika žena ni preživljala; tožnik ni uspel izkazati, da bi s finančnega vidika obstajala razlika med obdobjem pred izbrisom in med obdobjem, ko je trajal izbris; tožnik ne bi bil upravičen do prejemanja socialnih transferjev; tožnik se je lahko zdravil in dobil vso potrebno zdravstveno pomoč v javnem zdravstvenem sistemu Republike Slovenije, saj je bil zdravstveno zavarovan; tožnikove navedbe o nemožnosti nakupa stanovanja so ostale povsem pavšalne in s tem nedokazane; nezmožnost nakupa vozila ni v vzročni zvezi z izbrisom; dodatna škoda iz naslova odvzema osebne izkaznice ni izkazana; sicer gre verjeti tožniku, da je zaradi neurejenega statusa trpel, vendar ne v takšni meri, da bi to utemeljevalo priznanje odškodnine; tožnik ni izkazal obstoja vzročne zveze med izbrisom in manj pogostimi stiki s svojimi sorodniki v BIH; tožnik ni izkazal, da zaradi izbrisa ni mogel na materin pogreb; glede na tožnikove občasne rizične aktivnosti strah pred izgonom pri tožniku ni bil prisoten v takšni meri, kot to skuša prikazati sam, in pri tožniku ni šlo za strah, ki bi upravičeval odmero dodatne odškodnine, saj se tožnik ni izogibal javnim krajem (oziroma lokalom) in se je sestajal z znanci, prijatelji ter se svobodno gibal, bil zaposlen (hodil v službo) in dvakrat letno obiskoval svoje bližnje v Bosni; tožnik ni uspel dokazati socialne izoliranosti; neizkazane so tožnikove trditve, da zaradi izbrisa ni mogel na govorilne ure za svojega sina; sicer gre verjeti tožniku, da je zaradi neurejenega statusa živel v negotovosti in strahu, vendar tožnik ni izkazal nastanka škode na fizičnem in psihičnem zdravju ter izdatnega duševnega trpljenja, ki bi narekovalo odmero dodatne odškodnine.

9Glede na povzeto se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je imel izbris na tožnikovo življenje manjši vpliv kot na življenje povprečne izbrisane osebe, zaradi česar tožnik ni upravičen do v tej pravdi vtoževane odškodnine. Pri odmeri višine odškodnine, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, namreč ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno).² V sodnem postopku lahko dobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večji obseg škode.³ Ker tožnik ni izkazal nobene od posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine, kot jo je prejel v upravnem postopku, kljub dolžini trajanja izbrisa, ni upravičen.

10Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Sodbo se da preizkusiti. Pavšalen pritožbeni očitek procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Ne drži pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih duševnih bolečinah, strahu, negotovosti, prikrajšanj, izločitve iz družbe, težav pri zaposlitvi in vključevanju v družbo. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da so bile tožnikove navedbe zelo splošne, nekonkretizirane, pri čemer jih pritožba pavšalno ponavlja, ne da bi argumentirano nasprotovala posameznim konkretnim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih težav na delovnem mestu ne more biti upoštevan, saj tožnik takšnih težav tekom pravde sploh ni zatrjeval in jih tudi v pritožbi ne konkretizira. Glede zatrjevanih težav pri zaposlitvi pa se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo.

11Zmotna je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo zaslišanj tožnikove žene in sina kršilo pravila postopka. Prav tako tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj navedenih dveh prič ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je namreč v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je navedena dokazna predloga zavrnilo, ker se je lahko o tožnikovih duševnih bolečinah prepričalo že na podlagi tožnikove izpovedbe in listin v spisu. Torej, ne gre za to, da sodišče ne bi verjelo tožnikovi izpovedbi, temveč za to, da tožnik ni izpovedal o takšni intenziteti duševnega trpljenja, ki bi opravičevala odmero dodatne odškodnine. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da lahko o tožnikovem duševnem trpljenju in strahu največ izpove ravno tožnik sam, saj sta duševno trpljenje in strah stvar subjektivnega doživljanja. Predlagani priči pa sta zgolj indična dokaza in ne odločilna dokaza, kot to zmotno meni pritožba. Tožnik ni zatrjeval, da sam ne bi znal izpovedati o svojem duševnem trpljenju in strahu, zaradi česar bi bilo potrebno zaslišanje njegovih družinskih članov. Celo nasprotno. V pritožbi je navedel, da je obstoj nastalih duševnih bolečin in njihovo trajanje ter obstoj strahu potrdil tožnik v svojem zaslišanju. Iz navedenega sledi, da pritožba ocenjuje, da je tožnik uspel izpovedati o celotnem obsegu svojega duševnega trpljenja in strahu. Zatorej je sodišče ravnalo pravilno, ko je navedena dokazna predloga zavrnilo.

12Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in v tem ni nikakršnega odstopa od sodne prakse. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so tožnikove trditve o duševnih bolečinah preveč splošne, da bi terjale postavitev izvedenca, ter da je za ugotovitev njihovega obstoja in stopnje zadoščala tožnikova izpovedba. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti izvedenec. Ni namreč naloga izvedenca, da nadomesti manjkajoče trditve, temveč, da jih strokovno oceni, saj bi šlo v nasprotnem primeru za nedovoljen informativni dokaz. Iz enakega razloga je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče vpogledati v tožnikov zdravstveni karton. Poleg tega je kljub pozivu sodišča prve stopnje, naj tožnik opredeli trditve v zvezi z vpogledom v zdravstveni karton, ta dokazni predlog ostal nesubstanciran.

13Pritožba ponavlja že v pravdi zavzeto stališče, da se z odločbo Upravne enote priznana odškodnina v višini 3.850,00 EUR nanaša izključno na nastalo premoženjsko škodo. Takšno stališče je zmotno, saj je v nasprotju z načelom pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP, ki ne loči posameznih oblik nastale škode. Iz 7. člena ZPŠOIRSP, ki določa merila za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku, izhaja, da se višina denarne odškodnine upravičencu v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, pri čemer je upravičenec upravičen do 50,00 EUR denarne odškodnine za vsak zaključen mesec izbrisa. Iz navedenega sledi, da se oblika in obseg škode v upravnem postopku ne ugotavljata, temveč je relevantno zgolj obdobje izbrisa. Tožnik je bil izbrisan 77 mesecev, kar pomnoženo s 50,00 EUR znaša 3.850,00 EUR in ravno toliko je tožnik dobil v upravnem postopku. Dalje je v 5. členu ZPŠOIRSP določeno, da se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Tudi iz te določbe izhaja, da se odškodnina, priznana v upravnem postopku, odšteje od celotne v sodnem postopku odmerjene odškodnine. Ni ločevanja na premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju v tej pravdi vtoževane nepremoženjske škode upoštevalo znesek, ki je bil tožniku priznan in izplačan v upravnem postopku.

14Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba tudi zmotno navaja, da toženka ni prerekala tožnikove trditve, da je tožnik v upravnem postopku prejel povračilo izključno premoženjske škode. Toženka je namreč v pripravljalni vlogi, vloženi dne 22. 9. 2020, navedla, da tožnik povsem arbitrarno navaja, da je bila v odškodnino, ki jo je prejela na podlagi upravne odločbe, vključena zgolj premoženjska škoda. Poleg tega je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da pavšalna denarna odškodnina, do katere so izbrisni upravičeni na podlagi II. poglavja ZPŠOIRSP⁴, krije tako nepremoženjsko kot premoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris.

15Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16Pritožbene stroške je priglasila zgolj toženka. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

¹ Primerjaj odločbe VS RS: II Ips 130/2016, II Ips 255/2016, II Ips 170/2016 in II Ips 34/2017.
² VS RS sodba in sklep II Ips 170/2016.
³ Primerjaj: VS RS Sodba II Ips 130/2016 in VSL Sodba II Cp 324/2021.
⁴ II. poglavje ZPŠOIRSP ureja uveljavljanje denarne odškodnine v upravnem postopku.